Jedro

Standard protipravnosti ni izenačen z razlogi, katerih utemeljenost terja ugoditev pravnim sredstvom, temveč se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti, zlasti nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene prakse, napake ki so povsem izven okvira pravno še dopustnega delovanja, zlasti v smislu arbitrarnosti.

Upravni enoti ni mogoče očitati protipravnosti: ne v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in ne v postopku izdaje uporabnega dovoljenja.

Tožena stranka ne more biti odgovorna za lastnosti stanovanja, ki ga je tožnica kupila od tretje osebe, ampak gre izključno za odnos med njo in prodajalcem. Iz opisane kronologije je očitno, da se tožnica za nakup nepremičnine ni mogla odločiti zaradi tega, ker bi stanovanje imelo gradbeno in uporabno dovoljenje, ampak je kupila stanovanje brez pridobljenih dovoljenj. Pričakovanja, da je stanovanje brezhibno, postavljeno na varnem območju in ni podvrženo morebitni nevarnosti poplav, pa ne zadoščajo za utemeljitev vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženke in premoženjskim položajem tožnice, do katerega je prišlo leta 2009 in 2010 v posledici naravnega pojava - poplav.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožnici 115.000 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje.

II. Tožnica je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške 4.788,10 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno in delno sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 18.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in na odstranitev škodne nevarnosti, ki preti nepremičnini, stoječi na parc. št. ..., ... in ..., k. o. ..., s strani vodotoka – potoka Logaščica, tako, da poviša zadrževalno brano v Logatcu ter odstrani oziroma poveča pretočnost odtoka v kraju ...; (II.) po temelju ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo manjvrednosti tožničinega stanovanja št. 2 v večstanovanjski zgradbi na naslovu L. 001 in zaradi plačevanja najemnine ter (III.) odločilo, da bo o stroških postopka odločeno v končni sodbi.

2. Tožena stranka II. točko izreka te sodbe izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Predlaga, da pritožbeno sodišče ob ustrezni stroškovni posledici pritožbi ugodi ter sodbo ustrezno spremeni, ali pa jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru obravnavanja tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo pravilno izhajalo iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika2, ki določa splošne predpostavke odškodninske odgovornosti. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode, če so podani pogoji odškodninskega delikta: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da je podana odgovornost povzročitelja škode. Vsi ti pogoji morajo biti podani kumulativno, če manjka le eden, praviloma ni odškodninske odgovornosti.3

6. Pravilno je sodišče prve stopnje izhajalo tudi iz določbe 26. člena Ustave RS, ki daje pravno podlago za odškodninsko odgovornost države za škodo, ki jo z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki opravlja tako službo ali dejavnost. V skladu s 26. členom Ustave RS standard protipravnosti ni izenačen z razlogi, katerih utemeljenost terja ugoditev pravnim sredstvom, temveč se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti, zlasti nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene prakse, napake ki so povsem izven okvira pravno še dopustnega delovanja, zlasti v smislu arbitrarnosti ipd. Zato zgolj protipravnost posamičnega akta, v konkretnem primeru zatrjevane nepravilnosti izdanih gradbenih dovoljenj, ne predstavlja protipravnosti, relevantne za odškodninski spor po 26. členu Ustave RS.4

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo na naslednjih ugotovitvah: - Tožnica je lastnica stanovanja št. 2 v večstanovanjski stavbi L. 001, ki je pod spomeniškim varstvom in je bila v letu 2000 adaptirana tako, da je v njej 8 stanovanj.

- Stanovanje tožnice je vsaj trikrat zalila voda in je bilo v času odločanja na prvi stopnji neprimerno za bivanje.

- Upravni organ ima v postopku izdaje gradbenega dovoljenja diskrecijsko pravico in bi zato upravna delavka morala narediti še kaj več, kot le preveriti, če je investitor predložil vso potrebno dokumentacijo in ugotoviti, če je ta v skladu z občinskim odlokom.

- Izdaja uporabnega dovoljenja pomeni, da je stanovanje za uporabo varno, tudi vsaj minimalno poplavno varno.

- S tem, ko je občina določila minimalno koto gradnje 475,80 m n. m. za novogradnje, stolpiče na območju »A«, bi bilo potrebno po logiki stvari šteti, da je enako višino določila tudi za novo grajena stanovanja v objektu L. 001. - Upravna enota je ravnala protipravno s tem, ko je izdala gradbeno in uporabno dovoljenje za objekt, katerega tlak dveh spodnjih stanovanj je bil 3 m pod koto stoletnih vod (ta je ugotovljena na 474 m n. m.), 4,80 m pod koto določeno za novograjene stolpiče in 1,5 m pod površjem.

