Jedro

Tudi kritiko, ki bi bila po vsebini lahko bistvena za odločitev v konkretni zadevi, je treba podati na način, ki ne zmanjšuje ugleda sodišča ali celotnega sodstva ali ki ne pomeni osebnega napada na sodnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje v izpodbijani III. točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je pooblaščenca tožeče stranke zaradi žalitve sodišča kaznovalo s 300,00 EUR denarne kazni (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je pooblaščenec tožeče stranke v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zapisal, da „je prvostopnemu sodišču tuje poznavanje pravoznanstva !!!!, to je temeljnega nauka o pravu“, da je nadalje očital sodišču prve stopnje, da ne razpolaga niti z znanjem, ki ga mora imeti že študent prvega letnika pravne fakultete, da sploh lahko napreduje v višji letnik, pri čemer „več kot maliciozno razlaga oziroma interpretira v stvari“, da ne pozna pravilno pojma zakonitosti in kakšen je pomen načela zakonitosti. Sodišče druge stopnje je presodilo, da take besede predstavljajo žalitev sodišča v smislu 109. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

2. Pooblaščenec tožeče stranke (v nadaljevanju tudi pritožnik) je zoper III. točko izreka sklepa sodišča druge stopnje vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje zaključku sodišča druge stopnje, da naj bi se v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje spustil v osebno obračunavanje z razpravljajočo sodnico, ker naj s podanim tekstom kot pooblaščenec tožeče stranke sploh ne bi izrazil kakršne koli vrednostne sodbe o sodnici ali sodišču. Meni, da zoper sodišče prve stopnje ni naperil nobene žalitve in da ni prekoračil meje dopustne strokovne kritike. Pri pritožbenih navedbah naj bi šlo zgolj za ugotovitev tožnika („tožnik ugotavlja“), ki ni žaljiva in ki jo je sodišče iztrgalo iz konteksta pritožbenega razlogovanja. Meni, da naj bi bila vsekakor pravilna ugotovitev v pritožbi, da naj bi bila sodba sodišča prve stopnje nezakonita ravno iz razlogov nepoznavanja pravoznanstva. To naj bi potrjevala tudi obrazložitev sodišča druge stopnje ob pritožbenem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje. Pritožnik sodišču druge stopnje očita tudi bistveno kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijani sklep, razen domišljijskih razlogov, sploh ne bi imel pravilnih razlogov o odločilnih dejstvih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnikov očitek bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Nestrinjanje pritožnika z razlogi sodišča druge stopnje še ne pomeni, da odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je ni mogoče preizkusiti.

5. V skladu z določbo 109. člena ZPP pravdno sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje, je kritiko sodne odločbe ali ravnanja sodišča treba izreči na spoštljiv način tako, da se ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteta sodišča. Prepoved žalitve sodišča po 109. členu ZPP ne preprečuje pooblaščencu stranke, da bi v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo ostro, odprto in kritično uveljavljal razloge, ki po njegovem mnenju kažejo na nezakonitost sodne odločbe. Določba 109. člena ZPP določa le meje načina podajanja te kritike.(1)

6. Vrhovno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča druge stopnje, da pritožbene navedbe, predstavljene v 1. točki obrazložitve zgoraj, niso zgolj ostre besede, namenjene varstvu pravic pritožnikove stranke, saj so v tej smeri popolnoma nepotrebne, ter da predstavljajo žalitev sodišča v smislu 109. člena ZPP. Drži pritožbena navedba, da se v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje med drugim nahaja zapis „Izpodbijana sodba je nezakonita v smeri uveljavljenih pritožbenih razlogov, ker kljub spoštovanju načela iura novit curia, tožnik ugotavlja, da je prvostopnemu sodišču tuje poznavanje pravoznanstva !!!!, to je temeljnega nauka o pravu,“ ter da je sodišče druge stopnje pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodilo. Vendar pa okoliščini, da naj bi šlo pri (ne)poznavanju pravoznanstva zgolj za ugotovitev tožnika in da je bila pritožba utemeljena, še ne pomenita, da pritožbene navedbe iz 1. točke obrazložitve zgoraj niso bile uperjene zoper sodišče prve stopnje in da niso presegle meje dopustne kritike. Tudi kritiko, ki bi bila po vsebini lahko bistvena za odločitev v konkretni zadevi, je treba podati na način, ki ne zmanjšuje ugleda sodišča ali celotnega sodstva ali ki ne pomeni osebnega napada na sodnika.(2) Prav tako ne gre spregledati, da je pooblaščenec tožeče stranke v pritožbi sodišču prve stopnje med drugim očital „maliciozno“, torej hudobno oziroma škodoželjno razlago zakonskih določb, kar vsekakor ne predstavlja dostojne in spoštljive strokovne kritike sodbe sodišča prve stopnje.

7. Višino izrečene denarne kazni (300,00 EUR) je sodišče druge stopnje odmerilo glede na vsebino zapisanih besed in dejstvo, da je pooblaščenec tožeče stranke upokojeni odvetnik, ki pozna ali bi vsaj moral poznati okvire izrekanja kritike. Višina izrečene denarne kazni, ki ji pritožnik izrecno sicer ne nasprotuje, je po presoji Vrhovnega sodišča primerna.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča druge stopnje v izpodbijani III. točki izreka (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Primerjaj 8. točko obrazložitve odločbe US RS U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005. (2) Primerjaj 8. točko obrazložitve odločbe US RS U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005.