Jedro

Odškodninska odgovornost je podana, če je škoda povzročena iz malomarnosti, ne glede na stopnjo, saj zakon ne izključuje odgovornosti za škodo, če je slednja povzročena iz lahke malomarnosti (ravnanje, ki je v nasprotju z ravnanjem posebno skrbne stranke).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se z a v r n e kot neutemeljena.

II. Pritožbi tožene stranke se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu 1. d e l n o s p r e m e n i , tako da poslej glasi: "Tožena stranka R.S., M. je dolžna plačati tožeči stranki O.V., 2,187.416,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.1998 dalje do plačila, v presežku za 1,512.584,00 SIT pa se tožbeni zahtevek zavrne." 2. Glede povračila izgubljenega zaslužka za čas od 1. 8. 1996 do 31. 7. 1997 v znesku 840.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, mesečne odškodninske rente za čas od 1.8.1997 do 31. 10. 1997 v znesku 70.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mesečno odškodninsko rento za čas od 18.11.1997 dalje v mesečnem znesku 14.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede povračila pravdnih stroškov, pa se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i in se zadeva v tem obsegu v r n e sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V preostalem delu pa se pritožba tožene stranke z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih.

III. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 3,827.416,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 2,987.416,00 SIT od 14. 12. 1998 dalje in od 840.000,00 SIT od 1. 7. 1997 dalje, v presežku za 712.584,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženka pa je dolžna tožniku plačevati tudi mesečno odškodninsko rento za čas od 1. 8. 1997 do 31.10.1997 v znesku 70.000,00 SIT in za čas od 18. 11. 1997 dalje v mesečnem znesku 14.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 378.113,00 SIT.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki po pooblaščencih.

Tožeča stranka je izpodbijala zavrnilni del sodbe iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zahtevala je še povračilo nepremoženjske škode iz naslova doslej prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v višini 200.000,00 SIT, za prestani strah 150.000,00 SIT ter za doslej prestane in bodoče duševne bolečine zaradi skaženosti odškodnino v višini 200.000,00 SIT, skupaj je torej tožnik še zahteval 550.000,00 SIT. Navedel je, da je sodišče napačno vrednotilo obdobje doslej prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti, napačno vrednotilo tudi dejstva, ki jih je tožnik zatrjeval glede strahu. Po mnenju tožnika pa je sodišče prve stopnje za doslej prestane in bodoče duševne bolečine zaradi skaženosti dalo premalo težo dejstvom, ki izhajajo iz ekspertize izvedenca medicinske stroke, prav tako pa ni sodišče v zadostni meri upoštevalo, da bo moral tožnik še vse svoje življenje prestajati duševne bolečine zaradi skaženosti. Tožnik se je pritožil tudi glede pravdnih stroškov, saj ni uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka in zato zaradi zavrnilnega dela zahtevka niso nastali posebni stroški. Predlagal je, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni ter da se tožniku prisodi še nadaljna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 550.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da mu toženka povrne tudi vse nastale pravdne in pritožbene stroške.

Tožena stranka pa se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev pravil postopka.

Toženka je predlagala, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne v ponovno obravnavanje oziroma podredno pa, da se sodba spremeni in naj pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožniku pa naj naloži v plačilo stroške tožene stranke. Toženka je navedla, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določila čl. 47 Zakona o obrambi in čl. 154 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), po katerih je toženka po načelu krivdne odgovornosti odgovorna tožniku za škodni dogodek. Izpolnjevanje vojaške dolžnosti je že po ustavnih določbah opredeljeno kot dolžnost, zato tudi ni mogoče razmerja med vojaškim obveznikom in državo enačiti z delovnim razmerjem ali z razmerjem z državo in njenim uslužbencem. Toženka je v pritožbi zatrjevala, da je sodišče zmotno uporabilo določbe Zakona o varstvu pri delu, ki tudi ob analogni uporabi ne pride v poštev za področje izvajanja obrambe.

Tožnikov padec je po mnenju toženke mogoče pripisati zgolj njegovi nerodnosti, za katero pa toženka ne more odgovarjati in bi v najslabšem primeru lahko šlo za deljeno odgovornost. Podredno je toženka izpodbijala tudi utemeljenost dosojene višine odškodnine v celoti in za vsako vrsto posebej, ker naj bi sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino za negmotno škodo iz vseh naslovov. Toženka pa se je pritožila tudi glede prisojene odškodnine zaradi izgube na zaslužku od 1. 8. 1996 do 31. 10. 1997 (kot to izhaja v obrazložitvi sodbe) v višini 840.000,00 SIT z obrestmi od 1. 7. 1997 dalje (kot to izhaja iz izreka sodbe), ter glede prisojene mesečne rente za čas od 1. 8. 1997 do 31. 10. 1997 v znesku 70.000,00 SIT in za čas od 18. 11. 1997 dalje v mesečnem znesku 14.000,00 SIT.

Navedla je, da je v tem delu izrek sodbe nerazumljiv oz. v nasprotju z obrazložitvijo in listinskimi dokazi, zato je sodišče bistveno kršilo pravila postopka v smislu 13. točke 354. člena ZPP. Toženka je postavila tudi dvom o verodostojnosti potrdil tožnikovega sedanjega delodajalca (J. d.o.o.) in o upravičenosti tožnika do rente, saj razpolaga z izpisom Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki potrjuje, da je bil tožnik tik pred služenjem vojaškega roka od 1. 3. 1995 do 31. 12. 1995 zaposlen pri K. d.o.o., sam pa je v postopku navajal,da je bil pred vojsko zaposlen v trgovini J. R.S..

Pritožba tožeče stranke je v celoti neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je le delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede škodnega dogodka pravilno ugotovilo. Tožnik se je dne 30. 1. 1996 ob 6.05 uri med služenjem vojaškega roka ob redni jutranji telovadbi - teku poškodoval, saj mu je na poledenelem delu dvorišča spodrsnilo.

Pravilno je tudi ugotovilo, da normalen tek po dvorišču vojašnice v okviru vojaškega urjenja ne predstavlja povečane stopnje nevarnosti in ni nevarna dejavnost v smislu 173.člena ZOR, zato toženka ne odgovorja po načelih objektivne odgovornosti, temveč je tožniku odgovorna po načelu krivdne odgovornosti v skladu s 154. členom ZOR.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da se toženki lahko očita nezavedna malomarnost do opustitve potrebnih varnostnih ukrepov, vendar pa ni obrazložilo vsebine nezavedne malomarnosti. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razbrati, da je toženka ravnala v nasprotju s posebno skrbnostjo organizatorja (upravljalca) poligona in se ji lahko očita majhna malomarnost, kajti dežurni komandir vojašnice S.V. je v postopku pred sodiščem prve stopnje kot priča izpovedal, da je zjutraj pregledal pisto, po kateri je tekel tožnik, vendar je to storil malomarno, saj je bil del piste poledenel. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da so vojaški obvezniki med služenjem vojaškega roka v delovnem razmerju do tožene stranke kot so to stalni vojaki, ki imajo s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in si je zato napačno razlagalo določbo 47. člena Zakona o obrambi. Vojaški obvezniki, ki so na služenju vojaškega roka niso v delovnem razmerju s toženko, vendar pa gre v konkretnem primeru za iste opustitve toženke do vojaških obveznikov, saj toženka ni poskrbela dovolj, da bi zagotovila varen tek v okviru vojaškega urjenja s posipavanjem ali kako drugače, da ne bi bilo ledu na progi. Pritožba toženke, da je tožnikov padec mogoče pripisati zgolj njegovi nerodnosti in za katero toženka ne more odgovarjati ter da bi v najslabšem primeru lahko šlo za deljeno odgovornost, ni konkretizirana (obrazložena) saj toženka pritožbenih trditev podrobno ne obrazloži, v čem je nepazljivost oz.

nerodnost tožnika. Zato je bilo potrebno v tem delu pritožbo toženke zavrniti kot neutemeljeno.

Tožnik je po ugotovitvah prvostopnega sodišča v škodnem dogodku zadobil hudo telesno poškodbo in sicer zlom pogačice na levem kolenskem sklepu. Glede nepremoženjske škode je prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbe členov 200 in 203 ZOR in je tožniku iz naslova dosedanjih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja prisodilo denarno odškodnino v višini 1,800.000,00 SIT.

Tožnik je imel 4 mesece telesne bolečine, izvedenec medicinske stroke pa je ocenil, da so prisotne lažje občasne bolečine še sedaj in bodo ostale trajne. Glede na ugotovljeni obseg, intenzivnost ter trajanje prestanih in bodočih telesnih bolečin, ugotovljeni obseg neugodnosti in glede na tožnikovo starost, je po mnenju pritožbenega sodišča pravična in skladna s kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR odškodnina v znesku 1,200.000,00 SIT. V tem delu je pritožba tožene stranke utemeljena, tožeče pa neutemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za ugotovljeni primarni strah, ki je pri tožniku trajal 1 dan in za sekundarni strah, ki je trajal v močnejši obliki 2 dni, zmerni pa se je pojavljal še 3 mesece ter za strah pred 2 operacijama, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 200. člena ZOR in je glede na trajanje in intenzivnost strahu, ob upoštevanju vrste in teže telesne poškodbe, tožniku prisodilo odškodnino v višini 300.000,00 SIT. V tem delu sta pritožbi obeh pravdnih strank neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je pri tožniku zaradi obravnavane nezgode prišlo do 10 % zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti in do 8 % trajne invalidnosti. Tožnik je 1 mesec trpel močnejšo duševno bolečino, 2 meseca zmerno, lažje duševne bolečine pa trajajo še danes. Prisodilo mu je odškodnino v višini 1,200.000,00 SIT iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje tožnikovo starost in njegove navedbe glede obremenitev, da se ne more več ukvarjati s športom, da ne zdrži več daljše vožnje z avtomobilom, da čuti bolečine ob slabem vremenu, v skladu s 200. in 203. členom ZOR tožniku prisodilo odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT, zato je v tem delu pritožba toženke utemeljena.

Iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti je prvostopno sodišče prisodilo tožniku odškodnino v višini 100.000,00 SIT, skladno s čl. 200 in 203 ZOR. Tožnik ima deformirano levo pogačico, na levem kolenskem sklepu pa ima brazgotino. Tožnik je v postopku pred prvostopnim sodiščem in v pritožbi zatrjeval, da je opisana skaženost očitna vsako leto od pozne spomladi do zgodnje jeseni, ko tožnik veliko nosi kratke hlače in vselej, kadar se kopa na javnih mestih. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je prvostopno sodišče tožniku prisodilo pravično in primerno odškodnino, zato je bilo potrebno pritožbi obeh strank zavrniti kot neutemeljeni in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Povsem navedenem gre tožniku odškodnina iz naslova za prestane in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti v času zdravljenja v višini 1,200.000,00 SIT, za primarni in sekundarni strah ter strah pred dvema operacijama 300.000,00 SIT, za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1,000.000,00 SIT ter za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 100.000,00 SIT, skupaj torej odškodnina za negmotno škodo v višini 2,600.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče pa je upoštevalo tudi revalorizacijo že izplačane odškodnine za negmotno škodo, ki jo je izplačala zavarovalnica dne 17. 5. 1996 v neizpodbijanem znesku 412.584,00 SIT in je ta znesek odštelo od ugotovljene odškodnine za negmotno škodo v višini 2,600.000,00 SIT. Zato je tožnik upravičen do odškodnine v višini 2,187.416,00 SIT.

Po vsem pa je utemeljena pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino glede izgube na zaslužku od 1. 8. 1996 do 31. 10. 1997 v višini 840.000,00 SIT z obrestmi ter mesečne odškodninske rente za čas od 1. 8. 1997 do 31. 10. 1997 v znesku 70.000,00 SIT in za čas od 18. 11. 1997 dalje v mesečnem znesku 14.000,00 SIT. Tožnik je navajal, da se je po služenju vojaškega roka nameraval ponovno zaposliti v podjetju J. d.o.o., toženka pa je priložila izpis Zavoda za zdravstveno zavarovanje, da je bil tožnik od 1. 3. 1995 do 31. 12. 1995 zaposlen pri podjetju K. d.o.o., zato je glede na nove dokaze dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Tudi iz dopisov podjetja J. d.o.o. iz P. z dne 29. 9. 1998 izhajajo različni podatki, saj naj bi tožniku po poškodbi pripadalo le 58.000,00 SIT osebnega dohodka (za mesto prodajalca III), sicer pa bi prejemal 77.000,00 SIT (za mesto prodajalca I), iz pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 1997 pa izhaja, da prejema tožnik osebni dohodek v znesku 63.000,00 SIT netto. Zato je upravičen dvom toženke o verodostojnosti potrdil tožnikovega delodajalca, saj so si le ta med seboj v nasprotju.

Sodišče prve stopnje pa je tudi bistveno kršilo pravila postopka v smislu 13. točke 354. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom. V izreku sodbe je sodišče razsodilo, da glede izgube zaslužka od zneska 840.000,00 SIT tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od 1. 7. 1997 dalje, v obrazložitvi pa mu je prisodilo obresti od 1. 1. 1997 dalje, tako kot je to zahteval tožnik v tožbi.

V izreku je prisodilo tožniku tudi mesečno odškodninsko rento za čas od 1. 8. 1997 do 31. 10. 1997 v znesku 70.000,00 SIT, v obrazložitvi pa je navedlo, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi izgube zaslužka, od 1. 8. 1996 do 31. 10. 1997. Sodišče prve stopnje je tako za obdobje od 1. 8. 1997 do 31. 10. 1997 prisodilo tako odškodnino zaradi izgube na zaslužku, kot tudi odškodnino v obliki mesečne rente. Zaradi nejasnosti, kdaj je bilo kaj dosojeno in glede na to, da je toženka ponudila nov dokaz glede prejšnje zaposlitve tožnika, je pritožbeno sodišče zaključilo, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, poleg tega pa je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistvene kršitve po 13. točki 354. člena ZPP, zato je bilo v tem delu potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje. Sodišče prve stopnje bo moralo bolj natančno ugotoviti, koliko znaša tožnikova plača s pomočjo izpisa iz evidenčne knjige oz. plačilne liste, ter tudi pribaviti potrebne podatke o zaposlitvi tožnika pred začetkom služenja vojaškega roka in ugotoviti, katero podjetje je tožniku obljubilo zaposlitev oz. kje mu je bilo zagotovljeno delovno mesto po služenju vojaškega roka. Ker bo sodišče še enkrat odločalo o tem delu tožbenega zahtevka, bo moralo ponovno odločati tudi o pravdnih stroških na prvi in drugi stopnji. O pritožbi tožnika glede izpodbijanja pravdnih stroškov pa pritožbeno sodišče glede na delno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ni moglo odločiti.