Jedro

Zakonodajalec je pri preoblikovanju dotedanjih upravičenj na kmetijskih zemljišč in gozdovih v družbeni lastnini zavaroval javno korist tako, da je za lastnika teh zemljišč načeloma določil državo.

Že Ustavno sodišče je v odločbi U-I-78/93 zapisalo, da so lovske družine upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih niso imele lastninske pravice in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnici povrniti 206,55 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 674/1, 674/2, obe k. o. ..., in parc. št. 625, k. o. ..., do celote. Odločitev je utemeljilo z ugotovitvami, da gre pri navedenih nepremičninah za kmetijska zemljišča, pri katerih je v zemljiški knjigi vknjižena družbena lastnina in pravica uporabe za toženko. Slednja je nepremičnino parc. št. 625 k. o. ... kupila od imetnika pravice uporabe, drugi dve zemljišči pa je prav tako prevzela v uporabo kot družbeno lastnino.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Menilo je, da je Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) sporne nepremičnine podržavil neodvisno od (ne)odplačnosti njihove pridobitve. Toženkino pritožbeno sklicevanje na priposestvovanje je označilo za nedopustno novoto, ki tudi sicer ne bi bilo utemeljeno, saj na družbeni lastnini ni bilo mogoče priposestvovati lastninske pravice, od uveljavitve ZSKZ pa toženka ni bila več v dobri veri.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je tukajšnje sodišče ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je tožena stranka v konkretnem primeru postala lastnica predmetnih nepremičnin, na katerih je pridobila iz koncepcije nekdanje družbene lastnine izhajajoča upravičenja kot lovska družina na odplačen način.(1)

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženka vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, sicer pa naj sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Zavzema se za razlago, da ZSKZ ni podržavil tistih kmetijskih zemljišč, ki so jih lovske družine pridobile odplačno, kar velja tudi za sporne nepremičnine. Navaja, da so bile lovske družine skladno z določbami Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (v nadaljevanju ZVGLD) družbene organizacije, ki so poslovale po predpisih o društvih in so lahko pridobivale sredstva (nepremičnine) oziroma pravice na teh sredstvih (lastninska pravica, pravica uporabe). O lovskih družinah v zvezi z lastninjenjem kmetijskih zemljišč ne govori noben zakon, čeprav bi njihov poseben statusni položaj ob sprejemanju ZSKZ zahteval izjemno obravnavo. Mešani (civilni in družbeni) pravni položaj lovskih družin utemeljuje analogijo s temeljnimi organizacijami kooperantov (v nadaljevanju TOK), za katere je skladno z določbo prvega odstavka 14. člena ZSKZ odločilno, ali so nepremičnine pridobile na odplačen način. Podržavljenje kmetijskih zemljišč, ki so jih lovske družine pridobile odplačno, je nesorazmeren ukrep, saj namen ZSKZ ni bila ponovna nacionalizacija vseh kmetijskih zemljišč in gozdov brez izjem in za vsako ceno, ne glede na način njihove pridobitve. K smotrni uporabi teh zemljišč lovske družine zavezuje že Zakon o društvih oziroma Zakon o divjadi in lovstvu. Ponujeno razlago ob načelu vestnosti in poštenja terja tudi dosledna uresničitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Ob tehtanju zasebnega interesa lovske družine, ki je po statusu društvo, in javnega interesa za podržavljenje kmetijskih zemljišč in gozdov je pošten in razumen argument razlage 14. člena ZSKZ resnična pravna narava premoženja, kot to izhaja iz odklonilnega ločenega mnenja dr. Udeta in dr. Šinkovca k odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. Tudi v tem pogledu sta sodišči nižjih stopenj ravnali zmotno, ko sta sporna zemljišča opredelili kot družbeno lastnino izključno na podlagi podatka o takšnem vpisu v zemljiški knjigi. Sporne nepremičnine niso bile pridobljene z izključnim namenom opravljanja zadev (splošnega) družbenega pomena, temveč zaradi zasebnih interesov toženke oziroma njenih članov, ki so tudi iz zdajšnjega vidika skladni z društvom kot pravno osebo zasebnega (civilnega) prava. Vsebina razmerja glede odplačno (s sredstvi, ki so jih zbrali člani lovske družine) pridobljenega premoženja toženke tako ni združljiva s pojmovanjem družbene lastnine, ampak je kljub drugačnemu zapisu v zemljiški knjigi enaka zasebnim lastninskopravnim upravičenjem pravnih prednikov. Zato je razumno in pošteno, da se ustavna pravica do zasebne lastnine lahko v največji možni meri uresniči tako, da se zmoten vpis v zemljiški knjigi o družbeni lastnini sanira po izhodiščih Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), skladno s katerim je pravica uporabe preoblikovana v lastninsko pravico. Toženka končno poudarja, da je bila vse od pridobitve obravnavanih zemljišč njihova dobroverna in zakonita oziroma lastniška posestnica.

