Jedro

Presežek površine primernega stanovanja je izračunan pravilno. Pri tem je pravilno upoštevana tudi neto tlorisna površina pritličnega dela stavbe. Kot presežek se namreč upošteva vse, kar presega predpisano velikost primernega stanovanja, ne glede na namembnost preostalega dela stavbe, saj gre za ugotavljanje vrednosti premoženja, konkretno nepremičnine (stavbe), ki se kot premoženje ne upošteva le v tistem delu, ki se uporablja kot stanovanje, in to do vrednosti primernega stanovanja. Pravilno je odločeno tudi glede hipotek, ki so vpisane pri nepremičnini in ki se jih v skladu z določbami 24. člena ZSVarPre pri odločanju ne upošteva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč z dne 18. 4. 2013 zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) za pravdno zadevo P ..., v kateri nastopa kot tožena stranka, in sicer za obnovo postopka, pritožbo, in ustavno pritožbo, ter da kot izbranega odvetnika predlaga tokratnega pooblaščenca.

V zvezi z ugotavljanjem finančnega položaja tožnika kot pogoja za odobritev BPP iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pristojni organ ugotavlja, da po podatkih prošnje in listin, ki so v spisih, sledi, da tožnik živi v skupnem gospodinjstvu z ženo in da se je zato dokazni postopek ugotavljanja obsega premoženja izvajal za oba. Že v prošnji je tožnik navedel, da je solastnik stanovanja oziroma hiše, v kateri živi. Po podatkih Zemljiške knjige gre za nepremičnino s parc. št. ... k.o. A., ki jo imata v lasti tožnik in njegova žena vsak do ½. Na navedeni parceli stoji stavba s številko ... z naslovom ... in z neto tlorisno površino 334,30 m2. Vrednost nepremičnin je pristojni organ (potem ko je dvakrat neuspešno poskušal pridobiti podatke od tožnika) ugotavljal na podlagi posplošene tržne vrednosti, izračunane po podatkih GURS, ter pri tem upošteval, da gre za stanovanjsko hišo, v kateri tožnik živi skupaj z ženo in (po podatkih gospodinjske evidence) polnoletnim sinom B.B. mlajšim. Po podatkih GURS gre za hišo, zgrajeno leta 1987 in z vrednostjo 135 781,00 EUR. Stavba ima tri etaže, izrecno pa ločena dva dela, od katerih en del predstavlja stanovanje v drugi etaži z neto tlorisno površino 213 m2, drugi del pa predstavlja poslovni prostor – prodajalno z neto tlorisno površino 121,3 m2. Po določbah ZBPP se ne glede na druge določbe tega zakona BPP ne dodeli osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega 13 780,00 EUR, s tem da se kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik ali družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje. Po normativih Stanovanjskega zakona oziroma Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem se za primerno stanovanje za dve osebi šteje stanovanje v izmeri med 30 in 55 m2. Glede na določbe drugega odstavka 24. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) se pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja upošteva število oseb, ki na naslovu stalno in dejansko prebivajo, primerna velikost pa je dvakratnik največje površine, določene s predpisom, ki ureja dodelitev neprofitnega stanovanja v najem. Če je uporabna površina stanovanja večja od uporabne površine primernega stanovanja, se kot premoženje upošteva razlika med posplošeno tržno vrednostjo tega stanovanja in vrednostjo primernega stanovanja. Glede na to pristojni organ za BPP ugotavlja, da tudi ob upoštevanju tretjega družinskega člana B.B. stanovanjska površina druge etaže presega velikost primernega stanovanja za tričlansko družino (t.j., stanovanje v razponu med 45 in 55 m2, po ZSVarPre 110 m2) in jo je potrebno v presežku 103 m2 upoštevati kot premoženje, ki presega normativ primernega stanovanja. Enako velja za neto tlorisno površino pritličnega dela, ki je opredeljen kot poslovni prostor. Navedeni površini, torej 103 m2 in 121, 3 m2 presegata maksimalno površino primernega stanovanja za tričlansko družino za 224,3 m2, zato se ta presežek upošteva kot tožnikovo premoženje oziroma kot premoženje njegove družine.

