Jedro

Iz pravil o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah (po ZOR) ne izhaja vezanost na dejstvo odprave protipravnega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 5. 10. 2006 vložil tožbo za povrnitev nepremoženjske škode v znesku 20.864,64 EUR zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je kot utemeljen ocenilo ugovor zastaranja. Obrazložilo je, da so za tožnika s 14. 6. 1995, ko je bil obravnavan s strani policije, začele nastajati škodljive posledice, ki so se kazale v duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu. Vsaj razlogi za strah so prenehali s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje 8. 3. 2000 in osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas 2. 2. 2001, ni pa bilo tudi novih razlogov za duševne bolečine, ki ne bi koreninile v dotedanjem zmanjšanju življenjskih aktivnosti, pa tudi psihiatrično zdravljenje je tožnik pričel še prej, leta 1998. Zaključilo je, da ni razlogov, da tožniku ne bi bila vsa škoda znana že takrat (oziroma bi mu lahko bila znana), kar pa je več kot tri leta pred vložitvijo tožbe.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je tožnik z objavo odločbe Ustavnega sodišča U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 pridobil pravico uveljavljati odškodnino za škodo, ki mu je dotedaj nastala. Glede na to, da ni zatrjeval nastanka nove škode ali povečanja po letu 1995, je tožnik tako za škodo, kot za tistega, ki jo je napravil, zvedel vsaj v letu 1999, zato je terjatev zastarana.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 46/2010 z dne 2. 6. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali in kako izdaja konkretnega upravnega akta vpliva na zastaranje odškodninskih zahtevkov zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

5. Na podlagi omenjenega sklepa je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da sodišči ne bi smeli vezati pravice uveljavljati odškodninski zahtevek na ustavno odločbo iz leta 1999, ampak na konkretno odločbo, ki je vezana na tožnika – odločbo Ministrstva za notranje zadeve, s katero je to ugotovilo, da je imel tožnik od 25. 2. 1992 do 8. 3. 2000 v Republiki Sloveniji stalno prebivanje. Predmetna ustavna odločba ni v ničemer vplivala na življenje tožnika. Z njeno izdajo protipravno stanje države do tožnika ni bilo odpravljeno, tožnik je ostal izbrisan iz evidence stalnih prebivalcev. Šele s trenutkom izdaje konkretne odločbe Ministrstva za notranje zadeve je tožnik pridobil pravno podlago in posledično lahko šele s tem trenutkom tečejo roki zastaranja. Protiustavno ravnanje pristojnih organov, ki ne bi smeli opraviti prenosa oseb iz obstoječega registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev po uradni dolžnosti, brez vsake odločbe ali obvestila, je trajalo vse dokler niso izdali »izbrisanim osebam« konkretnih odločb. Odločba upravnega organa z dne 27. 2. 2004 ima po stališču tožnika, kljub temu, da temelji na obstoječem dejanskem stanju, konstitutivni učinek, ker ustanavlja novo pravno razmerje, ki prej ni obstajalo. Protipravno stanje, ki je glede državljanov drugih republik obstajalo v Republiki Sloveniji, se je prekinilo šele z vzpostavitvijo stalnega prebivanja za nazaj. Šele takrat so državljani drugih republik, ki prej zaradi neurejenega pravnega položaja niso mogli uveljavljati določenih pravic, lahko te pravice uveljavljali v skladu s predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja. Tožnik je šele z izdajo konkretne odločbe lahko pričel z uveljavljanjem svoje pravice.

6. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revidentovo zavzemanje, da bi morali sodišči prve in druge stopnje začetek teka subjektivnega zastaralnega roka vezati na trenutek odprave protipravnega stanja (za nazaj), in sicer na vročitev dopolnilne odločbe upravnega organa, izdane na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, je neutemeljeno. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi v zvezi z zastaranjem odškodninskih zahtevkov oseb, ki so bile neupravičeno izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, že poudarilo, da tudi za te primere velja splošna ureditev, po kateri je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR). Slednje pa ni pogojeno z vedenjem o storilčevi odgovornosti oziroma o podlagi njegove odgovornosti, ampak z vedenjem o osebi kot povzročitelju škode. Riziko pravočasne ocene, da je škodno ravnanje toženke protipravno, zato nosi tožnik, ki ne sme odlašati z realizacijo svojih pravic.(1) Iz pravil o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah (po ZOR) torej ne izhaja vezanost na dejstvo odprave protipravnega stanja, še manj za nazaj, ki ga tako revident zaman poudarja z naslanjanjem na izdajo konkretnih upravnih odločb o priznanju stalnega prebivališča za nazaj.

9. Relevantna zakonodaja (Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji), ki je ustavno sodišče v tistem času še ni razveljavilo, tudi ne more predstavljati kakšnih nepremagljivih ovir, zaradi katerih tožnik ne bi mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (v smislu zadržanja zastaranja – prim. 383. člen ZOR). Tožnik bi tožbo moral vložiti pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojala skladnost tedaj obstoječe zakonske zakonske ureditve z Ustavo RS.(2)

10. Revidentu je treba navsezadnje še pojasniti, da utemeljitve njegove teze tudi ne more predstavljati v obrazložitvi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 zapisano stališče, da bodo prizadete osebe z vzpostavitvijo stalnega prebivanja lahko uveljavljale določene pravice. Omenjeno stališče se ne nanaša na morebitne odškodninske terjatve zoper državo, temveč pravice, ki bi jim šle kot tujcem s stalnim prebivanjem v RS (predvsem pravice do akontacije vojaške pokojnine, pravice do varstvenega dodatka in do zamenjave vozniškega dovoljenja).(3)

11. Revidentov očitek, da sodišči nižjih stopenj pri odločanju o zastaranju njegovega zahtevka zmotno nista šteli za odločilen trenutek izdaje omenjene ustavne odločbe oziroma trenutek na njeni podlagi izdane dopolnilne odločbe upravnega organa, se zato izkaže za neutemeljen.

12. Ker razlog, zaradi katerega je bila vložena revizija, ni podan, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da odgovor na revizijo ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji, stroškov zanj ni mogoče šteti za pravdo potrebnih. Tožena stranka zato svoje revizijske stroške nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbo VS RS II Ips 11/2008. Op. št. (2): Primerjaj odločbo VS RS II Ips 11/2008. Op. št. (3): Primerjaj odločbo VS RS II Ips 137/2010.