Jedro

Voznika neznanega vozila je treba šteti za udeleženca nesreče v okoliščinah, ko je prehiteval kolono in s tem povzročil, da se je moral toženec umikati na bankino, kjer ga je začelo zanašati, tako, da se je zaletel v tožnika.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine. Ugotovilo je, da je zakrivil nesrečo, v kateri je bil poškodovan tožnikov avtomobil, voznik neznanega vozila, ne pa zavarovanec tožene stranke. Na podlagi določbe 1. odstavka 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR) je odškodninsko odgovoren imetnik neznanega vozila, ki je kriv za škodo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odgovorna za 70 % tožnikove škode, glede višine tožbenega zahtevka in pravdnih stroškov pa je sodbo prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede odgovornosti je zavzelo stališče, da je treba uporabiti določbo 3. odstavka 178. člena ZOR, kajti neznano vozilo ni bilo odkrito in tožnik ga ni niti videl. Zato je bilo le vzrok za nesrečo, njegov imetnik pa ni udeleženec nesreče. Tožnik in zavarovanec tožene stranke za nesrečo nista kriva, pravičnost pa zahteva, da tožena stranka nosi 70 % škode.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da zavrne tožnikovo pritožbo ter potrdi sodbo prve stopnje. Odločno se zavzema za uporabo 1. odstavka 178. člena ZOR, kajti ugotovljeno je, da je nesrečo zakrivil voznik neznanega vozila, ki ga je vsekakor treba šteti za udeleženca nesreče. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Glede na ugotovitev, da je neznano vozilo prehitevalo kolono, zaradi česar se je moral zavarovanec tožene stranke umakniti na bankino, kjer ga je začelo zanašati tako, da se je zaletel v tožnika, je voznik neznanega vozila vsekakor udeleženec nesreče. S svojo nepravilno vožnjo je prisilil zavarovanca tožene stranke k umikanju na bankino in s tem zakrivil nadaljnje dogajanje. Na ta način je ugotovljena vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo nesrečo. Njegova krivda je očitna. Zato je treba o odgovornosti za tožnikovo škodo odločati na podlagi 1. odstavka 178. člena ZOR, torej po pravilih o krivdni odgovornosti. Ta pravila pa je treba uporabiti celovito. Po dejanskih ugotovitvah, na katere se sklicuje tudi tožena stranka, in ki temeljijo tudi na izpovedih zavarovanca tožene stranke in njegove žene kot prič, je ravnal zavarovanec tožene stranke v stiski. Na bankino se je umaknil, da bi preprečil čelno trčenje z nasproti vozečim neznanim vozilom. V takem primeru lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode tudi od tistega, ki za škodo ni kriv, ker je ravnal v stiski, da bi od sebe odvrnil pretečo škodo - vendar ne več, kot predstavlja korist, ki jo je ta imel od svojega ravnanja v stiski (2. odstavek 161. člena ZOR). Ni dvoma, da je zavarovancu tožene stranke pretila pri čelnem trčenju z neznanim vozilom bistveno večja škoda od 70 % tiste, ki jo z zneskom 271.500,00 SIT uveljavlja tožnik. Zavarovanec tožene stranke torej odgovarja tožniku za njegovo škodo v obsegu koristi, ki jo je imel, ko je ravnal v stiski; zanj odgovarja tožena stranka na podlagi zavarovanja odgovornosti.

Drugostopna odločitev je pravilna, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja sodba. Krivdno ravnanje voznika neznanega vozila ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost. Toda poleg njega omejeno, do višine svoje koristi, odgovarja za škodo tudi nekrivi zavarovanec tožene stranke, ki je tožniku povzročil škodo s svojim ravnanjem v stiski. V tem obsegu tožnik utemeljeno uveljavlja povrnitev škode od tožene stranke. Ker je odločitev o 30 % lastni odgovornosti tožnika pravnomočna, je predmet nadaljnjega odločanja samo še ugotovitev zneska, ki ga predstavlja 70 % po višini utemeljenega tožnikovega zahtevka.

Na podlagi navedenih razlogov je drugostopna odločitev pravilna. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena in 1. odstavku 155. člena ZPP. Odgovor na revizijo ni prispeval k rešitvi zadeve. Stroški zanj zato niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.