- Zaradi takšnega ravnanja Upravne enote pa je podana tudi vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in škodo, ki je nastala tožnici.

8. Tožena stranka v pritožbi meni, da v predmetni zadevi ni podane protipravnosti, vzročne zveze in škode, na kar je opozarjala že pred sodiščem prve stopnje.

O PROTIPRAVNOSTI:

9. Tožena stranka v pritožbi opozarja na napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo v času izdaje gradbenega oz. uporabnega dovoljenja predmetno območje ugotovljeno kot območje poplavne nevarnosti, saj takrat veljavni občinski predpisi s področja prostorskega načrtovanja niso vsebovali podatkov o poplavno ogroženih območjih. Karte poplavne nevarnosti so bile izdelane šele po poplavah 2009/10, ki jih zaradi izrednosti dogodka ni bilo mogoče preprečiti. Iz Hidrološkega poročila o povodnji v dneh 17. do 21. 9. 2010 in Poročila o visokovodni situaciji od 29. 3. do 31. 3. 2009 je razvidno, da so takrat poplave zajele celotno Slovenijo. Odlok o ureditvenem načrtu območja Skladišča C3 – Ob potoku v naselju Logatec5 ni vseboval določb o ukrepih za zaščito pred poplavami, ki bi bile konkretizirane do take mere, da bi bilo z njimi določeno izvajanje posameznih konkretnih ukrepov za varstvo pred poplavami, razen predvidene gradnje protipoplavnega nasipa, ki ni bil predmet konkretnega gradbenega dovoljenja in njegova gradnja tudi ni bila časovno pogojena.

10. V pritožbi navaja tožena stranka, da je bila pri izdaji gradbenega dovoljenja upravna enota po 66. členu Zakona o graditvi objektov6 dolžna preveriti, če je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, občinskim odlokom. V gradbenem dovoljenju je tako upravna enota lahko določila samo pogoje za gradnjo, ki jih določata zakon in Odlok. Tožena stranka je pri izdaji gradbenega dovoljenja za legalizacijo objekta št. 2 v odločbi navedla koto pritličja 272,40 m n. v., kot je bilo razvidno iz projektne dokumentacije. Iz Odloka o spremembah in dopolnitvam Odloka7 je razvidno, da je kota najnižje točke objekta pred obnovo 470,90 m n. v., po izvedeni obnovi pa 471,18 m n. v. Nadalje navaja tožena stranka, da je mogoče iz starih fotografij ugotoviti, da je prag v hišo L. 001 od leta 1937 do obnovitvenih del enak višini, kot po izvedenih delih. Prava najnižja točka objekta je torej 471,18 m n. v., kar bi moralo biti navedeno tudi v gradbenem dovoljenju, vendar pa to odstopanje po mnenju tožene stranke ne vpliva na zaradi poplav povzročeno škodo. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča, da je tožena stranka ravnala protipravno s tem, ko je izdala gradbeno in uporabno dovoljenje za objekt, v katerem je tlak dveh spodnjih stanovanj 3 m pod koto stoletnih vod, 4,80 m pod koto, ki je predpisana za novozgrajene stolpiče in 1,5 m pod površjem. Predmetna nepremičnina namreč ne predstavlja novozgrajenih stolpičev na območju opuščenega vojaškega skladišča (zemljišče A), ampak območje ureditve domačije Kavčič (zemljišče B). Toženi stranki je nerazumljiva zahteva sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka od investitorja zahtevati, da tlake spodnjih stanovanj poravna s površjem, saj bi bilo to v nasprotju s tedaj veljavnim Odlokom, ki predstavlja materialno pravo. Odlok namreč določa, da se obstoječi objekti obnovijo na istih temeljih in se zunanji gabariti ne smejo spreminjati. Občinski odlok torej ni omogočal dviga tlaka spodnjih stanovanj. Po mnenju tožene stranke izdaja uporabnega dovoljenja še ne pomeni zagotovila, da je vsak objekt popolnoma varen pred poplavami, saj je stopnja varnosti pred poplavami odvisna od lokacije objekta in ukrepov za izboljšanje poplavne ogroženosti, ki so načrtovani v prostorskih aktih ter od tega, v kolikšni meri so ukrepi izvedeni.

