Jedro

Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Ker Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za drugačno odločitev, zadevi pa sta v vseh bistvenih okoliščinah identični, se sklicuje na že obširno podane razloge v sodbi II Ips 47/2022.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.096,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno in delno sodbo. Z njo je zavrnilo zahtevek za plačilo 18.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za odstranitev škodne nevarnosti, ki preti nepremičnini, stoječi na parc. št. 1111/11, 1111/10 in 2222/5 k. o. Logatec s strani vodotoka – potoka Logaščica tako, da poviša zadrževalno brano v Logatcu ter odstrani oziroma poveča pretočnost odtoka v kraju ... Po podlagi pa je ugodilo zahtevku za plačilo manjvrednosti stanovanja št. 2 v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., Logatec, ki je v lasti tožnice, in zaradi plačevanja najemnine.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in vmesno sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 115.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

3. Na predlog tožnice je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 127/2021 z dne 9. 2. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanj:

1. Ali je toženka v okoliščinah konkretnega primera pri izdaji gradbenega in uporabnega dovoljenja ravnala protipravno?

2. Ali je podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke, ki je izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo na poplavno ogroženem območju, in nastalo škodo na nepremičnini revidentke?

4. Ker Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), se v nadaljevanju obrazložitve osredotoča samo na tiste navedbe pravdnih strank in razloge sodb prve in druge stopnje, ki se tičejo dopuščenih pravnih vprašanj.

5. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožnica pravočasno vložila revizijo in predlagala, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne.

6. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

7. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: - Tožnica je lastnica stanovanja št. 2 v večstanovanjski zgradbi na naslovu ..., Logatec, ki je pod spomeniškim varstvom in je bila v letu 2000 adaptirana tako, da je v njej 8 stanovanj. Stanovanje št. 2 je delno vkopano in torej pod nivojem zemljišča. - Zgradba stoji na parceli št. 1111/11, k. o. 1370 Logatec in spada v območje Skladišča C3 „Ob potoku". Gre za leta 2000 obnovljeno domačijo A. (nekoč mlin in žaga, zgrajena leta 1937).

- Odlok Občine Logatec o ureditvenem načrtu območja Skladišča C3- „Ob potoku“ v naselju Logatec (v nadaljevanju Odlok) je določil, da je treba celoten kompleks domačije ohraniti in obnoviti v skladu z mnenjem Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, kar pomeni, da se domačija A. lahko obnovi v dimenzijah in na koti kot dotlej, lahko pa se objekt poruši ter se zgradi nov, ki posnema starega v dimenzijah in višini, pri tem pa bi bilo mogoče nivo pritličja dvigniti za 0,50 m. - Zgradba je na poplavnem območju in tožničino stanovanje je v času poplav v letih 2008, 2009 in 2010 vsaj trikrat zalila voda. V času odločanja sodišča prve stopnje stanovanje ni bilo primerno za bivanje.

- Tožnica je od investitorja B. d. o. o., Ljubljana stanovanje kupila 20. 12. 2000 in ga tudi prevzela v posest – vse pred izdajo gradbenega in uporabnega dovoljenja - Z gradbenim dovoljenjem Upravne enote Logatec z dne 17. 12. 2003 je bila investitorju dovoljena legalizacija. Uporabno dovoljenje za objekt je bilo izdano 14. 9. 2005. - Gradbeno dovoljenje določa, da je kota pritličja objekta na 472,40 m nadmorske višine. Zgradba leži na koti 471 m nadmorske višine.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo protipravno ravnanje Upravne enote Logatec pri izdaji gradbenega in upravnega dovoljenja. S tem, ko je občina dovolila, da se v objekt umestijo na novo zgrajena stanovanja, bi bilo treba po logiki stvari šteti, da je tudi zanje določena taka najnižja kota, kot je določena za novogradnje, to pa je 475,80 m nadmorske višine. Protipravno oziroma nedopustno je ravnala tudi pri izdaji uporabnega dovoljenja za objekt, kjer je bil tlak dveh spodnjih stanovanj 3 m pod koto stoletnih vod, 4,8 m pod najnižjo koto, predpisano za novozgrajene stolpiče in 1,5 m pod površjem.

9. Sodišče druge stopnje ni zaznalo, da bi upravni organ pri izdaji gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano za obnovo obstoječega objekta z obstoječimi kotami, kakorkoli kršil materialno pravo. V Odloku in mnenju Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine ni bilo govora ali zahteve, da bi se kota pritličja dvignila na nivo za novogradnje, ampak se dopušča le minimalen dvig kote pritličja. Tudi v postopku izdaje uporabnega dovoljenja upravni organ ni kršil materialnega prava, zato Upravni enoti Logatec ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja. Poleg tega ni podana vzročna zveza, saj se je tožnica že pred izdajo gradbenega in uporabnega dovoljenja odločila za nakup nepremičnine, za katero je vedela, da je pod nivojem zemljišča. Tožena stranka ne more biti odgovorna za lastnosti stanovanja, ki ga je tožnica kupila od tretje osebe.

