Jedro

Če je neznano vozilo kot vzrok prometne nesreče med pravdnima strankama neidentificirano, se šteje, da nobeden od udeležencev prometne nesreče ni kriv. V poštev pride določilo člena 178/3 ZOR. Ker je do trčenja prišlo na tožnikovi strani ceste in ker tožnik tudi objektivno ni kršil predpisa, pravičnost zahteva, da tožena stranka trpi 70 % škode, ki je nastala tožniku. Pritožbeno sodišče lahko z vmesno sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje ob pogoju iz člena 330 ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi.

1. Izpodbijana sodba se v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 70% tožnikove škode.

2. V preostalem delu glede odgovornosti tožene stranke po temelju za preostalih 30% se tožnikova pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

3. V odločitvi glede višine tožbenega zahtevka in v odločitvi o pravdnih stroških se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 271.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, kolikor se je nanašal na plačilo pravdnih stroškov in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške. Prvo sodišče je tako odločilo, potem ko je ugotovilo, da toženec ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožniku.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga spremembo sodbe, sklicuje se na navedbe v prvi pritožbi in navaja: Edini, ki je vozil pravilno po svoji strani ceste, je tožnik. On je tudi pravilno izpovedal, pa mu sodišče ni verjelo. Tudi izvedenec je izpovedal, da je nesreča lahko nastala tudi iz razlogov, ki jih zatrjuje tožnik, da torej neznanega vozila ni bilo. Sodišče bi moralo po določilu čl. 178/3 ZOR odločiti v njegovo korist. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Poudarja, da je dejansko stanje prav ugotovljeno. Za nesrečo je odgovoren neznani voznik po 1. odst. čl. 178 ZOR. Čl. 178/3 ZOR ne pride v poštev. Po čl. 100 Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja lahko zahteva škodo od zavarovalnice, ki ima sedež na območju, na katerem je nastala škoda. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Najprej je treba povedati, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 354 čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP - in na pravilno uporabo materialnega prava. V takem obsegu je tudi preizkusilo izpodbijano sodbo. Zato tudi ni moglo upoštevati navedb iz prejšnje pritožbe, ki v obravnavani pritožbi niso navedene.

Sklicevanje nanje glede na povedano torej ne pride v poštev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po dopolnjenem postopku dejansko stanje glede poteka dogodka, ki je podlaga tožnikovega zahtevka, ugotovilo popolno in torej pravilno.

Ocenilo je dokaze in na podlagi uspeha celotnega dokazovanja prišlo do prepričanja, da je kolono vozil prehitevalo neznano vozilo, zaradi česar je zavarovanca tožene stranke začelo zanašati, nato pa je zapeljal na levo in trčil v vozilo tožeče stranke. Zakaj verjame trditvam o neznanem vozilu, je prepričljivo obrazložilo. Tako ni točno, da tožniku ni verjelo, ampak je dopustilo možnost, da tožnik vozila ni opazil, ker je očitno šlo za prehitevanje pred tožnikom.

Tudi sicer so pritožbene navedbe glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja le trditve in nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne vsebujejo pa nič tako tehtnega, da bi dokazno oceno sodišča prve stopnje lahko omajale.

Sodišče prve stopnje tudi ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbi je zato delno ugodilo in z vmesno sodbo delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede podlage tožbenega zahtevka, ker je glede podlage stvar zrela za odločitev (čl. 330 ZPP v zvezi s čl. 373 tč. 4 ZPP). Razveljavilo pa jo je v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka po višini in v izreku o pravdnih stroških. V tem delu namreč zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, kajti višina škode ni ugotovljena, zato pritožbeno sodišče sodbe tudi ni moglo v celoti spremeniti. Sodišče prve stopnje bo moralo torej v ponovljenem postopku odločiti še o višini odškodnine (čl. 370/1 ZPP).

Po stališču sodišča prve stopnje je do nesreče prišlo po izključni krivdi enega imetnika - očitno je mišljen voznik neznanega vozila - zato bi odškodnino lahko zahteval le od njega po določilu čl. 178/1 ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje v tej zadevi treba uporabiti določbo čl. 178/3 ZOR, ki pravi, da pri nesreči premikajočih se motornih vozil odgovarjata imetnika po enakih delih, če ni kriv nobeden in če pravičnost ne zahteva kaj drugega. V postopku je bilo ugotovljeno: da je šlo za neznano vozilo rdeče barve; da je bilo to vozilo v koloni pred tožnikom, ko je začelo kolono pred tožnikom prehitevati; vozilo je odpeljalo dalje in ga niso našli; tožnik trdi, da vozila sploh ni bilo, sodišče prve stopnje pa dopušča možnost, da vozila ni videl. V situaciji, ko ni znano niti vozilo niti oseba voznika ni znana, ko vozila in voznika niso našli (in ko tožnik vozila niti videl ni), za razmerje med pravdnima strankama lahko pride v poštev le uporaba čl. 178/3 ZOr.

Neznano vozilo je bilo tu le vzrok, da je do nesreče prišlo; da bi njegovega neidentificiranega imetnika lahko šteli za udeleženca nesreče in mu naprtili krivdo v smislu čl. 178/1 ZOR - v posledici take odločitve pa bi bil zavarovanec tožene stranke v celoti prost odgovornosti - je v zbranem dokaznem gradivu premalo podatkov, kaj več pa se ne zatrjuje. Tako torej niti tožnik niti zavarovanec tožene stranke nista kriva. Po določbi čl. 178/3 ZOR bi odgovarjala po enakih delih. Vendar: do trčenja je prišlo na tožnikovi strani ceste.

V sferi zavarovanca tožene stranke, torej na njegovi strani ceste, je prišlo do situacije, zaradi katere je zavarovanec tožene stranke zapeljal v levo in povzročil škodo tožniku. Objektivno je bilo ravnanje zavarovanca tožene stranke napačno, ravnanje tožnika pa ne.

Pravičnost zato zahteva, da tožena stranka nosi 70% škode, ki je nastala tožniku, preostanek pa tožnik sam.

Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena na določilu čl.166/3 ZPP.