Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, ki je dokazni predlog toženca z izvedbo dokaza z izvedencem zavrnilo kot nepotreben, češ da je na podlagi drugih dokazov ugotovilo, kako je potekal škodni dogodek, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna.

Toženka je z izvedencem želela dokazati, da način nastanka škode, kot ga je opisal tožnik, fizikalno ni mogoč. Prva toženka je tako s pomočjo izvedenca hotela dokazati nasprotno od tega, kar je tožnik dokazoval in je po presoji sodišča s svojo izpovedbo tudi dokazal. V takšnem primeru sodišče dokaznega predloga ne more zavrniti z argumentom, da se je na podlagi drugih dokazov prepričalo o nasprotnem.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba prve toženke in odločeno o stroških pritožbe prve tožnice, sodba sodišča prve stopnje pa v delu, s katerim je bilo ugodeno zahtevku zoper prvo toženko (točka II izreka in prvi odstavek točke IV izreka, oboje v delu, ki se nanaša na prvo toženko ter drugi odstavek točke IV izreka prvostopenjske sodbe) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvi in drugi toženki naložilo, da tožniku solidarno plačata znesek 27.653,01 EUR (25.768,80 EUR iz naslova nepremoženjske škode, 1.884,21 EUR pa iz naslova premoženjske škode) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Zahtevku je ugodilo na podlagi ugotovitve, da je druga toženka objektivno in krivdno odgovorna za poškodbo, ki jo je tožnik utrpel pri delu na stroju za deljenje testa.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in obeh toženk ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 100/2016 z dne 10. 1. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja utemeljene zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca in s tem obstoja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS 26/1999 s spremembami).

4. Prva toženka je zoper pravnomočno sodbo višjega sodišča vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji je sodišče odvzelo pravico do izjave in dokazovanja njenih substanciarnih trditev, pri čemer je tudi napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnjenih dokazov in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije. Toženka je pravočasno podala navedbe, s katerimi je izpodbijala spreminjajoče se trditve tožnika glede nastanka škodnega dogodka. Za dokaz teh navedb je predlagala tudi izvedbo dokaza z izvedencem strojne stroke, ki bi lahko potrdil, da do škodnega dogodka na način, kot ga je zatrjeval tožnik, ni moglo priti, ampak je do poškodbe lahko prišlo le med čiščenjem stroja na nepravilen način. Ob odsotnosti prič, ki bi škodni dogodek videle, ob tožnikovem spreminjanju trditev glede nastanka škodnega dogodka ter ob upoštevanju izpovedbe prič, da so noži pregloboko v stroju, da bi se jih tožnik lahko dotaknil, če bi mu spodrsnilo na podestu, je neutemeljen zaključek sodišča o nepotrebnosti predlaganega dokaza. Gre za neobrazloženo zavrnitev dokaznega predloga, ki temelji na vnaprejšnji dokazni oceni. Ob nadaljnjem očitku toženi stranki, da ni uspela dokazati svojih trditev, da je do škodnega dogodka prišlo pri nepravilnem postopku čiščenja stroja, je sodišče toženki kršilo pravico do izjave. Dokaz z izvedencem sodišče izvede, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Ugotavljanje fizikalne nemožnosti zatrjevanega nastanka škodnega dogodka nedvomno terja strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Šele po izvedbi takega dokaza bi sodišče lahko napravilo dokazno oceno, da tožena stranka svojih trditev ni uspela dokazati.

5. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizija je bila dopuščena le glede vprašanja, ali je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca in ali je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni mogoče upoštevati revizijskih navedb o zmotni uporabi materialnega prava.