5. Tožnica v odgovoru na dopuščeno revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP) in revizijskih navedb, ki se nanj nanašajo. Z njimi toženka neutemeljeno graja zaključek sodišč o družbeni lastnini spornih kmetijskih zemljišč, ki ne temelji zgolj na zemljiškoknjižnih podatkih. Dejanska podlaga izpodbijane sodbe namreč razkriva, da je toženka te nepremičnine pridobila od imetnikov pravice uporabe in ne morda od lastnikov. Ugotovitev, da so toženkini singularni pravni predniki na nepremičninah imeli (le) pravico uporabe, ovrže revizijski očitek o zmotnem zemljiškoknjižnem vpisu.(2) Ker slednji lastninske pravice na nepremičninah niso imeli, je na toženko s pravnim poslom niso mogli prenesti. Sklepanje sodišč nižjih stopenj, ki sta zadevna kmetijska zemljišča opredelili kot družbena, po navedenem zdrži revizijski preizkus.

8. Lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini je zakonodajalec uredil z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), Zakonom o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) in ZSKZ. Pri preoblikovanju dotedanjih upravičenj na teh zemljiščih je zavaroval javno korist tako, da je za lastnika teh zemljišč načeloma določil državo. Lastninsko pravico so izjemoma pridobile nekatere izrecno določene organizacije, če so obravnavana zemljišča pridobile odplačno. Tak režim (je) velja(l) za zadruge in delovne organizacije kooperantov, temeljne organizacije v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljene zadruge in zadružne zveze (prvi in drugi odstavek ZZad) ter za TOK (prvi odstavek 14. člena ZSKZ).

9. Pravilna razlaga zakonskega besedila ne omogoča v reviziji ponujene analogije, da je odplačnost pridobitve odločilna tudi za lovske družine, ki jih obravnavana zakonodaja ne omenja. Pomisleke v zvezi s tem je zavrnilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je z odločbo U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 (med drugim) ugotovilo, da določba prvega odstavka 14. člena ZSKZ ni v neskladju z URS. V citirani odločbi je zapisalo, da so lovske družine upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih niso imele lastninske pravice in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena. S tem je odgovorilo tudi na pobudo Lovske družine Ruše, ki se ji je (enako kot revidentki) zdelo sporno prav neenako obravnavanje lovskih družin in TOK-ov. Na omenjeno stališče se je revizijsko sodišče ob obravnavanju podobnih vprašanj že sklicevalo.(3) Opisano razlago potrjujejo tudi druge določbe ZSKZ, ki se nanašajo na pravico do nadaljnje uporabe in upravljanja kmetijskih zemljišč, pri čemer se morebitna kupnina pobota z zakupnino ali koncesijsko dajatvijo (17. člen ZSKZ). Ob tem gre dodati, da je ustavno presojo prestala tudi določba prvega odstavka 5. člena ZLPP, ki je podjetjem ob lastninjenju naložila, da izločijo tudi odplačno pridobljena kmetijska zemljišča in gozdove.(4)

10. Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine.(5) Ker so bila obravnavana zemljišča olastninjena že z ZSKZ, se toženka napačno sklicuje na ZLNDL, ki je subsidiaren in se na kmetijska zemljišča ne nanaša.(6) Toženka končno ne more uspeti s poudarjanjem dobroverne lastniške posesti. Sodišče druge stopnje je namreč njeno sklicevanje na priposestvovanje označilo za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), čemur toženka v reviziji ni opredeljeno nasprotovala (371. člen ZPP).

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka je z revizijo propadla, zato je dolžna tožnici povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 206,55 EUR (450 točk za sestavo odgovora na revizijo), ki jih mora toženka plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 603/2010 z dne 7. 4. 2011. Op. št. (2): Mimogrede: ta je (kot večidel siceršnje vsebine revizije) skoraj dobesedno povzet iz razlogov sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1486/2010 z dne 1. 3. 2011, ki temelji na bistveno drugačni dejanski podlagi – tam sporne nepremičnine je namreč lovska družina (odplačno) pridobila od „imetnikov lastninske pravice“ (glej 10. točko citirane sodbe).

Op. št. (3): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 371/2003 z dne 13. 11. 2003. Op. št. (4): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995. Op. št. (5): Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten 1/2011, str. 123 in 124. Op. št. (6): Isti, prav tam, str. 125 in 127; primerjaj tudi Predlog ZLNDL, Poročevalec DZ RS, št. 31 z dne 10. 7. 1997, str. 19-21.