Jedro

Kršitev pravil postopka glede stvarne pristojnosti je lahko ničnostni razlog le, če bi bila odločba izdana v stvari, v kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku. Očitno je torej, da upravna odločba, s katero so izrečeni inšpekcijski ukrepi, ne more biti nična iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za izrek ničnosti odločbe št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je z navedeno odločbo gradbeni inšpektor odločil, da morajo inšpekcijski zavezanci takoj po prejemu te odločbe ustaviti gradnjo zidanega kmetijskega objekta, ki ga gradijo na ..., tožnik pa v predlogu uveljavlja ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker naj bi gradbeni inšpektor to odločbo izdal, ne da bi imel ustrezno izobrazbo. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da ni podan noben izmed ničnostnih razlogov iz 279. člena ZUP.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Pritožbeni ugovor, da gradbeni inšpektor ne bi smel odločati o njegovem predlogu, je zavrnil s pojasnilom, da je o njegovem predlogu odločal prvostopenjski organ, ki je na podlagi 280. člena ZUP pristojen za odločanje o predlogu za izrek ničnosti odločbe, ki jo je izdal. Pojasnil je tudi, da izobrazba gradbenega inšpektorja po 35. in 36. členu ZUP ni razlog za izločitev, niti ni ničnostni razlog. V nadaljevanju je opisal še ureditev Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po kateri lahko urbanistični inšpektor, ki ne izpolnjuje pogojev iz 1. točke 144. člena ZGO-1, nadaljuje z delom kot gradbeni inšpektor.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in ji očita bistveno kršitev pravil postopka. V obširni tožbi navaja razloge, s katerimi utemeljuje svoje stališče, da gradbeni inšpektor, ki je izdal inšpekcijsko odločbo, ne izpolnjuje pogoja glede izobrazbe za vodenje in odločanje v upravnem postopku. Za bistveno kršitev pravil postopka naj bi šlo tudi zato, ker je gradbeni inšpektor A.A. odločal o „lastni stvarni pristojnosti“, saj naj bi bilo iz predloga za izrek ničnosti razvidno, da gre za vprašanje njegove „stvarne pristojnosti“. Povzema zakonsko in podzakonsko ureditev, ki predpisuje izobrazbo za opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora, in pojasnjuje svoje stališče glede pristojnosti izdajanja upravnih odločb in sklepov ter prekrškovnih nalogov. V nadaljevanju tožbe povzema določbe Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), Zakona o prekrških (ZP) in ZGO-1, ki opredeljujejo pristojnosti in pooblastila inšpektorja ter način njihovega izvrševanja. Ne strinja se s stališčem drugostopenjskega organa, da inšpektorat vodi upravni postopek, ne pa tudi prekrškovnega, kar dokazuje z dokazilom o plačilu globe.

Tožnik zatrjuje še, da je bilo pri odločanju v inšpekcijskem postopku, ki ga je vodil imenovani gradbeni inšpektor, dejansko stanje napačno ugotovljeno, kar utemeljuje z ugotovitvami gradbenega izvedenca in dokazuje z njegovim mnenjem. Tako naj bi bilo treba kolenčni zid znižati za 1,2 m in ne za 1,4 m, kot je to ugotovil inšpektor, potrebe po odstranitvi konzol na SV delu objekta pa naj ne bi bilo. Napačna naj bi bila ugotovitev glede lege objekta, poleg tega pa naj inšpektor ne bi ugotovil napak v PGD. Tožnikovo stališče je, da so napačne ugotovitve gradbenega inšpektorja posledica njegove strokovne neusposobljenosti.

Tožnik meni, da so izpolnjeni pogoji za izrek ničnosti odločbe št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007 in se pri tem sklicuje na 4. odstavek (pravilno: 4. točko – op. sodišča) 279. člena ZUP, saj meni, da imenovani gradbeni inšpektor ni pristojen organ zaradi neizpolnjevanja ustrezne izobrazbe in da zato ne bi smel izdati odločbe.

Sodišču predlaga, naj ugotovi, da so bile z izpodbijano odločbo kršene določbe 2., 14., 15., 22., 23., 33., 67. in 120. člena Ustave, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter s sodbo odloči o zadevi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Podrejeno predlaga, naj sodišče ugotovi, da imenovani gradbeni inšpektor ne izpolnjuje pogojev, predpisanih za gradbenega inšpektorja, zaradi česar gre za kršitev navedenih členov Ustave, Ministrstvu za infrastrukturo in prostor naloži, naj izda sklep o izločitvi navedene uradne osebe in izpodbijano odločbo odpravi ter ugodi predlogu za izrek ničnosti.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija zakonitost upravnega akta, zato sodišče v zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb Ustave pojasnjuje, da je sodno varstvo ustavnih pravic zagotovljeno v rednem upravnem sporu. Zato možnost subsidiarnega sodnega varstva človekovih pravic po 4. členu ZUS-1, na kar se tožnik v tožbi tudi sklicuje, v obravnavani zadevi ni podana.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja še, da je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu le odločba z dne 14. 11. 2011, s katero je bilo odločeno o tožnikovem predlogu za izrek ničnosti. Zato predmet preizkusa ne morejo biti zatrjevane kršitve človekovih pravic, ki jih tožnik očita odločitvi, katere ničnost uveljavlja.

