Jedro

Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, temveč je očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi osebnih razlogov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (27. 6. 2023), iz katerih je v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito razvidno, da je odšel zaradi finančnih in družinskih razmer. Mama je umrla, oče je bolan, v državi ni dela.

3. Na osebnem razgovoru 7. 8. 2023 je tožnik glede razlogov za mednarodno zaščito trdil, da se je večkrat želel ubiti. Trenutno je v takšnem stanju, vendar vsega ne more povedati. Imel je cilj, da bi končal univerzo, odšel iz države in iskal delo. Prijatelji so mu rekli, naj se ubije ali gre v Evropo. Živel je v slabem psihičnem stanju, ker je njegova mama umrla ob njegovem rojstvu. Prijatelji so se vrnili domov k materam, tožnik pa je živel brez nje in na ramenih nosil veliko krivdo. Zadnji dan pred odhodom je bil na materinem grobu in jo prosil za odpuščanje. Ima sestro, ki je bila z njim vedno prijazna in mu edina nudila pomoč. Če bi se vrnil, bi bil brez upanja, v Sloveniji živi bolje. Ima diplomo in bi si v Alžiriji lahko iskal delo, za katerega bi dobil dobro plačilo. Tam se sicer nikoli ni počutil ogroženega. Sam sebi je bil največja grožnja, saj se je hotel ubiti. V Alžiriji je nekajkrat zaprosil za pomoč. Dali so mu pomirjevala, ki so podobna drogam, imel je tudi pogovore pri psihiatru in zdravniku.

4. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih, s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Alžirije in da je državljan te države.

5. Po oceni tožene stranke okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite. Presodila je, da iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, saj prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z občutki krivde zaradi materine smrti med svojim porodom, torej s svojimi osebnimi težavami. Navedene težave ne predstavljajo trajnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic. Čustvena stiska, žalovanje in slabo počutje samo po sebi ne more biti niti razlog za priznanje subsidiarne zaščite. Iz tožnikovih izjav jasno izhaja, da je njegova osebna situacija posledica njegove psihološke ranljivosti oziroma soočanja s svojimi strahovi, ki jih nosi ob izgubi mame.

6. Po presoji tožene stranke iz tožnikovih izjav ni razvidno, da mu v Alžiriji zaradi osebne stiske ni bila nudena ustrezna pomoč. Navedel je namreč, da je imel zdravniško podporo, saj je obiskoval zdravnika in psihiatra. Večkrat je dobil pomirjevala in imel razgovor z zdravnikom. Izrecno je izjavil, da nikoli ni bil ogrožen v izvorni državi in da je odšel le zato, ker ima tam močne spomine na svojo mamo. Glede na navedeno tožnik v Alžiriji ni bil ogrožen, saj ni bil deležen ničesar hujšega, kar bi kazalo na preganjanje. Navajanje osebnih okoliščin (da se je počutil žalostnega in krivega, da so ga vsi gledali postrani in mu očitali krivdo) pa kot rečeno ni zadostna podlaga za pridobitev mednarodne zaščite. Tožena stranka ponovno poudarja tožnikovo izjavo, da se mu ni nikoli zgodilo nič konkretnega in da je iz Alžirije odšel predvsem zato, da bi bil stran od maminega groba.

7. Ob takih okoliščinah tožnik ni izkazal vzročne zveze iz osmega odstavka 27. člena ZMZ-1, saj uveljavljanih težav ni mogoče povezati z elementi preganjanja. Glede na navedeno je tožena stranka njegove izjave ocenila kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, s čimer so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. _Tožnikove navedbe_

8. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne dokazne ocene in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

9. Tožnik meni, da je v upravnem postopku navajal pravno pomembna dejstva. Ponavlja, da ni zmogel nositi bremena krivde za materino smrt in da si je zato hotel vzeti življenje. Občutke krivde je dobil zaradi očitkov drugih, kar se lahko šteje za psihično nasilje nad otrokom, ki ni bil sposoben sam poiskati učinkovite ustrezne zdravniške pomoči, ki bi mu omogočila znosno življenje v rojstni državi. Ker ni bil deležen pomoči v otroštvu, se je stiska v tožniku razrasla in mu povzročala hude psihične težave, ki so ga potisnile v samomorilnost; te pa se v rojstni državi kljub zdravniški pomoči ne more osvoboditi, zato tam ne more več živeti.

