Jedro

Pravica do stikov s svojim otrokom je osebnostna pravica, ki ima utemeljitev v določbi 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Gre za starševsko pravico, ki jo tudi Ustava RS uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine (53. in 54. člen). Tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v svojem 8. členu posebej opredeljuje pravico do družinskega življenja.

Poseg v omenjeno pravico do osebnega in družinskega življenja ima, ob ostalih izpolnjenih pogojih za nastanek civilnega odškodninskega delikta, za posledico odškodninsko odgovornost storilca. Gre za pravno priznano škodo, katere dejanski obstoj in obseg pa je stvar dejanskih ugotovitev.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, izpodbijana sodba pa se tako spremeni, da se dosojena odškodnina od zneska 2.700.000 SIT (11.266,90 EUR) zniža na 8.500 EUR.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene revizijske in pritožbene stroške v znesku 252,45 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2.700.000 SIT (11.266,90 EUR) za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve pravice do osebnega in družinskega življenja. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Meni, da je odškodnina določena arbitrarno. Čeprav je sodišče prve stopnje tožnika opozorilo na postavitev predloga za zaslišanje izvedenca psihiatra, je kasneje bilo sprejeto stališče, da za določitev višine zahtevane odškodnine izvedenec ni potreben. S tem je v nasprotju z materialnim pravom dokazno breme glede dokazovanja obstoja škode in višine odškodnine bilo prevaljeno na toženo stranko. Revizija se sklicuje na določbo 243. člena ZPP, po kateri se izvede dokaz z izvedencem tedaj, kadar je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Oškodovancu se lahko prisodi denarna odškodnina zaradi kršitev pravic osebnosti samo, če so se posledice kršitve pokazale v eni od oblik nepremoženjske škode. Odločanje o višini odškodnine zahteva individualizacijo in ne sme preiti v arbitrarnost. Po stališču revizije je v ozadju premoženjski interes tožnika, zato ni prav, da je odločitev o višini odškodnine oprta le na tožnikovo izpoved. Iz mnenja svetovalnega centra z dne 7.6.1999 izhaja, da je tožnik osebnostno moten, nevrotsko orientiran in razvija delno kverulantsko usmeritev. Očitno je, da skuša tožnik tisto, kar ni dosegel v postopku glede skupnega premoženja s toženko, doseči v tem postopku. Nedokazana je vzročna zveza med neizvrševanjem stikov z otrokom in nastalo škodo. Razlogi sodb nižjih sodišč ne vsebujejo podatkov o intenzivnosti tožnikovih duševnih bolečin in o času njihovega trajanja. Tudi višina dosojene odškodnine ni primerljiva s podobnimi primeri, posebej z določitvijo odškodnine za duševne bolečine v primeru smrti otroka, ko gre za nepopravljivo situacijo in ko stik z otrokom ni možen nikoli več.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Tožbeni zahtevek ima svojo podlago v določbi 200. člena ZOR. Tožnikova pravica do stikov s svojim otrokom je osebnostna pravica, ki ima utemeljitev v določbi 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Gre za starševsko pravico, ki jo tudi Ustava RS uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine (53. in 54. člen). Tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v svojem 8. členu posebej opredeljuje pravico do družinskega življenja.

Poseg v omenjeno pravico do osebnega in družinskega življenja ima, ob ostalih izpolnjenih pogojih za nastanek civilnega odškodninskega delikta, za posledico odškodninsko odgovornost storilca. Gre za pravno priznano škodo, katere dejanski obstoj in obseg pa je stvar dejanskih ugotovitev.

Bistvo revizijske trditvene podlage je usmerjeno prav v vprašanje utemeljenosti sodbenih razlogov o dejanskem obstoju tožbeno zatrjevane škode, njenega trajanja in stopnje duševnih bolečin ter višine odškodnine.

Toženkino deliktno ravnanje glede na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 200. člena KZ na način, da je od 10.9.1995 dalje kot mati mladoletne D. R. onemogočala očetu (tožniku) stike z otrokom, ne more biti sporno. Iz dejanskih ugotovitev tudi izhaja, da je odtegovanje otroka tožniku trajalo tri leta. Odločilen je torej odgovor na vprašanje, ali je opisani toženkin poseg tožniku povzročil škodo v obliki prej opisanih duševnih bolečin.

V navedenem obsegu se revizija delno spušča v dokazno presojo, ki jo glede obstoja tožnikovih duševnih bolečin in njihovih pojavnih oblik vsebuje sodba sodišča prve stopnje v razlogih na svoji deveti in deseti strani. V tem pogledu jo zadevajo posledice iz tretjega odstavka 370. člena ZPP: revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijska trditvena podlaga pa je pretežno usmerjena v razlago, da sta sodišči druge in prve stopnje napačno tolmačili pravila o dokaznem bremenu, pri čemer naj bi zaradi kršitve določbe 243. člena ZPP povzročili stanje, ki zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP terja razveljavitev izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Vendar pa revizijsko sodišče zatrjevane procesne kršitve, ki naj bi bila v tem, ker je sodišče prve stopnje o obsegu zatrjevane škode (duševnih bolečin zaradi kršitve pravice osebnosti) odločilo brez ustrezne medicinske ekspertize, ne najde.