Celotna vrednost hiše znaša 135 781,00 EUR, kar pomeni, da je vrednost 1 m2 površine 406,16 EUR, vrednost presežka pa 91 101,68 EUR. Ta vrednost nedvomno presega mejni znesek iz prvega odstavka 23. člena ZSV, ki znaša 13 771,20 EUR, zato ni izpolnjen finančni pogoj za odobritev BPP in zato je bilo treba prošnjo za BPP zavrniti. Dejstvo, da so nepremičnine obremenjene s hipoteko, ne vpliva na odločitev. Obremenitev s hipoteko namreč ni navedena v 24. členu ZSVarPre in s tem kot premoženje oziroma okoliščina, ki se upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do BPP.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in toži iz vseh tožbenih razlogov na njeno odpravo. Predlaga tudi povračilo stroškov postopka. V tožbi navaja, da je izračun, naveden v drugem odstavku na 4. strani odločbe, napačen. Če pristojni organ ugotavlja, da predstavlja stanovanje del hiše v drugi etaži, ki meri 213 m2, potem presežek površine primernega stanovanja ne more znašati 224,3 m2. Ravno tako se za presežek ne more šteti pritlični del, kjer je bil nekdaj prostor za prodajalno avtomobilov, saj je za stanovanje neprimeren. Neurejena in neprimerna za bivanje je tudi podstrešna etaža, ki je ravno tako ne more upoštevati. Tožnik opozarja, da je potrebno upoštevati vknjižene hipoteke, katerih vrednost skupaj (80 000 EUR, 54 045 EUR in 5 550 EUR) je večja od vrednosti hiše in gre zato za premoženje, s katerim ni mogoče prosto razpolagati. Opozarja še, da v hiši živi tudi hči Č.Č. Ker tožniku ni bila dana možnost ustne izjave, s katero bi lahko pojasnil vsa morebitna nejasna dejstva, pa mu je bila kršena pravica do izjave kot sestavni del ustavnega načela enakega varstva pravic.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, ki jih vsebuje obrazložitev izpodbijane odločbe in ki jih sodišče zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

V zvezi s tožbenimi navedbami še dodaja, da je presežek površine primernega stanovanja izračunan pravilno ter pri tem pravilno upoštevana tudi neto tlorisna površina pritličnega dela stavbe. Kot presežek se namreč upošteva vse, kar presega predpisano velikost primernega stanovanja, ne glede na namembnost preostalega dela stavbe, saj gre za ugotavljanje vrednosti premoženja, konkretno nepremičnine (stavbe), ki se kot premoženje ne upošteva le v tistem delu, ki se uporablja kot stanovanje, in to do vrednosti primernega stanovanja. V ostalem gre za presežek in s tem za premoženje, ki se upošteva po ZSVarPre oziroma ZBPP in katerega vrednost v konkretnem primeru nedvomno (večkrat) presega mejno vrednost 13 780,00 EUR, kot to pravilno ugotavlja pristojni organ v izpodbijani odločbi. Da bi bila pri izračunu presežka upoštevana podstrešna etaža, iz izpodbijane odločbe in spisov ni razvidno. Pravilno pa je odločeno tudi glede hipotek, ki so vpisane pri zadevni nepremičnini in ki se jih v skladu z določbami 24. člena ZSVarPre pri odločanju utemeljeno ne upošteva.

Tožbena trditev, da živi v hiši tudi tožnikova hči Č.Č., je nova in je sodišče že zato ni moglo upoštevati pri odločanju. Razen tega iz spisov, konkretno iz potrdila iz gospodinjske evidence z dne 23. 4. 2013, ki ga je po uradni dolžnosti pridobil pristojni organ, drugače kot iz potrdila z dne 19. 10. 2012, ki ga je predložil tožnik kot dokaz za svojo trditev, povsem jasno sledi, da so kot člani gospodinjske skupnosti v času odločanja o tožnikovi vlogi prijavljeni tisti (trije) člani, ki jih je pri odločanju upošteval pristojni organ in da Č.Č. ni med njimi.

Katera dejstva naj bi ostala nepojasnjena zato, ker mu ni bila dana možnost ustne izjave, tožnik ne pove. Česa takšnega tudi ni razbrati iz izpodbijane odločbe in listin, ki so v spisih. To pa pomeni, da ostajajo tožbene navedbe o tem, da mu je bila v postopku kršena pravica do izjave oziroma ustavno načelo enakega varstva pravic, na ravni neizkazanih trditev in jim sodišče zato ni sledilo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.