9. Revizija v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem strojne stroke utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Prva toženka je dokazni predlog za izvedbo dokaza z izvedencem strojne stroke predlagala pravočasno, še pred prvim narokom za glavno obravnavo, potem ko je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 17. 2. 2015 delno spremenil navedbe o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka1. Tožnik je v tej vlogi navedel, da je pri nadzoru poteka dela želel dodati moko v lijak (jo vanj stresti od zgoraj), saj je ajdova moka izredno lepljiva in je potrebno na koncu dodati še nekaj suhe moke, da se lijak očisti, takrat pa mu je na lesenem in z moko posutem podestu spodrsnilo zaradi vsepovsod razsute moke ter nepritrjenega podesta, ki se je izmaknil, v posledici česar je izgubil ravnotežje in padel s celim telesom proti stroju in z roko v stroj, pri čemer je prišlo do stika z rezili, ki so mu poškodovali roko. Prva toženka je v pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2015 navedla, da ne prvi ne drugi opis fizikalno nikakor nista mogoča. Če bi prišlo do tega, da bi tožniku na podestu spodrsnilo in ga spodneslo, bi padel na tla, nikakor pa ne z roko v odprtino. Podest, ki ga je uporabljal tožnik, je bil namenjen izključno pomoči pri čiščenju stroja med menjavanjem testa oziroma po koncu dela, seveda ob ustavljenem stroju. Prva toženka je zaključila, da vzrok za tožnikovo poškodbo ni leseni podest (niti z moko posut podest), niti potiskanje testa v režo, niti nepravilno delovanje stroja ali časovni pritisk, temveč izključno tožnikovo nedopustno ravnanje, ko je z roko posegel v delujoči stroj. Hkrati je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem strojne stroke, ki naj opravi ogled predmetnega stroja (ki še deluje), vpogleda vso dokumentacijo o stroju, ki se nahaja pri drugi toženki, opravi rekonstrukcijo škodnega dogodka in preveri možnost obeh tožnikovih variant nastanka škodnega dogodka in pa možnost, kot jo navajata toženki.

11. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljevanju, zakaj ni postavila izvedenca strojne stroke, ki naj bi opravil rekonstrukcijo in preveril zatrjevani način nastanka škodnega dogodka, naprej sklicevalo na razlog, s katerim je utemeljilo, zakaj ni opravilo ogleda kraja dogodka in rekonstrukcije škodnega dogodka. Sodišče se je sklicevalo, da zaradi spremenjenih okoliščin (druga toženka je zamenjala leseni podest z novim, ki je fiksen in kovinski) razmere niso več enake kot ob nesreči pri delu. Dodatno je zavrnitev izvedbe dokaza z izvedencem strojne stroke utemeljilo z argumentom, da je na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovilo, kako je prišlo do škodnega dogodka.

12. Sodišče druge stopnje je v zvezi z ugovorom kršitve kontradiktornosti zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca strojne stroke najprej navedlo, da sta toženki na naroku 20. 5. 2015 procesno kršitev uveljavljali za primer, da prvostopenjsko sodišče glede temelja odškodninske odgovornosti ne bo imenovalo izvedenca, s katerim bi se dokazovalo, da je stroj deloval brezhibno. V nadaljevanju je sodišče navedlo, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bilo dejansko stanje v zvezi s samim škodnim dogodkom, tudi v zvezi z delovanjem stroja, na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno v taki meri, da je mogoče sprejeti odločitev, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem strojne stroke. Na podlagi dejstev, da so bili noži približno pol metra pod robom lijaka, da lijak iz gornje strani ni bil zaščiten, da je bil možen dostop na podest, ki je bil zaradi same narave dela posut z moko in zato spolzek, je drugostopenjsko sodišče menilo, da je prvostopenjsko sodišče s svojim znanjem in brez postavitve izvedenca strojne stroke lahko zaključilo, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je tožnik zatrjeval v pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2015. 13. Najprej je treba ugotoviti, da sodišče druge stopnje ni korektno povzelo vsebine na naroku 20. 5. 2015 pogojno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prva toženka na tem naroku ni uveljavljala zgolj tega, da bi ji bilo zaradi neizvedbe predlaganega dokaza z izvedencem strojne stroke onemogočeno dokazovanje trditve, da je stroj deloval brezhibno, temveč je na zapisnik izrecno ugovarjala tudi, da bi ji bilo s tem (to je z neizvedbo dokaza) onemogočeno dokazovanje trditve, da se škodni dogodek na način, kot ga zatrjuje tožnik, sploh ni mogel zgoditi, saj tega ne dopuščajo fizikalne sile glede na konstrukcijo stroja. Sicer pa je sodišče prve stopnje navedeni dokazni predlog zavrnilo šele s sodbo, saj je šele v njej prvič navedlo, da tega dokaza ne bo izvedlo in tudi razloge za takšno odločitev. V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljaviti takoj, ko je to mogoče. Prva toženka je tej zahtevi zadostila s tem, da je v pritožbi uveljavljala obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca strojne stroke.

14. Načelna pravica stranke do izvedbe dokaza ni absolutna, zato sodišče lahko zavrne predlagane dokaze, za katere meni, da niso utemeljeni, pri čemer mora svojo odločitev ustrezno obrazložiti. Dokaz lahko zavrne kot nepotreben, če je bilo sporno dejstvo že dokazano z drugim dokazom, lahko pa ga zavrne tudi kot neprimernega, če s predlaganim dokazom spornega dejstva sploh ni možno ugotoviti.

