Jedro

1. Delo je bilo prevzeto in ni bilo grajano, kar pomeni, da tožena stranka ni imela nobenega utemeljenega razloga, da dela ne bi potrdila in se zato ne more sklicevati na določbo 3. odstavka 642. člena OZ.

Pri mandatni pogodbi (za kar v spornem razmerju gre) po določbi 642. člena OZ določitev cene ni bistvena vsebina pogodbe, saj jo lahko določi tudi sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici po tožbi obsodilo toženo stranko na plačilo 61.512 EUR iz naslova plačila za opravljeno storitev, to je za izdelavo cenitve nepremičnin tožene stranke, v celoti zavrnilo nasprotno tožbo ter naložilo toženi stranki v plačilo pravdne stroške in sicer v znesku 3.348 EUR po tožbi in 796,98 po nasprotni tožbi. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila med strankama sklenjena ustna pogodba o izdelavi cenitve nepremičnin, da tožena stranka cenitev nekaterih nepremičnin sploh ni grajala, nekatere pa je grajala prepozno, da cena ni bila dogovorjena, zato jo je na podlagi določbe drugega odstavka 642. člena OZ določilo sodišče in sicer ob upoštevanju Priporočenih cen Slovenskega inštituta za revizijo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Napačna je ugotovitev sodišča, da dejstvo, da sta stranki aprila 2009 sklenili ustno pogodbo o cenitvi nepremičnega premoženja, ni sporno. Tožena stranka je namreč to dejstvo prerekala. V konkretnem razmerju je bilo sicer vzpostavljeno razmerje pogodbe o delu z elementi naročila avtorskega dela, vendar pa niso bile izpolnjene predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe, saj je manjkal dogovor o ceni storitve. Sodišče je na podlagi 642.člena Obligacijskega zakonika (OZ) samo določilo cene in sicer je upoštevalo priporočene cene Slovenskega inštituta za revizijo. Uporaba teh cen pa je napačna, saj bi morala s strani sodišča določena cena ustrezati vrednosti dela za tovrstno delo, običajno potrebnem času in običajnem plačilu. Tožena stranka ni naročila in ni potrebovala cenitve, kakršna je potrebna za revizijo, tožeča stranka tudi ni nikjer navajala, da naj bi izvedensko delo opravila v svojstvu ocenjevanja vrednosti podjetja, temveč naj bi bila cenitev opravljena z namenom prodaje v stečajnem postopku. Sodišče bi zato, če je že samo določilo ceno, moralo uporabiti Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. V tem smislu je sodišče tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, to je določbo 3.odstavka 642. člena OZ, po kateri tožena stranka ni dolžna plačati spornih cenitev, saj naročnik opravljenega dela – cenitvenih poročil ni potrdil. Ker stranki nista določili plačilnega roka, bi tožeča stranka plačilo lahko zahtevala šele potem, ko bi tožena stranka delo pregledala in potrdila. Cenitve je sicer prevzela, ni pa jih pregledala in potrdila, napake v cenitvah je celo grajala. Sodišče se napačno sklicuje na zamude pri grajanju napak, saj delo sploh še ni bilo potrjeno. Sodišče tudi ni upoštevalo, da pri poslih, ki nimajo materialnega rezultata, ne veljajo v celoti pravila o jamčevanju za napake. Tožena stranka je pravilno in pravočasno grajala napake in te napake ugovarjala v pobot terjatvi tožeče stranke v zvezi z znižanjem plačila.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev. V zvezi z ugotovljeno vrednostjo dela meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožena stranka ni sprejela ponudbe in cen, navedenih v ponudbi. Tožena stranka je namreč z uporabo v otvoritvenem poročilu in v nadaljnjem stečajnem postopku konkludentno sprejela ponudbo tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dejstvo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna pogodba za izdelavo cenitve nepremičnin, ni bilo sporno. Obstoj pogodbe je namreč tožena stranka sama zatrjevala že v odgovoru na tožbo. Pritožnica očita napačno uporabo tretjega odstavka 642. člena OZ, po katerem naročnik ni dolžan plačati opravljenega dela, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi. Tožeča stranka je trdila, da je delo sicer prevzela, ni pa ga pregledala in potrdila, saj je cenitve celo grajala. S trditvijo, da dela ni pregledala, tožena stranka ne more uspeti. Če dela ne bi pregledala, ga tudi ne bi mogla grajati. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožeča stranka ni izkazala pravočasnosti grajanja napak. Tej ugotovitvi pritožnica ne nasprotuje, meni le, da do zamude pri grajanju ne more priti, dokler delo ni potrjeno. Tako razlogovanje ni pravilno, namen grajanja je ravno v odpravi napak pred potrditvijo dela. Ker torej tožena stranka morebitnih napak ni grajala pravočasno, je treba šteti, da je bilo delo opravljeno brez napak. Ta zaključek drži še toliko bolj, ker je stališče sodišča prve stopnje, da je šlo za skrite napake, napačno. Napake, na katere se v svojih ugovorih sklicuje tožena stranka, to je, da tožeča stranka ni izhajala iz zemljiškoknjižnega stanja, oziroma, da je izhajala iz posameznih sklopov nepremičnin, namesto iz vsake nepremičnine posebej, niso take narave, da jih ne bi bilo mogoče ugotoviti že ob običajnem pregledu. Delo je bilo torej prevzeto in ni bilo grajano, kar pomeni, da tožena stranka ni imela nobenega utemeljenega razloga, da dela ne bi potrdila in se zato ne more sklicevati na določbo 3. odstavka 642. člena OZ. Iz podatkov spisa poleg tega izhaja, da so bile cenitve nekaterih nepremičnin dejansko uporabljene. Tožeča stranka je na podlagi povedanega upravičena zahtevati plačilo za svoje delo.