**Kratek povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

10. Tožnica v reviziji vztraja, da je Odlok zaradi poplavnega območja, kjer leži nepremičnina, določal maksimalno absolutno koto, od katere dodatne tolerance niso dovoljene. Toženka je kljub temu izdala gradbeno dovoljenje, ki ni bilo v skladu s tem in kasneje še uporabno dovoljenje, ki je še v večji meri odstopalo od prepovedi v Odloku. Brez pravne podlage je legalizirala objekt v nasprotju z določbami Odloka. Navedena ravnanja so protipravna ter v vzročni zvezi z nastalo škodo. Toženka je z izdanimi dovoljenji jamčila, da je objekt v skladu s prostorskimi akti in varen za uporabo. Tožnica bi lahko odstopila od prodajne pogodbe in zahtevala odškodnino od prodajalca, izdana dovoljena pa so sanirala pravne napake in ji onemogočila odstopiti od pogodbe.

11. Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da je Vrhovno sodišče o obeh dopuščenih vprašanjih odločilo v identični zadevi II Ips 47/2022 in s sodbo 5. 10. 2022 revizijo zavrnilo. V nadaljevanju podrobno navaja vsebino Odloka in konkretno odgovarja na posamezne revizijske navedbe.

**Presoja utemeljenosti revizije**

12. Revizija ni utemeljena.

13. Opozorilo tožene stranke v odgovoru na revizijo je na mestu. Vrhovno sodišče je o povsem enakih dopuščenih pravnih vprašanjih v povsem enako ugotovljenih dejanskih okoliščinah1 5. 10. 2022 odločilo s sodbo II Ips 47/2022. Odločitev v tej pravdni zadevi med drugo tožečo stranko (lastnik drugega stanovanja v isti stavbi) in isto toženo stranko izvira iz istega življenjskega dogodka kot obravnavana zadeva. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve.2 Ker Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za drugačno odločitev, zadevi pa sta v vseh bistvenih okoliščinah identični, se sklicuje na že obširno podane razloge v sodbi II Ips 47/2022. Njeno bistvo je strnjeno v njenem jedru: „Odlok je splošni akt lokalne skupnosti, oblastni izraz njene samouprave, s katerim ureja javnopravna razmerja iz svoje pristojnosti, med drugim tudi rabo prostora in prostorske ureditve lokalnega pomena, kot je umeščanje stavb v prostor. Zato državi pri izdaji gradbenega dovoljenja ni mogoče pripisati odgovornosti za nejasne in pomanjkljive določbe prostorskega akta ali, kot je to v obravnavanem primeru, z vidika varstva pred poplavami slabe rešitve lokalne samouprave.

Upoštevati je namreč treba tudi delitev pristojnosti med lokalno skupnostjo (občino) in državo. Za umeščanje stavb v prostor je pristojna občina (12. člen Zakona o urejanju prostora - ZureP-1, ki je veljal v spornem času), medtem ko je pristojnost države, da v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja presoja, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo tega dovoljenja, med katerimi je na prvem mestu preverjanje, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (prvi odstavek 14. člena in 54. člen in nasl. - ZGO-1). V pristojnost občine spada tudi urejanje in izvedba varstva pred naravnimi nesrečami na svojem območju (prvi odstavek 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami - ZVNDN) ter načrtovanje in izvajanje zaščitnih ukrepov (četrta alineja drugega odstavka 37. člena ZVNDN).“

14. Enako ostaja tudi stališče glede uporabnega dovoljenja3 in vzročne zveze4 ter zato tudi končen, nikalen odgovor na dopuščeni revizijski vprašanji. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (v višini 1800 odvetniških točk za sestavo odgovora na revizijo in materialne stroške v višini 2 % oziroma 1 % od presežka nad 1.000 točk).

16. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Lastnika drugega stanovanja v isti zgradbi sta uveljavljala manjvrednost stanovanja iz istih škodnih dogodkov (poplave med letoma 2008 in 2010). Njuno trditveno in dokazno gradivo je bilo (tudi glede na to, da ju je zastopal isti pooblaščenec) enako kot trditveno in dokazno gradivo tožnice v tem postopku. In nenazadnje tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, odločitev in razlogi za to so v obeh zadevah povsem enaki (o obeh zadevah je odločalo isto sodišče, celo ista sodnica). 2 Odločba Ustavnega sodišča Up-647/15, evidenčni stavek. 3 Z izdajo uporabnega dovoljenja se odpravlja upravnopravna ovira, ki je določena predvsem zaradi varstva javnega interesa, ni pa njegov smisel, da bi lastniku nepremičnine zagotavljal ali, kot v obravnavanem primeru, olajševal uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov zoper prodajalca. Uporabno dovoljenje seveda tudi ne pomeni državnega jamstva za brezhibnost in solidnost nepremičnine, za katero je izdano. Podrobneje v 18. točki obrazložitve sodbe II Ips 47/2022. 4 Okoliščine konkretnega primera (oddaljenost zatrjevanega vzroka od posledice, interes tožeče stranke za izdajo uporabnega dovoljenja, smisel in namen postopka izdaje uporabnega dovoljenja) ne morejo utemeljiti pripisljivosti škode izdanemu uporabnemu dovoljenju. Podrobneje v 19. točki obrazložitve sodbe II Ips 47/2022.