15. Stališče sodišča prve stopnje, ki je dokazni predlog toženca z izvedbo dokaza z izvedencem zavrnilo kot nepotreben, češ da je na podlagi drugih dokazov ugotovilo, kako je potekal škodni dogodek, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna. Sodišče je domnevni potek škodnega dogodka ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnika. Ta je opisal, kako je do poškodbe prišlo, sodišče pa je njegovi izpovedbi v celoti verjelo. Toženka je z izvedencem želela dokazati, da takšen način nastanka škode, kot ga je opisal tožnik, fizikalno ni mogoč. Prva toženka je tako s pomočjo izvedenca hotela dokazati nasprotno od tega, kar je tožnik dokazoval in je po presoji sodišča s svojo izpovedbo tudi dokazal. V takšnem primeru sodišče dokaznega predloga ne more zavrniti z argumentom, da se je na podlagi drugih dokazov prepričalo o nasprotnem. Le v primeru, če bi prva toženka s tem dokaznim predlogom želela dokazati, da se je dogodek zgodil tako, kot ga je opisal tožnik, bi sodišče predlagani dokaz lahko zavrnilo z argumentom, da je to dejstvo že dokazano z drugimi dokaznimi sredstvi, to je z izpovedbo tožnika.

16. Zgolj zato, ker pri drugi toženki ni več lesenega podesta, ki naj bi se tožniku spodmaknil, tako da je pri lovljenju ravnotežja z roko „padel naprej v odprtino stroja“, predlaganega dokaza z izvedencem ni mogoče šteti za neprimernega. Res je, da ni mogoče opraviti rekonstrukcije s pomočjo istega podesta, saj so ga nadomestili z novim, kovinskim, vendar to ne pomeni, da izvedenec ne bi mogel, tudi z ogledom, ugotoviti ali je fizikalno sploh mogoče, da bi tožnik pri lovljenju ravnotežja tako padel, da bi z roko dosegel nože v stroju.

17. Argument, da dokaz z izvedencem ni potreben, ker je sodišče s svojim strokovnim znanjem lahko zaključilo, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval tožnik, je prvič uporabilo šele sodišče druge stopnje, medtem ko je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo iz drugih razlogov. Takšno nadomeščanje oziroma dopolnjevanje neobstoječih razlogov za neizvedbo dokazov na pritožbeni ravni ni dopustno2, saj stranko prikrajša za možnost vsebinskega dialoga s sodiščem prve stopnje o razlogih za zavrnitev dokaznega predloga. Ker je šele v drugostopenjski sodbi zavzeto stališče, da sodnik ne potrebuje izvedenca, ker ima sam zadostno strokovno znanje, bi se kontradiktornost glede tega vprašanja (ali sodišče samo razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem) prvič zagotovila šele na revizijski ravni.

18. Tudi sicer je neprepričljiv zaključek sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje, ki niti ni opravilo ogleda kraja dogodka, niti ni razčiščevalo dejanskih okoliščin glede višine podesta, višine tožnika, globine, na kateri se nahajajo noži, na podlagi lastnega strokovnega znanja lahko presodilo, da se je škodni dogodek (lahko) zgodil tako, kot je zatrjeval tožnik. Zaključek sodišča druge stopnje o zadostnem strokovnem znanju sodišča je povsem neobrazložen in ga dejansko niti ni možno preizkusiti.

19. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga o izvedbi dokaza z izvedencem prvi toženki dejansko onemogočilo, da dokaže svojo trditev, da zaradi fizikalnih zakonitosti do škodnega dogodka ni moglo priti na način, ki ga zatrjuje tožnik.

20. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo ter v izpodbijanem delu razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

21. V novem postopku bo sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem, nakar bo o zadevi lahko znova odločilo.

22. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 V tožbi je tožnik navajal, da so delavci morali zaradi pokvarjenosti stroja, še posebej pri vlečenju in rezanju testa iz ajdove moke, testo porivati v režo stroja, v kateri so bili noži stroja, ki pa so bili v stiku s testom popolnoma nezaščiteni in da je tožnik v trenutku nastanka poškodbe spremljal delo stroja, kar pomeni, da je spremljal oziroma potiskal ajdovo testo, ki je že po naravi veliko bolj lepljivo in se sprijema, zaradi česar je moral še sam sodelovati in dodatno testo potiskati, pri čemer mu je zaradi nepritrjenosti in posutosti z moko spodneslo leseni podest, na katerem je stal, zaradi česar je izgubil ravnotežje in z roko padel v odprtino stroja za tehtanje in rezanje testa. 2 Sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2003 in VIII Ips 133/2016 z dne 6. 12. 2016.