Neutemeljen pa je tožbeni očitek o bistvenih kršitvah pravil postopka, ker naj bi izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojen organ (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Da je odločbo, katere ničnost tožnik uveljavlja, izdal inšpekcijski organ, ni sporno. Prav tako ni sporno, da je o tožnikovem predlogu za izrek ničnosti te odločbe, odločal isti inšpekcijski organ. Zato je ugovor, da je o ničnosti odločbe odločal nepristojen organ, neutemeljen. Za odločanje o ničnosti izdane odločbe je namreč pristojen tako organ, ki je to odločbo izdal, kot organ, pristojen za nadzorstvo nad njim (tretji odstavek 280. člena ZUP).

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil postopka, ker je o tožnikovem predlogu za izrek ničnosti odločal gradbeni inšpektor, katerega pomanjkljiva strokovna usposobljenost naj bi pomenila uveljavljani ničnostni razlog. Pravilno je stališče upravnega organa druge stopnje, da očitek pomanjkljive izobrazbe ni eden izmed razlogov, ki jih za izločitev uradne osebe določa 35. člen ZUP. Poleg tega je bil z izpodbijano odločbo tožnikov predlog za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe z dne 26. 9. 2007 zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da tožnik z navedbami v predlogu ni izkazal, da bi šlo za katerega izmed ničnostnih razlogov, in ne zato, ker bi upravni organ presojal, ali so tožnikove trditve o strokovni neusposobljenosti gradbenega inšpektorja utemeljene ali ne. Zato tudi po presoji sodišča o tožnikovem predlogu za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe ni odločala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena (6. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Odločba se izreče za nično le zaradi taksativno naštetih razlogov od 1. do 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. V primeru, da izrek ničnosti zahteva stranka, mora upravni organ utemeljenost njene zahteve presoditi v okviru razlogov, ki jih uveljavlja v predlogu kot ničnostne, in okoliščin, s katerimi te razloge utemeljuje.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, to pa ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v tožnikovo vlogo, da se je tožnik v svojem predlogu skliceval na razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. V tožbi pa se sklicuje na ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, po katerem pa se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (kadar gre za postopek, za začetek katerega je potrebna zahteva stranke – 128. člen ZUP), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila.

Glede na navedeno je sodišče tudi presojo zakonitosti izpodbijane odločbe omejilo le na dejansko stanje in pravno podlago, ki ju je tožnik uveljavljal v svoji zahtevi za ničnost in do katere se je lahko toženka v obravnavanem primeru opredelila. S tem v zvezi pa se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje, s katerimi je pravilno pojasnjeno, zakaj v tožnikovi zahtevi navedene okoliščine ne morejo predstavljati niti zatrjevanega niti katerega koli drugega ničnostnega razloga iz 279. člena ZUP (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na tožbene navedbe o vprašanju pristojnosti izdajanja upravnih odločb sodišče pojasnjuje, da bi bila kršitev pravil postopka glede stvarne pristojnosti (15. do 18. člen ZUP) lahko ničnostni razlog le, če bi bila odločba izdana v stvari, v kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku. Očitno je torej, da upravna odločba, s katero so izrečeni inšpekcijski ukrepi, ne more biti nična iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Neutemeljeno je sklicevanje na to, da je inšpekcijski postopek vodila in upravni akt izdala oseba, ki za to ni izpolnjevala vseh pogojev. Po vsebini torej tožnik uveljavlja, da imenovana uradna oseba ne bi smela biti imenovana za gradbenega inšpektorja oziroma ne bi smela biti pooblaščena za odločanje v postopkih gradbene inšpekcije. V tem primeru bi lahko šlo le za kršitev pravil upravnega postopka, določenih v 28. členu in naslednjih ZUP o tem, katera uradna oseba je pooblaščena za postopek in za odločanje. Tako kršitev lahko stranka uveljavlja s pritožbo zoper izdano odločbo, poleg tega pa je to tudi obnovitveni razlog po 7. točki 260. člena ZUP, po katerem se postopek obnovi, če je odločbo izdala uradna oseba pristojnega organa, ki je ni imela pravice izdati. Ni pa ta kršitev določena kot ničnostni razlog ne v prvem odstavku 279. člena ZUP ne v kakšni drugi zakonski določbi.

Zato obstoja ničnostnega razloga ne utemeljujejo niti obširne tožbene navedbe, s katerimi tožnik izraža svoja stališča o potrebni izobrazbi gradbenih inšpektorjev oziroma o izpolnjevanju pogojev za imenovanje gradbenega inšpektorja.

Glede na tožbene navedbe, da naj bi zatrjevana dejstva in okoliščine pomenile ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, pa sodišče pojasnjuje, da tega ničnostnega razloga ni mogoče uveljavljati zoper odločbo o inšpekcijskih ukrepih, saj se taka odločba izda po uradni dolžnosti. Po navedeni določbi se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve oziroma kasnejše privolitve stranke, če gre za postopek, za katerega je potrebna zahteva stranke (128. člen ZUP).

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dokazi, ki jih tožnik predlaga, niso pomembni za odločitev.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).