11. V skladu s 1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1 mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje, preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Ta prostorski akt je v prejšnji točki obrazložitve navedeni Odlok, ki ga je izdala občina Logatec na podlagi tedaj veljavnega 39. in 40. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor.8

12. Kot je že bilo pojasnjeno, je sodišče prve stopnje videlo protipravnost ravnanja Upravne enote Logatec v tem, da je izdala gradbeno in uporabno dovoljenje za objekt, katerega tlak dveh spodnjih stanovanj je bil 3 m pod koto stoletnih vod (ta je ugotovljena na 474 m n. m.), 4,80 m pod koto določeno za novograjene stolpiče in 1,5 m pod površjem. Po prepričanju sodišča prve stopnje je bilo namreč zaradi tega, ker je občina določila minimalno koto gradnje 475,80 m n. m. za novogradnje, stolpiče na območju »A«, treba po logiki stvari šteti, da je enako višino določila tudi za novo grajena stanovanja v objektu L. 001. Pa vendarle je takšen zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno zmoten.

13. Iz prvega odstavka 3. člena Odloka je razvidno, da se Odlok nanaša na območje opuščenega vojaškega skladišča (zemljišče A), domačije Kavčič (zemljišče B) in domačije Lovreč (zemljišče C). Drugi odstavek istega člena določa, da se objekti skladišča (zemljišče A) rušijo, celoten kompleks domačije pa je potrebno ohraniti in obnoviti skladno z mnenjem zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. 15. člen Odloka določa v prvem odstavku, da je enota naselja stanovanjski stolpič v velikosti 12,00 m × 16,40 m, višine K+P+1+M. Drugi odstavek istega člena pa določa, da je kota pritličja 40 cm nad cesto, maksimalna absolutna kota je 475,60 m, minimalna pa 474,50 m. Tudi vsi nadaljnji odstavki tega člena se nanašajo na stolpiče, opredeljene v prvem odstavku.

14. Kot rečeno, Odlok glede domačije Kavčič (zemljišče B), ki predstavlja nepremičnino, v kateri ima tožnica stanovanje, določa, da je potrebno celoten kompleks domačije ohraniti in obnoviti skladno z mnenjem zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. Pojmovno te opredelitve ni mogoče razumeti drugače, kot da se objekt obnovi na obstoječi lokaciji, v obstoječih dimenzijah in kotah. Mnenje zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine z dne 23. 2. 1999 (B9) to potrjuje. Določa, da bi bilo sicer objekt mogoče porušiti in ga nadomestiti z novogradnjo, ki pa mora biti locirana na istih temeljih in mora v višinskih in tlorisnih dimenzijah posnemati star objekt. Le pritlični nivo je možno dvigniti za največ 0,50 m. Iz tega je mogoče sklepati, da je bilo predvideno, da se objekt bodisi obnovi v dimenzijah in na koti, kot je bil dotlej, bodisi se poruši in se v tem primeru zgradi nov objekt, ki bo posnemal starega v dimenzijah in višini, pri tem pa bi bilo dopustno nivo pritličja dvigniti za 0,50 m. Nikjer torej ni govora o kakšni zahtevi, da bi se kota pritličja dvignila na nivo predpisane za novogradnje na zemljišču A, mnenje le dopušča minimalen dvig kote pritličja. Upravni organ z izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano za obnovo obstoječega objekta z obstoječimi kotami, zato v ničemer ni kršil materialnega prava. Tako se izkaže za pravilno pritožbeno opozorilo, da je Odlok določal da se obstoječi objekti domačije Kavčič (zemljišče B) obnovijo na istih temeljih in se zunanji gabariti ne smejo spreminjati. Občinski odlok, če se obstoječi objekt ne nadomešča z novogradnjo, ni omogočal dviga tlaka spodnjih stanovanj.

15. Izdaja uporabnega dovoljenja je bila urejena v tedaj veljavnem 96. členu ZGO-1. Prvi odstavek tega člena je določal, da pristojni upravni organ v postopku izdaje uporabnega dovoljenja izda odločbo, s katero izda uporabno dovoljenje za objekt, za katerega je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje, če na tehničnem pregledu ali ogledu ugotovi, da so izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 95. člena ZGO-1.9

