Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 3.827.416,00 SIT, mu plačevati mesečno rento in povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval med služenjem vojaškega roka, ko je padel pri teku med jutranjo telovadbo. Poškodoval si je levo koleno in desno zapestje. Za nepremoženjsko škodo mu je prisodilo za pretrpljene in bodoče telesne bolečine 1.800.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.200.000,00 SIT in za skaženost 100.000,00 SIT. Prisodilo mu je tudi odškodnino zaradi izgube zaslužka in rento, odštelo pa je valoriziran znesek zavarovalnine iz nezgodnega zavarovanja.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in znižalo odškodnino za telesne bolečine na 1.200.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1.000.000,00 SIT. Glede povračila izgubljenega zaslužka, mesečne rente in pravdnih stroškov pa je sodbo prve stopnje razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Sodbo izpodbija glede zneska 1.350.000,00 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni, tako da poleg že prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodi tožniku še nadaljnjo odškodnino v znesku 1.350.000,00 SIT. Sklicuje se na izvedensko mnenje prim. dr. M. S. in podrobno opisuje svoje poškodbe, potek zdravljenja, bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem ter posledice poškodb. Posebej očita sodbama, da nista dovolj upoštevali dejstva, da se je tožnik poškodoval, ko mu je bilo komaj 20 let. Podrobno utemeljuje vse uveljavljane oblike nepremoženjske škode in sicer pretrpljene in bodoče telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter zaradi skaženosti. Zavzema se za priznanje celotne zahtevane odškodnine.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90).

Revizija ni utemeljena.

V dosedanjem postopku je bilo na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedbe ugotovljeno, da si je tožnik pri padcu zlomil pogačico v levem kolenu in zvil desno zapestje. Poškodba zapestja ni pustila posledic, zlom pogačice pa ima za posledico hondromalacijo in deformacijo pogačice, omejeno gibljivost kolena, lažjo atrofijo mišic stegna in obremenilno bolečino. Tožnik je prestal 6 dni močnejših bolečin, 10 dni trajnih in 14 dni občasnih srednje močnih bolečin, 1 mesec pogostejših ter 2 meseca občasnih lažjih bolečin. Občasne lažje bolečnine bo tožnik trpel tudi v bodoče. Prestal je dve operaciji, en mesec je nosil mavčevo imobilizacijo, tri mesece je moral uporabljati bergle. Hodil je na fizikalno terapevtsko zdravljenje. Dvakrat je bil hospitaliziran, skupaj 9 dni. Potrebno je bilo večkratno rentgensko slikanje in več kontrolnih pregledov. Zaradi posledic poškodbe je njegova življenjska aktivnost za 10 odstotkov zmanjšana. Podana je 8-odstotna invalidnost. Prestal je primarni in sekundarni strah. Po oceni izvedenca je poškodba zapustila skaženost. Vse to upravičuje tožnika do pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. S sodbo druge stopnje je bila ta določena v ustrezni višini. Poškodba in dve operaciji sta tožniku povzročili znatne bolečine, ki jih je podrobno opisal izvedenec. Upoštevati je treba še druge resne nevšečnosti in sicer mavec, bergle, hospitalizacijo in drugo.

Izvedenec je potrdil, da tožnik še vedno prestaja lažje bolečine ob obremenitvah kolena. Prisojena odškodnina v znesku 1.200.000,00 SIT to pravilno upošteva. Ker to odškodnino izpodbija tožnik kot prenizko, je treba opozoriti, da gre za bolečine, locirane na enem mestu in da te bolečine niti po intenzivnosti, niti po trajanju niso dosegle najhujših bolečin, ki jih obravnavajo sodišča v odškodninskih zadevah. Primerjava z odškodninami v podobnih primerih in potrebno razlikovanje od hujših primerov pokaže, da je prisojeni znesek ustrezen. Upoštevana je tudi tožnikova mladost ter da bo moral bolečine prenašati še dolgo. Po drugi strani pa je izvedenec bodoče bolečine ocenil kot občasne in lahke. Z izogibanjem nepotrebnih obremenitev kolena se bo tožnik deloma lahko teh bolečin obvaroval. Odškodnina za strah nikakor ni pod mejo, ki je določena s sodno prakso. Poškodba ni take vrste, da bi objektivno lahko povzročila hud strah. Zdravljenje je potekalo brez zapletov, kar prav tako ne daje podlage za pomembnejši sekundaren strah. Zato prisojenega zneska 300.000,00 SIT ni utemeljeno zviševati.

Podobno kot za telesne bolečine velja tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je prikrajšan za nekatere telesne aktivnosti, ki zahtevajo hujšo obremenitev kolena. Toda v bistvenih življenjskih aktivnostih ni omejen. Sposoben je za rekreacijske dejavnosti, ki ne zahtevajo močnejših obremenitev kolena. Po ugotovitvi izvedenca je sposoben celo za tekanje in skakanje, pri tem je le oviran. Zato je prisojena odškodnina ustrezna. V zadostni meri upošteva posledice poškodbe in njihov vpliv na na delovno in siceršnjo telesno sposobnost tožnika ter tudi tožnikovo mladost. Višja odškodnina, za katero se zavzema revizija, ne bi bila v skladu z objektivnimi in subjektivnimi merili, ki jih je sodna praksa izoblikovala na podlagi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Izboklina in brazgotina na kolenu je na goli nogi sicer vidna, vendar jo je mogoče opredeliti le kot skaženost lažje stopnje. Zato prisojene odškodnine v znesku 100.000,00 SIT ni mogoče zvišati.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).