Jedro

Tožena stranka se glede vprašanja gostote pokojninske dobe ne bo mogla izogniti določbam Uredbe (ES) 83/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, če bo ob odločanju o pravici do nadomestila za invalidnost ugotovila, da so sicer podani vsi drugi pogoji na strani tožnice za pridobitev te pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 28. 3. 2013 in 29. 8. 2013, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 18. 2. 2013 dalje in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Hkrati je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost in toženi stranki naložilo, da odloči o odmeri in izplačevanju le tega. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki jo je 23. 11. 2012 vložila pri avstrijskem nosilcu zavarovanja in na podlagi katere ji je bilo pri tem nosilcu priznana invalidska pokojnina v sorazmernem delu. Tožena stranka na podlagi mnenj invalidskih komisij invalidnosti pri tožnici ni ugotovila, v sodnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnica invalid III. kategorije. Sicer je tožnica dopolnila v Republiki Sloveniji 10 let, 8 mesecev in 27 dni zavarovalne dobe, v Avstriji pa 15 let in 11 mesecev.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo glede priznanja pravice do nadomestila za invalidnost spremenilo tako, da mora tožena stranka o pravici, odmeri in izplačevanju tega nadomestila odločiti s posebno odločbo v tridesetih dneh. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je taka presoja utemeljena tudi na podlagi Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju Uredba) in izvedbene Uredbe št. 987/2009 o seštevanju zavarovalnih dob.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko pa obrazloženo izpodbija le stališče sodišča druge stopnje, da naj bi bila tožnica upravičena do nadomestila za invalidnost tudi na podlagi Uredbe št. 883/2004. 4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

7. Sodišče druge stopnje v izreku izpodbijane sodbe sicer prepušča odločitev o pravici tožnice do nadomestila za invalidnost toženi stranki z obrazložitvijo, da je na podlagi Uredbe v načelu potrebno jamčiti osebam enako obravnavanje v različnih nacionalnih zakonodajah, kar je možno doseči zlasti s seštevanjem zavarovalnih dob. Hkrati pa ugotavlja, da Uredba sicer ne izključuje nacionalne ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

8. Tožena stranka je vezana na pravno mnenje sodišča in na stališča, ki se nanašajo na postopek v primerih, da sodišče na podlagi drugega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta. V reviziji tožena stranka tako v prvi vrsti izpodbija pravne zaključke sodišča, s katerimi le to utemeljuje potrebo po odločanju o pravici tožnice do nadomestila za invalidnost glede na njeno invalidnost III. kategorije in na katere bi bila glede na navedeno določbo ZDSS-1 vezana pri odločanju o tej pravici.

9. Sodišče druge stopnje je odločanje o pravici do nadomestila za invalidnost utemeljeno naložilo toženi stranki, saj vsi pogoji za priznanje te pravice v času odločanja sodišča še niso bili znani. Pravilno sodišče ugotavlja, da Uredba (ob odločanju o seštevanju zavarovalnih dob) sicer ne izključuje nacionalne zakonodaje o pravicah iz naslova invalidnosti. Na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) je pravica do nadomestila za invalidnost odvisna tudi od zaposlitve oz. siceršnjega statusa zavarovanca. Tako zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali prekinil delovno razmerje oz. obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, na podlagi 97. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do denarnega nadomestila ob nadaljnjem pogoju, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe ali prenehanju delovnega razmerja prijavi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Na podlagi izpodbijane sodbe bo ta dejstva ob ponovnem odločanju lahko ugotovila šele tožena stranka in bo lahko o tožničini pravici odločila tudi ob upoštevanju teh ugotovitev.

10. Glede na navedeno je izpodbijano sodbo potrebno razumeti tako, da se tožena stranka glede vprašanja gostote pokojninske dobe ne bo mogla izogniti določbam Uredbe, če bo ob odločanju o pravici do nadomestila za invalidnost ugotovila, da so sicer podani vsi drugi pogoji na strani tožnice za pridobitev te pravice. Ob takem edino logičnem razumevanju izpodbijane sodbe razlogi za revizijo niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.