Jedro

Odločitev je utemeljena na okoliščini iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, glede uporabe katere je torej Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, kot je že pojasnjeno zgoraj, za odločitev v obravnavani zadevi vprašanje v zvezi z uporabo kriterijev iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni (več) pomembno pravno vprašanje, saj odgovor nanj na odločitev ne vpliva.

Kriteriji za uporabo pooblastila za pridržanje morajo biti dovolj določni, nedvoumni in predvidljivi, da je onemogočena možnost arbitrarnega odločanja. Vsak nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo ne more biti podlaga za omejitev gibanja. Sama zakonska določba ni dovolj konkretizirana in natančna, ker ne razmejuje, kdaj je lahko nedovoljen vstop razlog za pridržanje prosilca oziroma kdaj ne. Lahko bi tak razlog bil glede na posamezne okoliščine konkretnega primera, ki pa bi morale biti konkretizirane oziroma v naprej določene. Enako velja za kriterij druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave, ki je tako široko pomensko odprt, da sam ne ustreza zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1425/2016/3 (1313-10) z dne 30. 11. 2016, s katerim je to odločilo, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce do predaje odgovorni državi članici (1. točka izreka) in da se ga pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 28. 11. 2016 od 14.40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnik (v nadaljevanju revident) vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

6. Revident kot pomembna pravna vprašanja izpostavlja tri vprašanja, in sicer: 1) Ali lahko sodišče prve stopnje samo uvrsti okoliščine dejanskega stanja pod objektivne kriterije iz 68. člena ZTuj-2 in tako utemelji ukrep odvzema osebne svobode na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III, čeprav upravni organ v svoji odločitvi ukrepa odvzema osebne svobode ni utemeljil na objektivnih kriterijih, zoper odločitev sodišča prve stopnje pa pritožba ni mogoča, v zadevi pa odloča sodnik posameznik? 2) Ali se po mnenju Vrhovnega sodišča lahko znatna, t. j. kvalificirana, nevarnost pobega za pridržanje po 28. členu Uredbe Dublin III utemelji na podlagi kriterijev iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2? 3) Ali po mnenju Vrhovnega sodišča za ugotovitev izpolnitve kriterija „nesodelovanja v postopku“, s katerim naj se utemelji znatna nevarnost pobega, zadošča gola ugotovitev sodišča, da je prosilec zapustil državo, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito. Ali je po mnenju Vrhovnega sodišča to v skladu s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III?

7. Glede na vsebino zadeve je razumeti, da s prvim vprašanjem revident sprašuje, ali je zakonita odločitev sodišča prve stopnje, ki pritrjuje razlogom odločbe, hkrati pa razloge še dodatno obrazloži, kar bi moralo biti obrazloženo v izpodbijani odločbi. Odgovor na postavljeno vprašanje je jasen na podlagi določbe 63. člena ZUS-1. Sodišče namreč lahko tožbo zavrne celo v primeru, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu. V tem primeru pravilne razloge navede sodišče v sodbi (tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1).(2)

8. Drugo vprašanje je povezano z materialnopravno razlago drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, v katerem so določene milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da sta poleg objektivne okoliščine nesodelovanja v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2),(3) podani tudi okoliščini po drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 (milejše oblike okoliščin), ki utemeljujeta nevarnost pobega, in sicer nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (četrta alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 - kot take je štelo dejstvo, da revident za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj po vstopu v Republiko Slovenijo, ampak šele, ko ga je prijela policija).