16. Res je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je po 2. alineji 3. točke prvega odstavka 96. člena ZGO-1 upravni organ lahko zavrnil izdajo uporabnega dovoljenja, _če je ugotovil, da gre za neskladno gradnjo in so spremembe, ki so nastale med njo, vplivale na spremembo z gradbenim dovoljenjem določenih lokacijskih in drugih pogojev ter elementov, ki bi lahko vplivali na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali predpisane bistvene zahteve in na zagotavljanje neoviranega dostopa oziroma gibanja funkcionalno oviranih oseb._ Vendar pa je pri tem ključno, da je upravni organ v obravnavanem primeru svojo odločitev o izdaji uporabnega dovoljenja sprejel na podlagi izjave o zanesljivosti objekta (B13), iz katere izhaja, da je objekt zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem; da so bili upoštevani pri izvedbi vsi projektni pogoji in soglasja, pridobljena k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja; da je objekt izveden v skladu z gradbenimi predpisi, ki so obvezni pri izvedbi objektov take vrste in s pogoji, določenimi za tako gradnjo; da so bili pri gradnji upoštevani predpisani ukrepi, s katerimi bodo preprečeni oziroma na najmanjšo možno mero omejeni vplivi, ki jih utegne povzročiti objekt v svoji okolici; da je objekt zgrajen s takšnimi gradbenimi proizvodi in materiali in na takšen način, da je zanesljiv kot celota; da bo objekt mogoče uporabljati in vzdrževati v skladu s predpisi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu, tako da je objekt zanesljiv ter izpolnjuje vse bistvene zahteve, določene v predpisih za tovrstne objekte. Izjavo so podpisali odgovorni vodja del, odgovorni nadzornik, izvajalci in projektant. Pritožbeno sodišče zato tudi v postopku izdaje uporabnega dovoljenja ne vidi nikakršnega ravnanja upravnega organa, ki bi pomenilo kršitev materialnega prava, saj je uporabno dovoljenje izdal, ko je ugotovil, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 95. člena ZGO-1. Glede na vsebino navedene izjave namreč ni šlo za neskladno gradnjo.

17. Glede na vse to je mogoče zaključiti, da Upravni enoti Logatec ni mogoče očitati protipravnosti: ne v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in ne v postopku izdaje uporabnega dovoljenja.

O VZROČNI ZVEZI:

18. Tožena stranka nasprotuje tudi pred sodiščem prve stopnje ugotovljeni vzročni zvezi. V pritožbi navaja, da je Upravna enota Logatec v upravnem postopku, vodenem po predlogu investitorja A., d. o. o., izdala gradbeno dovoljenje za legalizacijo že izvedenih gradbenih del. Tožnica je od investitorja 20. 12. 2000 kupila stanovanje in ga tudi prevzela v posest. Tožnica je tako stanovanje kupila že preden je bilo izdano gradbeno in uporabno dovoljenje. Tožena stranka zato meni, da tudi, če bi bilo njeno poslovanje v izrecnem nasprotju z veljavnimi predpisi, te okoliščine ne bi predstavljale zadostne podlage za utemeljitev vzročnosti med postopanjem upravnega organa in posegom v premoženjski položaj tožnice, do katerega je prišlo zaradi poplav v letih 2008, 2009 in 2010. Premoženjsko-pravni položaj tožnice je namreč odvisen od njenega pogodbenega razmerja s prodajalcem, na kar pa tožena stranka ni imela vpliva. S tem, ko je tožnica od tretje osebe pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, še ni vzpostavljeno njeno razmerje s toženo stranko, da bi bilo z njene strani podano jamstvo, da ima zaradi izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja nepremičnina lastnosti, ki jih je tožnica pričakovala ob sklenitvi prodajne pogodbe. Tožena stranka opozarja, da je tožnica, ko je bila zaslišana, izpovedala, da je ob nakupu videla, da je kupila delno vkopano stanovanje. Zato je nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožena stranka odgovorna za stanovanje z lastnostmi, kot ga je kupila tožnica. Prav tako po mnenju tožene stranke ne drži, da bila zaradi izdanega gradbenega dovoljenja podana odškodninska odgovornost tožene stranke do vsakokratnega lastnika stanovanja, ker bi se z izdajo gradbenega dovoljenja uresničilo povečano tveganje, ki izvira iz lastnosti stvari. Realizacija povečanega tveganja je namreč posledica lastnosti stanovanja, ki ga je tožnica prevzela od prodajalca.

19. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritrjuje pritožbi. Očitno je, da se je tožnica za nakup nepremičnine, za katero je vedela, da je delno vkopana10, odločila že pred izdajo gradbenega in uporabnega dovoljenja. Stanovanje je tožnica kupila konec leta 2000, gradbeno dovoljenje je bilo izdano decembra 2003, uporabno dovoljenje pa septembra 2005. Pritožba ima zato vsekakor prav, da ne more biti tožena stranka odgovorna za lastnosti stanovanja, ki ga je tožnica kupila od tretje osebe, ampak gre izključno za odnos med njo in prodajalcem. Iz opisane kronologije je očitno, da se tožnica za nakup nepremičnine ni mogla odločiti zaradi tega, ker bi stanovanje imelo gradbeno in uporabno dovoljenje, ampak je kupila stanovanje brez pridobljenih dovoljenj. Pričakovanja, ki jih je imela ob nakupu in jih navaja v tožbi - da je stanovanje brezhibno, postavljeno na varnem območju in ni podvrženo morebitni nevarnosti poplav - pa ne zadoščajo za utemeljitev vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženke in premoženjskim položajem tožnice, do katerega je prišlo leta 2009 in 2010 v posledici naravnega pojava - poplav.

20. Ker torej manjkata dva od elementov odškodninskega delikta, je pritožba tožene stranke utemeljena in je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

21. Pritožbeno sodišče na koncu še opozarja, da je v spisu delni umik tožbe z dne 23. 10. 2012, o katerem še ni bilo odločeno. Ustrezen sklep bo moralo izdati sodišče prve stopnje. Je pa bilo pri odmeri stroškov potrebno ta delni umik upoštevati.

22. V bistveno podobno zadevi je Višje sodišče v Ljubljani že odločalo in sicer gre za zadevo I Cpg 1316/2016, v kateri je bilo obravnavano vprašanje odškodninske odgovornosti Republike Slovenije za škodo, ki je nastala ob istih dogodkih na isti lokaciji, to je na zemljišču B (domačija Kavčič). Če je v tej zadevi oškodovanka lastnica stanovanja na naslovu L. 001, so bili v zadevi I Cpg 1316/2016 oškodovanci lastniki stanovanj na naslovih L. 002, 003, 004, 005 in 006. 23. Zaradi utemeljene pritožbe tožene stranke je bila sodba spremenjena, zato je po drugem odstavku 165. člena ZPP pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) je tožnica dolžna toženi stranki povrniti celotne pravdne stroške, seveda le tiste, ki so potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženi strani glede na vrednost spornega predmeta 219.000 EUR za postopek pred sodiščem prve stopnje pripada nagrada za postopek 1.654,90 EUR (tar. št. 3100). Ker je bila tožba delno umaknjena po poravnalnem naroku, je nagrada za narok odmerjena od iste vrednosti spornega predmeta in znaša 1.527,60 EUR (tar. št. 3102). Toženi stranki pripada tudi 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002). Glede na vrednost v pritožbi spornega predmeta 133.000 EUR pripada toženi stranki 1.585,60 EUR stroškov za pritožbo (tarif. št. 3210), ne pripadajo pa v pritožbenem postopku toženi stranki še posebej materialni stroški, saj je pavšal 20 EUR po tarif. št. 6002 predviden kot maksimalen znesek za celoten postopek. Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki skupno 4.788,10 EUR pravdnih stroškov.

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami, v nadaljevanju: ZPP. 2 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ. 3 Strohsack, dr. B.: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, tretja izdaja, Založba ČZ UL RS, Ljubljana 1996, str. 24. 4 VSL Sodba I Cpg 1316/2016. 5 Uradne objave Občine Logatec, Logaške novice št. 4/2000, 5/2002 in 11/2003, v nadaljevanju: Odlok. 6 Uradni list RS, št. 110/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZGO-1. 7 Uradne objave Občine Logatec, Logaške novice št. 5/2002. 8 Uradni list SRS 18-931/1984, s spremembami, v nadaljevanju: ZUN. 9 Da je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem; da je iz dokazila o zanesljivosti objekta razvidno, da je objekt izveden v skladu z gradbenimi predpisi, ki so obvezni pri izvedbi objektov take vrste in s pogoji, določenimi za gradnjo in s predpisi, ki določajo pogoje za gradnjo objektov brez grajenih in komunikacijskih ovir; da je iz dokazila o zanesljivosti objekta razvidno, da so bili upoštevani predpisani ukrepi, s katerimi bodo preprečeni oziroma na najmanjšo mero omejeni vplivi, ki jih utegne povzročiti objekt sam po sebi oziroma z uporabo v svoji okolici; da je projekt izvedenih del izdelan v skladu s predpisi in da so zgrajeni objekti, s katerimi se zagotavlja minimalna komunalna oskrba. 10 Kar seveda pomeni, da je locirana pod nivojem zemljišča.