Jedro

Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in izvedbene uredbe št. 987/2009 ni mogoče tolmačiti na način, da bi zavarovanci tožene stranke, tudi ob uporabi Uredbe, imeli le pravico do invalidske pokojnine, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožnici obstoji invalidnost III. kategorije odločalo tudi o njenih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi toženke, ki sta med drugim tudi določali, da pri tožnici ni invalidnosti, ne pa zgolj to, da tožnica nima pravice do invalidske pokojnine. Glede te pravice je bil tožničin zahtevek tudi s strani prvostopenjskega sodišča pravilo zavrnjen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločiti s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (I., II., IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo št. ... z dne 29. 8. 2013 in odločbo št. ... z dne 28. 3. 2013 (I. točka izreka), tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 18. 2. 2013 dalje in ji od tega dne priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto v polnem delovnem času z omejitvami: fizično lahko delo z bremeni do 5 kg, pretežno sede, z možnostjo, da se razhodi, ne z vsiljenim delovnim ritmom in ne na normo (II. točka izreka), priznalo tožnici pravico do nadomestila za invalidnost o odmeri in izplačevanju katere bo odločila tožena stranka s posebno odločbo (III. točka izreka), naložilo toženki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka (IV. točka izreka) in zavrnilo zahtevek, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in, da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine (V. točka izreka). Glede tožničine invalidnosti je sodišče pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje ter mnenje izvedenskega organa, v katerem sta sodelovala specialist za ortopedijo in psihiatrijo, to je izvedenca s tistih področij, ki so, upoštevajoč tožničine zdravstvene težave, najbolj primerna, da sta presojala tožničino zdravstveno stanje.

2. Pritožuje se tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev pravil postopka. Meni, da je sodba glede priznanja pravic tožnici pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, saj v obrazložitvi sodbe sodišče ni preverjalo pogoje za priznanje pravice do premestitve (gostota pokojninske dobe) in na podlagi česa je takšno pravico in pravico do nadomestila za invalidnost tožnici priznalo. Tožnica nima dovolj slovenske zavarovalne dobe za priznanje pravic. Pritožba nadalje meni, da je sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju nepravilno uporabilo materialno pravo, saj bi poleg Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; ZPIZ-1) moralo uporabiti tudi Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in Uredbo (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004. V kolikor bi sodišče citirani uredbi uporabilo, bi kljub drugače ugotovljenemu dejanskemu stanju spoznalo izpodbijani odločbi toženke za pravilni in zakoniti, pri tem se pritožba sklicuje tudi na odločitve v zadevah Psp 66/2013, Psp 49/2013 in Psp 276/2013. Tožnica pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine iz 67. člena ZPIZ-1 ne izpolnjuje, kar je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo. Tožnica je izrecno uveljavljala pravico do invalidske pokojnine. Osebe, za katere se uporablja uredba, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti, lahko uveljavijo le pravico do invalidske pokojnine, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. V posledici je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu s pritožbenimi navedbami in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in odpravilo napadene odločbe toženke, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto in v posledici tega odločilo o stroških postopka. V tem obsegu tudi ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glede priznanja pravice do nadomestila za invalidnost pa se sodba ne da preizkusiti, saj glede te odločitve nima razlogov in je tako podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno kršitev pa je možno odpraviti (358. člen v zvezi s 351. členom ZPP), zato je v tem obsegu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo, kakor izhaja iz te sodbe.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki med strankama ni sporno. Iz njega izhajajo naslednja relevantna dejstva: - tožnica, rojena 21. 9. 1957, je vlogo dala 23. 11. 2012 pri avstrijskem nosilcu socialnega zavarovanja; - tožnica je v Sloveniji, v obdobju od 21. 6. 1979 do 2. 5. 1991, s prekinitvami, dopolnila 10 let, 8 mesecev in 27 dni pokojninske dobe; - v Avstriji je dopolnila 15 let in 11 mesecev zavarovalne dobe; - skupna pokojninska doba tožnice znaša 26 let, 7 mesecev in 27 dni; - pri tožnici obstoji zaradi posledic bolezni od 18. 2. 2013 III. kategorija invalidnosti zaradi ortopedskih in psihičnih zdravstvenih težav in je njena delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %; - tožnica lahko še naprej opravlja drugo delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom z določenimi stvarnimi razbremenitvami: fizično lahko delo z bremeni do 5 kg, pretežno sede, z možnostjo, da se razhodi, ne z vsiljenim delovnim ritmom in ne na normo.

