Jedro

Odločba ZPIZ o invalidski upokojitvi tožnika je postala pravnomočna in izvršljiva 23. 12. 2020. Tožnik je bil do tega dne pri toženki prijavljen v obvezna zavarovanja, od 24. 12. 2020 pa je zavarovan kot invalidski upokojenec in je prejemnik invalidske pokojnine. Pogodba o zaposlitvi je med strankama prenehala veljati dne 23. 12. 2020 na podlagi prvega odstavka 119. člena ZDR-1, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je odločba o pridobitvi pravice do invalidske pokojnine postala pravnomočna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je listina - prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom z dne 29. 12. 2020, sklenjena med pravdnima strankama, v celoti neveljavna, se v celoti razveljavi in izreče za neveljavno. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, razen zoper odločitev o stroških toženke, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se izpodbijanega dela sodbe ne da preizkusiti, razlogi so protispisni. Navaja, da izpodbijana listina po vsebini in namenu predstavlja sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker ima pravne učinke med strankama, ima tožnik pravni interes za ugoditev tožbenemu zahtevku. Pravni posel nima dopustne pravne podlage, sklenjen je v nasprotju s prisilnimi predpisi, moralo in ustavnimi načeli, zlasti varstvom dostojanstva (34. člen URS). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki ju uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

5. Zmoten je očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožba uveljavlja le pavšalno. Izpodbijani del sodbe tako glede izreka kot glede razlogov o odločilnih dejstvih ne vsebuje nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. O odločilnih dejstvih ni nasprotja v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato tudi ta kršitev ni podana.

6. Iz neprerekanih prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je odločba ZPIZ o invalidski upokojitvi tožnika postala pravnomočna in izvršljiva 23. 12. 2020. Tožnik je bil do tega dne pri toženki prijavljen v obvezna zavarovanja, od 24. 12. 2020 pa je zavarovan kot invalidski upokojenec in je prejemnik invalidske pokojnine. Pogodba o zaposlitvi je med strankama prenehala veljati dne 23. 12. 2020 na podlagi prvega odstavka 119. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je odločba o pridobitvi pravice do invalidske pokojnine postala pravnomočna.

7. Izpodbijana listina, ki je datirana na 29. 12. 2020 in naslovljena Prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom, vsebuje zapis o sporazumu strank, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem 23. 12. 2020. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da s tem stranki nista sklenili sporazuma iz 81. člena ZDR-1, na podlagi katerega pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama. Ta je namreč 23. 12. 2020 že prenehala veljati po samem zakonu, torej po drugi pravni podlagi (prvi odstavek 119. člena ZDR-1), kar sta nenazadnje pravilno ugotovili v izpodbijani listini tudi stranki z zapisom, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati zaradi upokojitve.

8. Kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, ZDR-1 v primeru nastopa okoliščin iz prvega odstavka 119. člena ZDR-1 delodajalcu ne nalaga, da mora izdati o tem pisni akt. Če pa ga izda, kot je to storil v obravnavanem primeru z izpodbijano listino, pa zgolj iz tega razloga listina ni neveljavna oziroma nična, za kar se zavzema tožnik. V skladu s prvim odstavkom 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, a se na to določbo pritožba sklicuje zgolj pavšalno. Izpostavlja 34. člen URS, ki določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva, vendar ne konkretizira, zakaj naj bi bila izpodbijana listina v nasprotju s to določbo. Tudi iz dokaznega postopka ne izhajajo okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek, da je bilo tožniku z izpodbijano listino kršeno osebno dostojanstvo.

9. Zmotno in pavšalno je tudi pritožbeno utemeljevanje ničnosti s sklicevanjem na 39. člen OZ, ki v četrtem odstavku določa to sankcijo, če je podlaga nedopustna (to pa je tedaj, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli). Kot že obrazloženo, sta stranki v izpodbijani listini ugotovili oziroma se „sporazumeli“ o že obstoječih dejstvih v zvezi z datumom in razlogom prenehanja pogodbe o zaposlitvi, vse vezano na odločbo o invalidski upokojitvi. Kot izhaja iz neprerekane prvostopenjske ugotovitve, je bila listina izdelana zaradi lažje in hitrejše odjave tožnika iz zavarovanj, tudi ta okoliščina sklepanja izpodbijane listine pa po presoji pritožbenega sodišča ničnosti ne utemeljuje. Naslednjega dne po njeni sklenitvi je toženka dejansko oddala obrazec za odjavo tožnika iz socialnih zavarovanj z dnem 23. 12. 2020 iz razloga prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - pravnomočne odločbe.

10. Dokazne ocene, da izpodbijana listina ni nična, ne more spremeniti niti zapis v njej o sporazumni ugotovitvi strank, da so izpolnjene vse obveznosti med njima, razen plačil po pogodbi o zaposlitvi do datuma prenehanja veljavnosti pogodbe. Iz neprerekane prvostopenjske ugotovitve izhaja, da je tožnik dobil vse, kar mu je pripadalo do prenehanja delovnega razmerja, vključno z odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2020. Sicer pa se s takim zapisom ni ničemur odpovedal. Tudi glede tega dela izpodbijane listine tako ni ugotoviti nasprotovanja ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom.

11. Glede na obrazloženo je sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).