Jedro

Na pravico tožnika uveljavljati odškodninski zahtevek zaradi izbrisa iz evidence stalnih prebivalcev nista vplivala ZUSDDD, ki so bili izbrisani iz evidence stalnega prebivalstva, in tudi ne ustavna odločba U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003, saj je ustavno sodišče že z odločbo U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 ugotovilo neustavnost zakonske določbe, ki je bila podlaga za izbris državljanov nekdanje SFRJ iz evidence stalnih prebivalcev, kar posledično pomeni, da je tožnik najkasneje z objavo navedene ustavne odločbe pridobil pravico do plačila odškodnine zaradi nezakonitega izbrisa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 20.864,64 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2000 dalje do plačila; tožniku je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 1.056,94 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik na podlagi prve ustavne odločbe (1) pridobil pravico do odškodnine zaradi protipravnega izbrisa. Tožnik je pridobil to pravico, ko mu je bila 27. 2. 2004 vročena odločba Ministrstva za notranje zadeve, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik od 25. 2. 1992 do 8. 3. 2000 v Republiki Sloveniji stalno prebivališče. Nastop škodnega dogodka ni vedno istočasen z nastopom nepremoženjske škode. Nepremoženjska škoda nastane takrat, ko se manifestira v eni od njenih oblik. Ob škodnem dogodku leta 1992, ko je bil tožnik izbrisan, mu škoda še ni bila znana. Tožnik je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva doživel veliko neprijetnih dogodkov, na njegovo psihično stanje pa je najbolj vplival izgon v letu 1995, zato se je tudi psihiatrično zdravil. Tožniku škoda še vedno nastaja, sodišče prve stopnje pa ni izvedlo nobenih dokazov, kdaj je tožniku nastala škoda, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa napačno uporabljeno materialno pravo. Pri odločitvi je potrebno upoštevati 26. člen Ustave Republike Slovenije. Obravnavanega primera ni mogoče obravnavati enako kot ostale, v katerih prihaja do protipravnega ravnanja, odločitev v tem primeru mora temeljiti na varstvu človekovih pravic in svoboščin.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odškodninske terjatve za povzročeno škodo zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru ta terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (2); v nadaljevanju ZOR). Sodišče prve stopnje je presojalo odgovornost tožene stranke na podlagi določbe 26. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s prvim odstavkom 172. člena ZOR, ki določa, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Odškodninska odgovornost države je podana, le če so izkazani vsi elementi civilnega delikta (3).

5. Sodišče prve stopnje je v sodbi podrobno opisalo pravno ureditev za državljane ene od republik nekdanje SFRJ, ki v roku šestih mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu (4) niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije (40. člen ZDRS), zaradi česar so bili na podlagi drugega odstavka 81. člena Zakona o tujcih (5) izbrisani iz evidence stalnih prebivalcev Republike Slovenije in so morali urediti status tujca (6). Z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 14/99 z dne 12. 3. 1999, je ustavno sodišče ugotovilo, da je določba drugega odstavka 82. člena ZTuj v neskladju z ustavo, zakonodajalcu pa je naložilo, da uredi poseben pravni položaj državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so pred osamosvojitvijo imeli stalno prebivališče v Sloveniji in so dejansko bivali na njenem ozemlju, niso pa zaprosili za državljanstvo. Z navedeno ustavno odločbo je tožnik pridobil pravico uveljavljati odškodnino za škodo, ki mu je do tedaj nastala. Na pravico tožnika uveljavljati odškodninski zahtevek zaradi izbrisa iz evidence stalnih prebivalcev nista vplivala Zakon o urejanju statusa državljanov drugih republik, ki so bili izbrisani iz evidence stalnega prebivalstva in tudi ne ustavna odločba U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003, saj je ustavno sodišče že z odločbo U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 ugotovilo neustavnost zakonske določbe, ki je bila podlaga za izbris državljanov nekdanje SFRJ iz evidence stalnih prebivalcev, kar posledično pomeni, da je tožnik najkasneje z objavo navedene ustavne odločbe pridobil pravico do plačila odškodnine zaradi nezakonitega izbrisa.

6. Zaradi protipravnega izbrisa tožnik zatrjuje obstoj nepremoženjske škode že v letu 1995 (7), zaradi katere naj bi se v kasnejši letih psihiatrično zdravil (8), takšna škoda pa naj bi obstajala tudi danes. Tožnik ne zatrjuje nastanka nove škode ali povečanja po letu 1999, zatrjuje le, da naj bi nepremoženjska škoda trajala vse od leta 1995, zato je tožnik tako za škodo kot za tistega, ki jo je napravil, zvedel vsaj v letu 1999, zato je terjatev tožnika zastarana in je bil posledično utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek. Nenazadnje tožnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode od 8. 3. 2000, ko mu je bilo priznano stalno prebivališče na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 3. 4. 2003, kar le dodatno potrjuje, da je terjatev tožnika zastarala.

7. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku (9)).

8. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločalo o povrnitvi pritožbenih stroškov. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam stroške pritožbenega postopka.

(1) U-I-284/94 z dne 4.2.1999. (2) Ki se uporablja na podlagi določb 1060. in 1062. člena Obligacijskega zakonika.

(3) Protipravno oziroma nedopustno ravnanje, obstoj škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodno posledico in odgovornost tožene stranke.

(4) V nadaljevanju ZDRS.

(5) V nadaljevanju ZTuj.

(6) Podrobneje glej sodbo sodišča prve stopnje stran 4-5. (7) Izgon iz države.

(8) Tožnik je pričel s psihiatričnim zdravljenjem leta 1998. (9) V nadaljevanju ZPP.