6. Na podlagi 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami; ZPIZ-2) je tako pravna podlaga v predmetni zadevi ZPIZ-1, kar je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo glede ugotavljanja tožničinih pravic (točka 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe), čeprav je v točki 6 napačno citiralo kot pravno podlago ZPIZ-2. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem zgolj dodaja, da je vsebinska opredelitev invalidnosti po 63. členu ZPIZ-2 enaka, kakor po prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1. 7. Ob zgoraj navedenem dejanskem stanju je sodišče pravilno odpravilo odločbe tožene stranke z dne 29. 8. 2013 in z dne 28. 3. 2013, s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker pri tožnici invalidnost ni bila ugotovljena. V okviru sodnega postopka je bilo ugotovljeno, da pri tožnici invalidnost obstaja in je na podlagi ugotovljene invalidnosti prvostopenjsko sodišče tudi pravilno odločalo o pravicah tožnice.

8. Prvostopenjsko sodišče sicer ni citiralo Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in izvedbene uredbe št. 987/2009 kot pravne podlage za odločitev, kar pa ne pomeni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Smisel Uredbe 883/2004 je, ob upoštevanju prostega gibanja oseb in zaradi velikih razlik med nacionalnimi zakonodajami na posameznih področjih, ki jih Uredba določa, v tem, da se spoštujejo posebne značilnosti nacionalnih zakonodaj na področju socialne varnosti in se zato oblikuje le sistem koordinacije. V okviru te koordinacije je potrebno jamčiti osebam enako obravnavanje v različnih nacionalnih zakonodajah, kar pa je možno doseči zlasti s seštevanjem vseh dob, upoštevanih po različnih nacionalnih zakonodajah za pridobitev in ohranitev pravice do dajatve in za izračun višine dajatev, ter z zagotavljanjem dajatev različnim kategorijam oseb, za katere velja ta Uredba. Navedeno pa ne pomeni, da se nacionalna ureditev, kakor je tudi ureditev na področju dajatev za primer invalidnosti, izključi v primerih kot je ta, zaradi same koordinacije sistema socialne varnosti. Uredba tako ne izključuje nacionalne ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej ZPIZ-1 in pravic, ki so v tem zakonu urejene. V tem obsegu je pritožba toženke neutemeljena, saj Uredbe ni mogoče tolmačiti na način, da bi zavarovanci tožene stranke, tudi ob uporabi Uredbe, imeli le pravico do invalidske pokojnine, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Tudi citiranih odločitev pritožbenega sodišča, iz navedenega razloga, ni mogoče tolmačiti v tem smislu.

9. Upoštevajoč navedeno je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožnici obstoji invalidnost III. kategorije odločalo tudi o njenih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi toženke, ki sta med drugim tudi določali, da pri tožnici ni invalidnosti, ne pa zgolj to, da tožnica nima pravice do invalidske pokojnine. Glede slednje pravice je bil tožničin zahtevek tudi s strani prvostopenjskega sodišča zavrnjen (V. točka izreka).

10. O stroških postopka je prvostopenjsko sodišče odločilo glede na uspeh v pravdi, kar je v skladu z določbo 154. člena ZPP.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (26 let, 7 mesecev in 27 dni skupne pokojninske dobe), upoštevajoč starost tožnice, je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje glede gostote pokojninske dobe.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča v III. točki izreka spremenilo tako, da bo toženka odločila o pravici, odmeri in izplačevanju do nadomestila za invalidnost s posebno odločbo, in s tem saniralo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 335. člena ZPP, v preostalem pa pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu.