Jedro

Ker je bila tožnikova zahteva za priznanje vojaške pokojnine na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev že pravnomočno zavrnjena, določbe Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN) pa niso neposredno uporabljive, je toženec tožnikovo ponovno zahtevo za priznanje vojaške pokojnine na podlagi MSVN utemeljeno zavrgel, saj se niti dejansko niti pravno stanje ni spremenilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 8. 7. 2011 in št. ... z dne 1. 6. 2011 ter se mu prizna pravica do starostne vojaške pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev od 26. 1. 2005 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se, da Zakona o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS – MP, št. 20/2002, v nadaljevanju MSVN) ni mogoče uporabljati neposredno in ne predstavlja le podlago za sklenitev dvostranskih sporazumov. Zahtevek za priznanje pravice do izplačevanja starostne pokojnine po MSVN je novo pravno dejstvo in ni mogoče govoriti, da je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Sklicuje se na 153. člen in 8. člen Ustave in navaja, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZVZ) sprejet šest let pred MSVN. Zastavlja samo vprašanje o njegovi skladnosti z mednarodno pogodbo, saj onemogoča izplačila pokojnin nekaterim upravičencem, ki so pokojnino pridobili v nekdanji skupni državi. Dokler v Sloveniji obstajajo državljani, ki so upravičeni do pokojnine po predpisih nekdanje SFRJ in se jim ta pokojnina ne izplačuje, to vprašanje ni urejeno. Tudi ZPIZVZ-A to vprašanje ni dokončno uredil. Meni, da je trditev sodišča, da je Republika Slovenija področje vojaških pokojnin uredila v ZPIZVZ, neodvisno od MSVN in pred njegovo uveljavitvijo, zavajajoča. Dokončno pravico do pokojnin ustvarjenih v nekdanji skupni državi ureja MSVN v 1. in 2. členu priloge E. V njih ni nobenih omejitev, kot jih je sprejel ZPIZVZ iz odloka. Citira 1. člen priloge E MSVN in vztraja, da je bila njegova vloga za izplačevanje pokojnine zavrnjena iz absurdnih pogojev, ki jih določa ZPIZVZ, saj je bil razvrščen v drugo alineo prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Citira 2. člen MSVN in poudarja, da priloga E MSVN varuje pravice do ustvarjenih pokojnin v SFRJ in ne spreminja pogojev za pridobitev. MSVN predvideva le možnost, ne pa nujnost dodatnih sporazumov, predvsem pa v 8. členu jasno zaveže države podpisnice, da zagotovijo, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njihovimi sodišči. Meni, da ne bi smelo biti nobene ovire za priznanje vojaških pokojnin po MSVN tistim upravičencem, ki so državljani Slovenije. Po MSVN bi bila Slovenija dolžna pokojninsko dobo iz časa veljavnosti ustrezne zakonodaje SFRJ priznati upravičencem po MSVN v celoti in izplačevati zaslužene pokojnine. Ne strinja se z odločitvijo prvostopnega sodišča, da ni določb ZPIZVZ, ki bi bile v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Meni, da ZPIZVZ ni skladen z MSVN kot to določa 153. člen Ustave Republike Slovenije. Če mu vojaške starostne pokojnine ni mogoče priznati, predlaga, da pritožbeno sodišče postopek prekine ter pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za oceno ustavnosti takih pravnih praznin v ZPIZVZ, ki onemogočajo, da bi upravičencem po MSVN v Sloveniji lahko bile priznane njihove pravice.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 8. 7. 2011 ter v zvezi s to odločbo še prvostopno odločbo toženca št. ... z 1. 6. 2011 in odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku. Z dokončno odločbo z dne 8. 7. 2011 je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo in hkrati spremenil prvostopno odločbo z dne 1. 6. 2011 tako, da je tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne vojaške pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, zavrgel. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno štelo takšno odločitev za pravilno in zakonito ter tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Določbe MSVN tudi po stališču pritožbenega sodišča niso neposredno uporabljive, saj niso dovolj konkretizirane in predstavljajo le podlago za sprejetje dvostranskih dogovorov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v večih zadevah, enako pa tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevah, ki jih je citiralo že sodišče prve stopnje.

V določbi 7. člena MSVN je določeno, da se za uresničevanje prilog sporazuma predvidevajo dodatni sporazumi, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva. Dodatno pa tudi določba 3. člena priloge E MSVN določa po potrebi dolžnost sklenitve dvostranskih dogovorov za zagotavljanje izplačila pokojnin po tej prilogi. Razen tega je v 3. členu priloge E določeno, da če je potrebno, države sklenejo dvostranske dogovore za zagotavljanje izplačila pokojnin po 1. in 2. členu te priloge osebam, ki so v drugi državi in ne v tisti, ki jim izplačuje pokojnine, za prenos potrebnih sredstev za zagotovitev izplačila ter pokojnin ter za izplačilo pokojnin sorazmerno z izplačilom prispevkov. Če je primerno, se lahko pred sklenitvijo takih dokončnih dvostranskih dogovorov sklenejo začasni dogovori za zagotavljanje plačevanja pokojnin v skladu z 2. členom te priloge. Vsi dvostranski sporazumi, sklenjeni med katerimakoli državama, prevladajo nad določbami te priloge in rešijo vprašanja vzajemnih zahtevkov med pokojninskimi skladi držav v zvezi z izplačili pokojnin pred začetkom veljavnosti takih sporazumov. Kot izhaja iz obrazložitve priloge E, objavljene v Poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije št. 99 z dne 15. 12. 2001, so pokojninsko problematiko držav naslednic po razpadu SFRJ naslednice uredile z nacionalnimi zakonodajami. V Republiki Sloveniji je področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja. Prav to dejstvo je odločilnega pomena, predlog za prekinitev postopka in za sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem RS, pa neutemeljen. Nacionalna zakonodaja prizadetim omogoča uresničevanje ustavnih pravic oziroma so bili v določenih primerih postopki pred Ustavnim sodiščem RS že sproženi in tudi zaključeni. Sicer pa določba 156. člena Ustave Republike Slovenije določa, da mora sodišče postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem RS le, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. To pa pomeni, da v nasprotnem primeru, če sodišče ni takšnega mnenja, postopka ni dolžno prekiniti in začeti postopka pred Ustavnim sodiščem RS.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz tega, da je Republika Slovenija prevzela le obveznosti izplačevanja že priznanih pokojnin in da je vprašanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev normativno urejeno v ZPIZVZ. Edina pravna podlaga za priznanje pokojnine tožniku je tako lahko ZPIZVZ. Na tej pravni podlagi pa je bila tožnikova zahteva že pravnomočno zavrnjena.

Glede na to, da je toženec že pravnomočno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje vojaške pokojnine na podlagi ZPIZVZ, določbe MSVN pa niso neposredno uporabljive, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje potrdilo kot pravilno in zakonito. Tožena stranka je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča z dokončno odločbo z dne 8. 7. 2011, ki je predmet tega socialnega spora, pravilno na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožnikovo zahtevo zavrgla.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.