O ugotovljenih duševnih bolečinah zaradi kršitve pravice do osebnega in družinskega življenja sodišču pri določitvi višine odškodnine ni bilo potrebno strokovno izvedensko medicinsko mnenje. V tem obsegu se revizija neutemeljeno sklicuje na stališče, izraženo v revizijski odločbi z opr. št. II Ips 4/2004. V omenjenem primeru gre za škodo v različnih pojavnih oblikah, ki se je odrazila na oškodovančevem zdravju in zmanjšanju njegove življenjske aktivnosti. Posledice kršitve tožnikove osebnostne pravice pa se niso odrazile v takih pojavnih oblikah, zaradi česar je bilo mogoče o višini odškodnine za nastalo škodo odločati ob upoštevanju določbe 200. člena ZOR ter podobnih primerov sodne prakse. Določba 243. člena ZPP sodišču nalaga izvedbo dokaza z izvedenci takrat, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dejstva, na katerih podlagi sta sodišči druge in prve stopnje odločali o obstoju pravno priznane škode in višine odškodnine, so del tožbene trditvene podlage, ki se je v dokaznem postopku, z bremenom dokazovanja na strani tožnika, izkazala kot resnična. Revizija v tem obsegu pravne razlage, temelječe na opisanih dejanskih ugotovitvah, niti ne izpodbija. Tožnikovo zaslišanje je po načelu proste presoje dokazov zadostovalo za vsebinsko konkretizacijo določbe 200. člena ZOR z uporabo vrednostnih meril, ki jih ni bilo treba opredeljevati s strokovnimi mnenji. Izpodbijana sodba tako o škodi in o njenem obsegu ter o višini odškodnine zanjo ni odločila arbitrarno, kakor ji to očita revizija. Revizijsko sodišče se strinja z razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, da je v obravnavanem primeru za individualizacijo pomena prizadete dobrine ključno osebno dojemanje oškodovanca, tožnika. Njegova dokazno ocenjena izpoved pa je obstoj škode potrdila. Tožnik, zaslišan kot stranka, je podrobno opisal svojo stisko in duševne težave, ki jih je imel zaradi preprečevanja stikov s hčerko. To pa ne pomeni, da toženka ne bi mogla v podkrepitev svojih navedb predlagati izvedbe svojih dokazov (tudi postavitev izvedenca ustrezne medicinske stroke), česar pa ni storila. Zato ne drži revizijska trditev, da je prišlo do prevalitve dokaznega bremena na toženo stranko.

Ugotovljeno je, da je toženka tožniku onemogočala stike mladoletno hčerko od 24.6.1994 do sklenjene poravnave dne 19.5.1997, torej tri leta. Zaradi onemogočanja stikov je tožnik občutil posledice tudi po tem, ko so se stiki pričeli izvrševati, saj so bili njegovi odnosi s hčerko moteni, deklica pa je do očeta izražala odklanjanje. Izpodbijana sodba, ki je povzela opredelitev duševnih bolečin, ki jih vsebuje sodba sodišča prve stopnje, je ustrezno satisfakcijo našla v določitvi višine odškodnine v znesku 2.700.000 SIT (11.266,90 EUR). Zaradi pomanjkanja sodne prakse pri določanju odškodnine za tovrstno škodo je bila opravljena primerjava z odškodnino zaradi posega v osebnostne pravice ob neupravičenem priporu. Takšna primerjava je ustrezna, vendar ni edina možna. Revizija v tej smeri ponuja primerjavo z višino odškodnine, prisojene zaradi duševnih bolečin ob izgubi otroka. Taka primerjava pa je le relativna, saj se je mogoče strinjati z razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, da so pri dosoji odškodnine v navedenem primeru zasledovani drugi cilji zaradi druge varovane dobrine in namena odškodnine. Očitek, da tožnik zasleduje predvsem svoje premoženjske interese, je ostal na ravni posplošene trditve, ki pa je v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi o duševnih bolečinah in njihovih pojavnih oblikah. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je z zneskom 2.700.000 SIT določena odškodnina previsoka glede na dejstvo, da so se razmere po treh letih vendarle relativno normalizirale. Tudi primerjava z drugimi, sicer pogojno podobnimi primeri iz sodne prakse, pokaže, da bi bila odškodnina, višja od zneska 8.500 EUR, glede na ugotovljena dejstva previsoka. Zato je revizijsko sodišče postopalo po določbi prvega odstavka 380. člena ZPP in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 8.500 EUR.

Sprememba izpodbijane sodbe z znižanjem odškodnine ni imela za posledico spremembe odločitve o pravdnih stroških, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP pa je zaradi spremembe izpodbijane sodbe na revizijski stopnji bilo potrebno upoštevati delni revizijski uspeh in toženi stranki naložiti v plačilo sorazmerni del pravdnih stroškov tožeče stranke. Revizijsko sodišče šteje, da je tožena stranka uspela na revizijski stopnji približno z 1/3, kar velja tudi za pritožbeno stopnjo. Po odmeri višine pravdnih stroškov v skladu z odvetniško tarifo je tako revizijsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti le seštevek sorazmernih pravdnih stroškov, nastalih na pritožbeni in revizijski stopnji (od tega na pritožbeni stopnji 114,75 EUR in na revizijski stopnji 137,70 EUR).