9. Po stališču Vrhovnega sodišča (npr. sodba in sklep I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) je mogoče uporabiti zgolj tiste kriterije iz 68. člena ZTuj-2, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Glede na posebne okoliščine postopkov za mednarodno zaščito je po dosedanji sodni praksi Vrhovnega sodišča kot takšne, ki ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III, mogoče uporabiti najmanj kriterije iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.(4) Kot izhaja iz razlage navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča, pa tudi uporaba drugih kriterijev iz 68. člena ZTuj-2 ni izključena. Od sprejetega stališča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je revident pred prihodom v Republiko Slovenijo prostovoljno in pred končanjem postopka za mednarodno zaščito zapustil Bolgarijo, čeprav o njegovi prošnji še ni bilo odločeno, kar ustreza objektivni okoliščini nesodelovanja v postopku, kot jo opredeljuje peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, in ki med drugim utemeljuje revidentovo znatno begosumnost v tem postopku.(5) Pa tudi ostale okoliščine obravnavanega primera, in sicer, da je po okvari vozila pobegnil v gozd, kjer ga je prijela policija, da je s sprovajalcem bil dogovorjen za prevoz do Italije in da je izjavil, da si je tja želel, kažejo na veliko verjetnost, da prosilec tudi sedaj ne bo počakal na konec postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in predajo pristojni državi članici.

10. Ker je odločitev utemeljena na okoliščini iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, glede uporabe katere je torej Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, kot je že pojasnjeno zgoraj, za odločitev v obravnavani zadevi vprašanje v zvezi z uporabo kriterijev iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni (več) pomembno pravno vprašanje, saj odgovor nanj na odločitev ne vpliva. Vrhovno sodišče le pripominja, da morajo biti kriteriji za uporabo pooblastila za pridržanje dovolj določni, nedvoumni in predvidljivi, da je onemogočena možnost arbitrarnega odločanja. Glede prve in četrte alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 pa se utemeljeno postavlja vprašanje, ali izpolnjujeta te pogoje. Vsak nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo ne more biti podlaga za omejitev gibanja. Sama zakonska določba pa ni dovolj konkretizirana in natančna, ker ne razmejuje, kdaj je lahko nedovoljen vstop razlog za pridržanje prosilca oziroma kdaj ne. Lahko bi tak razlog bil glede na posamezne okoliščine konkretnega primera, ki pa bi morale biti konkretizirane oziroma v naprej določene. Zakonodajalcu pa ni onemogočeno konkretizirati navedeno določbo v smeri, da bi glede na okoliščine posameznega primera lahko bila podlaga za pridržanje. Enako velja za kriterij druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave, ki je tako široko pomensko odprt, da sam ne ustreza zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev oziroma zahtevam pravne varnosti in predvidljivosti pravne podlage za odvzem prostosti določeni osebi v smislu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.(6)

11. Pomembno pravno vprašanje tudi ni tretje vprašanje, saj je glede tega Vrhovno sodišče že sprejelo stališče v sodbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 (12. točka obrazložitve), iz katere izhaja, da se ta kriterij nanaša na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred vsemi organi članic EU, ne le pred organi Republike Slovenije (kar pomeni tudi zapustitev druge države v teku postopka, ki ga je v njej začel sam prosilec).(7)

12. Ker pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. (1) Npr. sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015. (2) V. Androjna, E. Kerševan, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana, 2006, str. 744. (3) Iz podatkov v spisu je razvidno, da je revident za mednarodno zaščito predhodno zaprosil že v Bolgariji, vendar je državo zapustil, še preden je bilo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

(4) Ti kriteriji so naslednji: tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja, posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine ter navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku.

(5) Vrhovno sodišče sicer lahko določena pravna vprašanja, glede katerih se je vsebinsko že opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno, vendar teh razlogov za ponovno obravnavo v tej zadevi ni.

(6) Enako izhaja tudi iz 19. člena Ustave Republike Slovenije (Vsakdo ima pravico do osebne svobode. Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon) in 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) (Vsakdo ima pravico do prostosti in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v naslednjih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom).

(7) Tudi iz nemške ureditve (Aufenthaltsgesetz) izhaja, da je za namen uporabe Uredbe Dublin III, znatna begosumnost prosilca podana, če je zapustil drugo državo, ki je zavezana k spoštovanju Uredbe Dublin III, preden je bil njegov postopek v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite ali v zvezi s predajo odgovorni državi članici EU zaključen in ni podlage za sklepanje, da se namerava v bližnji prihodnosti vrniti v odgovorno državo članico (Povzeto po Asylum Information Database, Country Report, Germany, november 2015, str. 67).