Stališče sodišča prve stopnje, da cene med strankama niso bile dogovorjene, je pravilno. Res se je nepravilno sklicevalo na 30. člen OZ, vendar je ravno zaradi kronologije dogodkov, razvidne iz listin v spisu, ko je bilo delo najprej naročeno in izvršeno, nato pa so šele sledile ponudbe glede cene in ko je tožeča stranka delo izročila že pred zadnjo ponudbo (priloge B2, B3 in B6), nobena od „ponudb“ pa ni bila izrecno sprejeta, mogoče ugotoviti le, da se stranki glede cen nista dogovorili. Pri mandatni pogodbi (za kar v spornem razmerju gre) po določbi 642. člena OZ določitev cene ni bistvena vsebina pogodbe, saj jo lahko določi tudi sodišče. Ker ni sporno, da cena ni bila izrecno dogovorjena, je prav to sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi storilo. Po drugem odstavku 642. člena OZ mora s strani sodišča določena cena ustrezati vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času in za to vrsto dela običajnemu plačilu. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje kot običajno plačilo upoštevalo priporočene cene Slovenskega inštituta za revizijo. Uporabi priporočenih cen tožena stranka med pravdo ni nasprotovala, nasprotno, v odgovoru na tožbo je celo ugovarjala zahtevku po višini, ker naj ne bi ustrezal priporočenim cenam Slovenskega inštituta za revizijo, kar kaže na to, da so tudi zanjo bile te cene primerna osnova za plačilo opravljenega dela. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so cene celo nižje, kot bi po smernicah Slovenskega inštituta za revizijo lahko bile. Zgolj s pavšalnimi ugovori, podanimi šele v pritožbi, zato tožena stranka ne more uspeti (1), posebej ne, ker niti ne zatrjuje, da ne gre za običajno plačilo v podobnih poslih na trgu. Drugih ugovorov v zvezi z ugotovljeno vrednostjo dela pa tožeča stranka niti ni podala.

Pritožbene navedbe, da pri poslih, ki nimajo materialnega rezultata, ne veljajo v celoti pravila o jamčevanju za napake so neutemeljene. Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko in na določbi 154. člena ZPP za tožečo. Glede na stanje v zadevi ni šlo za potreben strošek postopka.

op. št. 1: Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih se uporablja v sodnih postopkih, ko je izvedenec imenovan s strani sodišča. V predmetni zadevi ni šlo za tak primer, temveč je šlo za sklenitev mandatne pogodbe med dvema pravnima osebama. Pravilnik bi bilo zato mogoče uporabiti le, če bi bil med strankama izrecno dogovorjen, ali če bi katera od strank navedla dejanske okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je uporaba tega Pravilnika običajna v podobnih razmerjih. Takih dejanskih navedb pa med postopkom ni bilo.