10. Iz tožbenih navedb je še razvidno, da tožena stranka s tožnikom ob podaji prošnje ni izvedla osebnega razgovora in prošnje ni sprejela na obrazcu iz priloge 6 Pravilnika o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Pravilnik).

_Navedbe tožene stranke_

11. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da so bili tožnikovi razlogi za zapustitev izvorne države izključno osebne narave. Iz njegove izpovedbe je razvidno, da ni imel v izvorni državi nobenih težav in da je odšel zaradi osebne stiske in občutkov krivde (počutil se je žalostnega, da je sam nosil krivdo, da so ga vsi gledali postrani zaradi smrti matere, ki je umrla med porodom).

12. Tožena stranka še pojasnjuje, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil samostojno v materinem jeziku na obrazcu, ki vsebuje vse bistvene elemente kot prošnja na obrazcu iz priloge 6 Pravilnika. Poleg tega je bil z njim opravljen osebni razgovor, na katerem je lahko natančno in izčrpno pojasnil vse razloge za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

_Presoja tožbe_

13. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

16. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 17. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES2 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.3 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je prav tako razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.4 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.5

18. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

19. Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi osebnih razlogov6, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Poleg tega tožnik z le golim ponavljanjem svojih izjav ne pojasni določno s tem povezanega tožbenega ugovora glede navedene presoje tožene stranke, da tovrstne tožnikove težave ne pomenijo preganjanja in niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

20. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na nepravilnosti pri sprejemu prošnje, tožnik smiselno zatrjuje, da je bila njegova možnost uveljavljanja pravic bistveno okrnjena. Zato je treba presoditi, ali je bila tožniku v upravnem postopku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU7, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.8

21. Skladno s prvim odstavkom 45. člena ZMZ-1 prošnjo vloži vsaka polnoletna oseba posamezno in v svojem imenu, in sicer ustno na zapisnik. V primeru izjemnih okoliščin lahko pristojni organ osebo obvesti, da prošnjo poda pisno ali v elektronski obliki (druga poved prvega odstavka 45. člena ZMZ-1). Kadar vlagatelj namere po odločitvi uradne osebe v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZMZ-1 poda prošnjo v pisni ali elektronski obliki, jo vlagatelj namere samostojno izpolni, na voljo pa mu je pomoč uradne osebe (prva poved četrtega odstavka 10. člena Pravilnika); v tem primeru se prošnja sprejme na obrazcu iz Priloge 7, ki je sestavni del tega pravilnika (druga poved prvega odstavka 10. člena Pravilnika).

22. Iz izpodbijane odločbe sicer niso razvidni razlogi glede navedenih izjemnih okoliščin, ki bi v obravnavani zadevi dopuščale pisno vložitev prošnje.9 Vendar pa iz posplošenih tožbenih navedb ne izhaja, zakaj je ravno zaradi takšnega načina vložitve prošnje podana pravno upoštevna kršitev določb postopka in je bila bistveno okrnjena tožnikova možnost predstavitve okoliščin njegovega primera. Glede na navedeno sodišče niti v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.

23. Poleg tega sodišče ugotavlja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran,10 saj je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 27. 6. 2023. Prav tako ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj v upravnem postopku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru z dne 7. 8. 2023 razvidno, da sta mu uradna oseba in pooblaščenka v zvezi z razlogi preganjanja postavili številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. To pomeni, da je bila tožniku zagotovljena možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je tožena stranka izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Ob takih okoliščinah na presojo sodišča torej ne more vplivati tožbeni ugovor glede nepravilnosti pri sprejemu prošnje.

24. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 2 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 3 Sodba ESČP v zadevi N. A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 4 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 5 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 6 Ugotovitve tožene stranke so povzete v 5. in 6. točki obrazložitve te sodbe. 7 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 8 Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 9 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožnik prošnjo vložil na obrazcu iz Priloge 7 (oznaka "Priloga 7" je v zgornjem desnem kotu prošnje za mednarodno zaščito). 10 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje.