Jedro

Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel spornega dne, ko je v okviru nadzora nad potekom dela stopil na podest in preveril, koliko testa je še v lijaku. Ko je hotel v lijak dodati moko, mu je na lesenem podestu, ki je bil nepritrjen in spolzek zaradi razsute moke, spodrsnilo, pri čemer je izgubil ravnotežje in padel v lijak oziroma stroj. Pri tem si je poškodoval roko. Škodni dogodek se je zgodil med „štavbanjem“ (to je vsipavanjem moke v lijak), ki je nekakšna predfaza čiščenja stroja. Pri štavbanju je šlo za nevarno dejavnost. Tožnik je med delovnim procesom stopil na leseni podest, ki ni bil del stroja, temveč je šlo le za pripomoček, ki je bil namenjen dostopu za čiščenje stroja. Podest ni bil pritrjen na podlago, temveč se je zaradi neravne podlage premikal, hkrati pa je bila po njem razsuta moka, ki je, zaradi narave delovnega procesa, v času dela nikoli ni mogoče popolnoma očistiti. Glede na navedeno in ob dejstvu, da lijak ni bil zaščiten in je obstajala možnost, da delavec vanj pade in doseže rezila na dnu lijaka, je podana objektivna odgovornost delodajalca (drugotožene stranke) za obravnavano nezgodo.

V zvezi s štavbanjem pri drugotoženi stranki ni bilo konkretnih navodil. Tožnik je to opravilo opravljal skladno s prakso pri toženi stranki. Pri tem je imel obute ustrezne delovne čevlje s protizdrsnim podplatom, spoštoval je dolžnost vzdrževanja reda in čistoče na delovnem mestu. Sama narava delovnega procesa je bila taka, da je bila moka dejansko ves čas prisotna na podestu, zaradi česar je bil ta spolzek. Zato tožniku ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode iz naslova stroškov prevozov v znesku 114,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2012 do plačila, postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožniku znesek 27.653,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 25.768,80 EUR od 7. 1. 2013 do plačila, ter od zneska 1.884,21 EUR od 14. 5. 2012 do plačila, prvotožena stranka pa tudi zakonske zamudne obresti od zneska 25.768,80 EUR od 14. 5. 2012 do 6. 1. 2013, v roku 15 dni (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 17.123,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2012 do plačila, drugotožena stranka pa znesek 17.123,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2012 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 25.768,80 EUR od 14. 5. 2012 do 6. 1. 2013 (III. točka izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni v 15 dneh, od vročitve te sodbe solidarno plačati tožniku stroške postopka v znesku 1.310,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, prvotožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka. Tožnik mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti drugotoženi stranki stroške postopka v znesku 763,58 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Toženi stranki se pritožujeta zoper II. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedena trojne stroke toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja njenih trditev in kršilo načelo kontradiktornosti, hkrati pa zaradi obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga storilo tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je opis nastanka škodnega dogodka spreminjal, sodišče pa je zaključilo, da je bistveno, da se je dogodek zgodil tako, kot ga je tožnik zatrjeval v pripravljalni vlogi 27. 2. 2015. Taka obrazložitev ne zdrži dejanske in pravne presoje. Sodišče bi moralo spreminjanje trditev kritično presojati. Ugovori tožene stranke in dokazni predlogi za postavitev izvedenca strojne stroke so bili zato posebej relevantni. S tem, ko je sodišče zavrnilo ta dokazni predlog, je vnaprejšnje ocenilo neizvedeni dokaz, česar pa ne sme storiti (VS RS II Ips 438/2004, II Ips 24/2011). Sodišče ne more vedeti, da izvedenec ne bi mogel preveriti zatrjevanega načina nastanka škodnega dogodka, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec bi lahko vpogledal fotografije, si ogledal stroj, razpolaga tudi z višino tožnika, lestve in stroja. Po mnenju prvotožene stranke tak dogodek ni mogoč, saj so se noži nahajali pregloboko v stroju, da bi jih tožnik sploh lahko dosegel. Njegova izpovedba zato ni verodostojna in prepričljiva. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, da se je poškodba zgodila pri štavbanju, posledično pa je napačna tudi ugotovitev o opustitvah drugotožene stranke. Delo na stroju v predmetnem dogodku ni bilo nevarno delo. Tudi štavbanje ni nevarno delo. Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe napačno ugotovilo, da ni bil usposobljen za delo, da je delal na stroju le leto dni in da ni bil poučen o varnem delu. Če bi sodišče izvedlo ustrezno dokazno oceno ostalih dokazov, bi ugotovilo, da tožnik na stroju ni delal le eno leto in je vedel, da se v delujoči stroj med čiščenjem ne sme posegati. To je sicer splošno navodilo, tožnik pa je bil dolžan delo odkloniti, če zanj ni bil usposobljen. Če bi sodišče postavilo izvedenca, bi ugotovilo, da do dogodka ni prišlo pri štavbanju, temveč med čiščenjem, katerega pa je tožnik v nasprotju z vsemi pravili za varno delo opravljal pri prižganem stroju in je zato za škodni dogodek podana izključno njegova krivda oziroma bistven soprispevek k škodnemu dogodku. Sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri višine škode. Nekritično je povzelo navajanja tožnika in mnenje izvedenca A.A., brez potrebne objektivizacije. Prisojena odškodnina močno presega odškodnine v podobnih zadevah, izpovedbo tožnika pa je presodilo premalo kritično in v prenizkem znesku upoštevalo invalidnino, ki jo tožnik prejema. Skladno s sodno prakso bi moralo invalidnino upoštevati vsaj v višini 8.000,00 EUR. Glede tuje nege in pomoči se je sodišče prve stopnje nekritično oprlo na izvedensko mnenje in tožnikovo izpoved, pri čemer je glede na sodbe Višjega sodišča v Ljubljani upoštevalo znesek 5 EUR na uro. To ne predstavlja ustrezne obrazložitve in ustreza kršitvi iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pomoč, ki so jo tožniku nudili njegovi družinski člani, so preprosta opravila, za katera ni potrebno strokovno znanje, sicer pa ta opravila niso presegala okvirov običajne medsebojne pomoči svojcev v družinski skupnosti, zato taka pomoč ne pomeni podlage za odškodnino. Odločitev sodišča, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 0,37 EUR/km je materialnopravno zmotna. Tožnik je upravičen le do dejanske škode in ne do povračila stroškov kilometrine. Napačno pa je odločeno tudi o stroških postopka. Pooblaščenka prvotožene stranke je upravičena do povrnitve materialnih stroškov.

4. Drugotožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je tožnik svoje izjave o škodnem dogodku v bistvenem spreminjal, a je sodišče to ocenilo kot nebistveno. Tožnik je najprej zatrjeval, da je do poškodbe prišlo pri potiskanju testa skozi režo, na podlagi ugovorov toženih strank pa je tožnik spremenil opis dogodka. Sodišče bi to moralo kritično presojati in navesti, zakaj šteje izpoved za prepričljivo. Za potrditev ugovorov toženih strank, da do poškodbe ni moglo priti na način, kot ga zatrjuje tožnik, bi bila bistvena izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca strojne stroke. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti in podalo vnaprejšnjo oceno neizvedenega dokaza. Sodišče samo nima znanja, da bi ugotovilo, ali bo izvedenec lahko preveril nastanek škodnega dogodka, sklicevanje na spremenjene okoliščine pa so neutemeljene, saj stroj ni v ničemer spremenjen, drugi podatki pa so v spisu. Noži se nahajajo pregloboko v stroju, da bi lahko prišlo do dogodka, kot ga je opisal tožnik. Do nezgode ni prišlo pri štavbanju, ki pa sicer ni nevarno delo, prav tako ni nevarno delo na podestu. Sodišče je tudi protispisno zaključilo, da tožnik ni bil usposobljen za delo na predmetnem stroju in je na njem delal le leto dni. Tožnik je bil pri drugotoženi stranki zaposlen 34 let, in tega dejstva tožnik ni prerekal. Delo na tem stroju je opravljal vsaj deset let, kot sta izpovedali priči B.B. in C.C., tekom delovnega razmerja pa je opravljal poučevanje iz varnosti in zdravja pri delu ter preizkus znanja. Konkreten stroj je bil izpraven in je ustrezal predpisom varstva in zdravja pri delu, tožnik pa je poznal vse nevarnosti dela in je bil seznanjen, da je pri prižganem stroju čiščenje prepovedano. Tožnik je sam odgovoren za nastanek škodnega dogodka oz. je bistveno prispeval k njegovemu nastanku. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo v zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova tuje nege in pomoči. Postavka 5 EUR je pretirana, saj gre za preprosta opravila, za katera ni potrebno strokovno znanje in ne presegajo običajne pomoči v družinski skupnosti. Zaradi napačne odločitve pa je napačno odločeno tudi o stroških postopka.

5. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del in zoper odločitev o stroških postopka iz razloga napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravnega postopka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, a nato napačno zaključilo, da je pravična in primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 11.000,00 EUR namesto vtoževanih 17.000,00 EUR. Prenizko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj bi glede na vse navedeno tožniku morali biti prisojeno 20.000,00 EUR. Tožnikova desna roka je v celoti neuporabna, čeprav je ugotovljena le 40 % okvara. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo ugotovitve izvedenca dr. A.A. glede anatomskih in funkcionalnih posledic. Napačno pa je sodišče zaključilo, da je potrebno tožniku odšteti znesek invalidnine, saj za to ne obstaja pravna podlaga. Tožnik pa se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki mu ni priznalo stroška izdelave strokovnega mnenja medicinske stroke, ki ga je plačal sodnemu izvedencu dr. D.D., saj je bila pribava tega mnenja nujno potrebna za oblikovanje tožbenega zahtevka. Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj ne bi bila izdelava mnenja nujna.

6. Pritožbe so neutemeljene.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljajo pritožbe. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev podrobno obrazložilo in navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih. Zadostno je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj ni priznalo stroškov izdelave strokovnega mnenja medicinske stroke, ki ga je tožnik pridobil pred pravdo, oziroma zakaj pridobitev tega mnenja ni bila nujna. Pojasnilo je, da v konkretnem primeru izdelava izvedeniškega mnenja z dne 12. 10. 2011 ni bila nujna oziroma potrebna za oblikovanje tožbenega zahtevka in podajo tožnikovih navedb, da pa se sicer stroške, povezane z izvedenskimi mnenji, pridobljenimi pred pravdo, lahko prizna, če sodišče ugotovi, da je bila njihova izdelava nujna za oblikovanje tožbenega zahtevka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v predmetni zadevi ne gre za tak primer, saj bi tožnik svoje navedbe o škodnem dogodku in vtoževani škodi lahko podal brez izvedenskega mnenja, nenazadnje pa je med dokaznimi predlogi podal predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, kateremu je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Sodišče prve stopnje pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo niti s tem, ko se je v zvezi z zneskom za tujo nego in pomoč sklicevalo na sodno prakso. Pri tem je namreč naštelo tudi nekaj konkretnih sodb, zato izpodbijana sodba tudi v tem delu vsebuje ustrezno obrazložitev in se jo da preizkusiti.

8. Sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca strojne stroke. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je v izpodbijani sodbi navedlo, kateri dokazni predlogi se zavrnejo in svojo odločitev tudi podrobno obrazložilo za vsak zavrnjeni dokaz. Toženi stranki sta na naroku dne 20. 5. 2015 uveljavljali procesno kršitev za primer, da sodišče prve stopnje glede temelja odškodninske obveznosti ne bo izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca strojne stroke, s katerim bi se dokazovalo, da je stroj deloval brezhibno. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bilo dejansko stanje v zvezi s samim škodnim dogodkom, tudi v zvezi z delovanjem stroja, na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno v taki meri, da je mogoče sprejeti odločitev. Zato je sodišče prve stopnje predlagani dokaz z izvedencem strojne stroke utemeljeno zavrnilo. Iz izpovedb prič E.E., B.B. in C.C. izhaja, da so bili noži približno pol metra pod robom lijaka. Ob upoštevanju dejstva, da lijak iz zgornje strani ni bil zaščiten, da je bil možen dostop na podest, ki je bil zaradi same narave dela posut z moko in zato spolzek, in je tako obstajala možnost padcev v lijak, je sodišče lahko s svojim znanjem in brez postavitve izvedenca strojne stroke zaključilo, da se je škodni dogodek lahko zgodil tako, kot je to zatrjeval tožnik v pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2015. Sodišče je tudi podrobno in argumentirano obrazložilo, zakaj šteje kot resničen opis dogodka iz te pripravljalne vloge, saj je bil tak potek škodnega dogodka potrjen tudi skozi izveden dokazni postopek.

9. Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

10. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

11. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi dogodka na delovnem mestu dne 2. 8. 2010, ko je v okviru nadzora nad potekom dela stopil na podest in preveril, koliko testa je še v lijaku. Ko je hotel v lijak dodati moko, mu je na lesenem podestu, ki je bil nepritrjen in spolzek zaradi razsute moke, spodrsnilo, pri čemer je izgubil ravnotežje in padel v lijak oziroma stroj. Pri tem si je poškodoval roko – utrpel je obsežno raztrganino desne dlani, amputacijo končnega členka četrtega prsta desne roke, zlom osnovnega členka kazalca desne roke, prerez kite iztegovalke kazalca desne roke, prerez arterij za drugi do peti prst desne roke in prerez ven na desni roki, posledično pa je prišlo do odmrtja in amputacije kazalca desne roke ter amputacije drugega do petega prsta v predelu končnega dela desne dlani, kar je zahtevalo rekonstrukcijo oziroma reinplantacijo desne dlani. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je v konkretnem primeru podana tako objektivna kot krivdna odgovornost drugotožene stranke, zaradi česar je odgovorna za nastanek škodnega dogodka in njegove posledice. Ker ima drugotožena stranka zavarovano odgovornost pri prvotoženi stranki, tožniku solidarno odgovarja tudi slednja. Tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje delno ugodilo in tožniku prisodilo odškodnino zaradi premoženjske škode v višini 1.884,21 EUR, odškodnino zaradi nepremoženjske škode v višini 25.768,80 EUR ter stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je navedeno v I. točki te sodbe.

12. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se je škodni dogodek zgodil med štavbanjem, ki je nekakšna predfaza čiščenja stroja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem izvedlo obširen dokazni postopek. Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da samega škodnega dogodka ni videl nihče. Izjavo v zvezi s poškodbo pri delu z dne 4. 8. 2010 je podal C.C., ki je pri drugotoženi stranki zaposlen kot strokovni sodelavec za varnost in zdravje pri delu, in v njej med drugim navedel, da je do poškodbe prišlo med čiščenjem stroja, in sicer da je tožnik s plastičnim strgalom čistil oz. strgal sprijete ostanke testa. V zvezi s tem je C.C. izpovedal, da so to bila le njegova predvidevanja oziroma ugibanja, sicer pa sam tožnika nikoli ni videl v proizvodnji. B.B., ki je bil tožniku nadrejen, je izpovedal, da so v prijavo poškodbe pri delu zapisali tisto, kar so izvedeli od F.F. in drugih sodelavcev, ki so bili zraven, ko je šlo za prehod z enega testa na drugega, kasneje pa je dodal, da mu je F.F. dejal, da dogodka ni videl. Tako B.B. kot C.C. sta potrdila tožnikovo izpovedbo, da je zahteval popravek opisa nezgode. Tožnikovo izpovedbo, da je šlo v tistem trenutku za prehajanje iz enega testa na drugega, zaradi česar je bilo treba štavbati (potresti ajdovo testo, ki je bilo lepljivo in se je prijemalo na nože), pa sta potrdili priči E.E. in G.G.. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovi izpovedbi, da se je poškodoval pri štavbanju, pritožbene navedbe toženih strank, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s samim škodnih dogodkom, pa so neutemeljene.

13. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri štavbanju za nevarno dejavnost, zaradi česar drugotožena stranka odgovarja po pravilih objektivne odgovornosti. Tožnik je med delovnim procesom stopil na leseni podest, ki, po izpovedbi priče C.C., niti ni bil del stroja, temveč je šlo le za pripomoček, ki je bil namenjen dostopu za čiščenje stroja. Ta priča je tudi izpovedala, da sicer nikjer ni bilo zapisano, da bi se podest uporabljal le za čiščenje stroja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (in tem ugotovitvam toženi stranki v pritožbah ne nasprotujeta), podest ni bil pritrjen na podlago, temveč se je zaradi neravne podlage premikal, hkrati pa je bila po njem razsuta moka, ki je, zaradi narave delovnega procesa, v času dela nikoli ni mogoče popolnoma očistiti. Glede na vse navedeno in ob upoštevanju dejstva, da lijak ni bil zaščiten, da je torej obstajala možnost, da delavec vanj pade in doseže rezila na dnu lijaka, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru obstaja objektivna odgovornost delodajalca – drugotožene stranke.

14. Drugotožena stranka pa odgovarja tudi po pravilih krivdne odgovornosti, kakor je pravilno in obsežno obrazložilo sodišče prve stopnje. Pri tem je pravilno povzelo izvedene dokaze, predvsem izpovedbe tožnika in E.E. ter H.H., iz katerih izhaja, da tožnik ni bil konkretno poučen o delu na stroju, na katerem se je poškodoval. Tudi iz izpovedb G.G., C.C. in B.B., ki jih je sodišče prve stopnje v bistvenem delu tudi povzelo, ne izhaja, da je bil tožnik o tem poučen. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženih strank o tem, da je sodišče prve stopnje napačno oziroma protispisno ugotovilo, da tožnik ni bil usposobljen za delo na konkretnem delovnem stroju. Pritožbi toženih strank brez uspeha navajata, da naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, koliko časa je bil tožnik zaposlen pri drugotoženi stranki in koliko časa je delal na konkretnem stroju, saj to za odločitev v konkretni zadevi ni relevantno. Bistvena je namreč omenjena ugotovitev, da tožnik o delu na konkretnem stroju ni bil poučen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo protipravno ravnanje drugotožene stranke - kršitve Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in spremembe), ter preostale elemente odškodninske odgovornosti in pravilno zaključilo, da drugotožena stranka tožniku odgovarja tudi krivdno.

15. Toženi stranki se v svojih pritožbah neutemeljeno zavzemata, da je tožnik sam prispeval k nastanku škodnega dogodka oziroma da je zanj v celoti odgovoren. Do poškodbe je prišlo med štavbanjem in ne med čiščenjem, kot v pritožbah še vedno vztrajata obe toženi stranki. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, v zvezi s štavbanjem pri drugotoženi stranki ni bilo konkretnih navodil, iz izpovedi zaslišanih prič pa gre zaključiti, da je tožnik to opravilo opravljal skladno s prakso pri toženi stranki. Pri tem je imel obute ustrezne delovne čevlje s protizdrsnim podplatom, spoštoval pa je tudi dolžnost vzdrževanja reda in čistoče na delovnem mestu. Sama narava delovnega procesa je bila taka, da je bila moka dejansko ves čas prisotna na podestu, zaradi česar je bil ta spolzek. Glede na vse navedeno tožniku ni mogoče očitati, da je s katerimkoli svojim ravnanjem prispeval k nastanku škodnega dogodka.

16. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje sodnega izvedenca travmatologije prim. mag. A.A., dr. med., zaslišalo pa je tudi tožnika. Skupaj mu je priznalo 25.768,80 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (11.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 10.268,80 EUR iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti (pri čemer je že upoštevalo invalidnino v znesku 5.731,20 EUR), 2.000,00 EUR iz naslova skaženosti ter 2.500,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu), ki sta mu jo dolžni povrniti toženi stranki. Po oceni pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina glede na konkretne okoliščine v obravnavani zadevi primerna in pravična, hkrati pa ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi, saj so v zadostni meri upoštevana tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb. Zato so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe prvotožene stranke, da sodišče prve stopnje ni izvedlo potrebne objektivizacije odškodnine in je le nekritično povzelo navedbe tožnika in mnenje sodnega izvedenca.

17. Prvotožena stranka se sicer izrecno pritožuje zoper višino odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker naj bi sodišče prve stopnje invalidnino, ki jo tožnik prejema, upoštevalo v prenizkem znesku. Tožnik pa se s pritožbo (neutemeljeno) zavzema, da se pri odmeri odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti invalidnina sploh ne bi upoštevala. Po ustaljeni sodni praksi je invalidnina lahko eden od kriterijev pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, sodišče po prosti oceni upošteva invalidnino pri denarnem ovrednotenju škodne posledice zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Vpliv invalidnine se ocenjuje v obsegu, v katerem zmanjšuje prizadetost oškodovanca. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje invalidnino, ki jo tožnik prejema mesečno od 1. 12. 2010 (v znesku 49,75 EUR), utemeljeno upoštevalo pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V okviru proste ocene je glede na tožnikovo življenje do poškodbe in okoliščine samega škodnega dogodka, h kateremu tožnik ni prispeval, pravilno upoštevalo 40 % invalidnine, ki jo bo tožnik prejel glede na pričakovano življenjsko dobo.

18. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku sicer odmerilo odškodnino v višini 16.000,00 EUR. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik zaradi posledic poškodbe pri delu razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in da ima pravico do invalidnine za 7. stopnjo telesne okvare, ker je pri njem podana 40 % telesna okvara. Iz izvedenskega mnenja pa med drugim izhaja, da je tožnik zmanjšano sposoben za opravljanje vsakdanjih domačih opravil, ki zahtevajo spretnost z desno roko, ter oblačenje, obuvanje in opravljanje zahtevnejše osebne higiene. Sodišče je tožnika v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti tudi zaslišalo in mu na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja po oceni pritožbenega sodišča prisodilo primerno in pravično odškodnino. Ta je primerna tudi v primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi, pri čemer se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje v delu primerjave s podobnim primerom v zadevi, opr. št. II Ips 822/2007. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je odškodnina po tej postavki prenizka.

19. Sodišče prve stopnje je tožniku v okviru odločanja o odškodnini zaradi premoženjske škode utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova tuje nege in pomoči. Pri tem se je pravilno oprlo na tožnikovo izpoved, da je v obdobju zdravljenja potreboval tujo pomoč za gospodinjska opravila, saj to izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Tožnik je navajal, da je tujo nego potreboval pet mesecev po dve uri dnevno, katero mu je nudila žena ali prijatelji, ki jim je te usluge tudi plačal. Izvedenec je v svojem mnenju navedel celo daljše obdobje, v katerem je tožnik potreboval tujo nego in pomoč (dva meseca po tri ure dnevno in nato tri mesece po dve uri dnevno). Glede na navedeno in glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 315/2015, da sodna praksa kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo (brezplačno) družinski člani, je sodišče tožnikovemu zahtevku iz naslova tuje nege in pomoči pravilno ugodilo, pri čemer se je utemeljeno sklicevalo na znesek urne postavke v višini 5,00 EUR, kot se je izoblikoval v sodni praksi. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe toženih strank še dodaja, da ugotovljena nega in pomoč, kot jo je tožnikova žena nudila slednjemu, presega prag običajne pomoči in skrbi, ki sta jo zakonca dolžna nuditi drug drugemu, hkrati pa je za stanje, zaradi katerega je tožnik potreboval tujo pomoč, odgovorna drugotožena stranka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povračila stroškov tuje nege in pomoči, pravilna.

20. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tožniku pripada odškodnina zaradi prevozov v zvezi z zdravljenjem. Tožnik je povračilo stroškov prevozov zahteval za 44 prevozov na relaciji I. cesta, J. - Klinični center, K., ki so bili nedvomno opravljeni, kot to izhaja iz medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo, da razdalja na navedeni relaciji znaša 11,80 kilometrov. Za izračun končne odškodnine zaradi opravljenih prevozov je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 5. člen Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/06 s spremembami) in tožniku priznalo kilometrino v višini 0,37 EUR, saj se je tožnik v UKC K. vozil zaradi zdravljenja poškodbe, ki mu je nastala pri delu in za katero je v celoti odgovorna drugotožena stranka. Pritožbene navedbe prvotožene stranke, da tožniku ne pripada kilometrina v zahtevani višini 0,37 EUR, so zato neutemeljene.

21. Ker v izpodbijani sodbi niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niti pritožbeni razlogi tožnice ali tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbe tožnika in obeh toženih strank zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano sodbo. Glede na pritožbene navedbe prvotožene stranke v zvezi s stroški postopka na prvi stopnji pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko pooblaščenki prvotožene stranke ni priznalo materialnih stroškov. Pooblaščenka prvotožene stranke ni odvetnica, zaradi česar ji pavšalni materialni stroški ne pripadajo. Priglašenih stroškov za fotokopiranje v višini 30,00 EUR pa pooblaščenka prvotožene stranke ni izkazala, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in ji zato utemeljeno ni priznalo teh stroškov. Pritožbeno sodišče ni presojalo preostalih pritožbenih navedb, ki glede na sprejeto odločitev niso bistvenega pomena za rešitev v predmetni zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranke s svojimi pritožbami niso uspele, zato morajo same kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).