Jedro

Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS – ZSKZ je stopil v veljavo 10.03.1993. V svojem 14. členu določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, po Zakonu o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino. Glede na takšen zapis v 14. členu tega zakona je tudi pravno nepomembno, ali so lovske organizacije pridobile pravico uporabe na kmetijskih oziroma gozdnih zemljiščih odplačno ali neodplačno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potri sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 674/1 vl.št. 388 ter parc. št. 674/2 vl. št. 600, obe vpisani k.o. L. v. in parc. št. 625 vl. št. 475 k.o. S., vse do celote. Toženi stranki je sodišče prve stopnje še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 539,33 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. V pritožbi navaja, da so bile lovske družine v času sprejetja Zakona o skladu kmetijskih zemljiščih in gozdov – ZSKZ tretirane kot družbene organizacije, ki so poslovale po predpisih o društvih. Lahko so torej pridobivala sredstva, na primer nepremičnine, med njimi tudi kmetijska zemljišča in gozdove oziroma določene pravice na teh sredstvih (na primer pravice uporabe) ter jih kot družbena sredstva uporabljala za uresničevanje svojih ciljev in z njimi razpolagale v skladu z zakonom in svojim statutom (57. člen Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o opravljanju lovišč – ZVGLD). Izpostavlja, da je tožena stranke sporne parcele pridobila odplačno, in sicer na podlagi menjalne pogodbe dne 27.05.1993 ter pogodbe o prenosu pravice uporabe z dne 07.05.1990, ter da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, ko je ugotovilo, da je mogoča uporaba 14. člena ZSKZ tudi za podržavljenje kmetijskih zemljišč v primeru, ko so lovske družine odplačno pridobljena kmetijska zemljišča. Pojasnjuje, da poseben statusni položaj lovskih družin, tako v odnosu do drugih društev, kot tudi v odnosu do zadružnih organizacij, bi zahteval glede ob sprejemanju ZSKZ izjemno obravnavo glede odplačno pridobljenih kmetijskih zemljišč, zato je ob pomanjkanju takšne določbe citiranega zakona primerno lovske družine obravnavati po analogiji enako kot temeljne organizacije kooperantov, kjer podržavljenje ni nastopilo v primeru pridobitve kmetijskega zemljišča na odplačen način. Izpostavlja tudi, da je tožena stranka od uveljavitve ZSKZ z dne 10.03.1993 do vložitve tožbe v mesecu septembru 2007 bila dobroverna in zakonita posestnica navedenih nepremičnin, na katerih je na podlagi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR oziroma Stvarnopravnega zakonika – SPZ že pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem. Predlaga, „da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži plačilo stroškov na prvi stopnji, kakor tudi stroškov tožene stranke v zvezi s to pritožbo, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje“.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 339. člena ZPP, vendar je ne obrazlaga, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti in pri tem ni ugotovilo nobene uradoma upoštevne absolutne bistvene kršitve (člen 350/II ZPP).

6. Nadaljnji pregled zadeve je pokazal, da nista podana v pritožbi uveljavljana pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za razsojo in pravilno uporabilo materialnopravne določbe. Pravilni razlogi prvostopne sodbe se povzemajo. Pritožbene navedbe sodišče druge stopnje pojasnjuje:

7. Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS – ZSKZ je stopil v veljavo 10.03.1993. V svojem 14. členu določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, po Zakonu o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino. Glede na takšen zapis v 14. členu tega zakona je tudi pravno nepomembno, ali so lovske organizacije pridobile pravico uporabe na kmetijskih oziroma gozdnih zemljiščih odplačno ali neodplačno. ZSKZ je ta zemljišča podržavil enako, kot druga družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi in iz kakšnih virov so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena (enako izhaja tudi iz točk 48, 49 in 50 ustavne odločbe opr. št. U-I-78/93, objavljene v Ur. l. RS, št. 68-3036/95). Glede na navedeno je že po citiranem zakonu s strani lovskih organizacij prešla pravica uporabe oziroma lastninska pravica na tožečo stranko v letu 1993, upoštevaje tudi Zakon o kmetijskih zemljiščih in gozdovih RS oziroma 20. člen ZTLR. 37. člen Zakona o društvih kot kasnejši predpis se na to sporno premoženje lovske organizacije, za katere se sicer uporabljajo pravila Zakona o društvih v skladu s 57. členom Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, ne more več nanašati. Na ta način so kmetijska zemljišča v družbeni lastnini dobila znanega lastnika, gospodarjenje s temi zemljišči pa je bilo v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZSKZ preneseno na sklad. Sodišče prve stopnje se je tako v konkretnem primeru pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali gre pri spornih nepremičninah za družbeno lastnino. Iz izpiskov zemljiške knjige (priloge A10, A9 in A8) izhaja, da je pri parc. št. 674/1 vl. št. 388 in parc. št. 674/2 vl. št. 600, oboje L. v.ter parc. št. 625 vl. št. 475 k.o. S. vknjižena družbena lastnina in pravica uporabe za toženo stranko. V konkretnem primeru je pravilno ugotovljeno, da gre za kmetijska zemljišča in je tako, ob ugotovitvah vseh citiranih pogojev, pravilna odločitev, da je tožeča stranka na podlagi citiranih določb ZSKZ na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico.

8. Šele v pritožbi pritožnik izpostavlja, da bi naj tožena stranka pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem, vendar je v skladu s 337.členom ZPP to šteti za „ius novorum“ in se pritožbenemu sodišču s tem ugovorom ne bi bilo potrebno ukvarjati, vendar kljub temu pojasnjuje, da pred uveljavitvijo ZSKZ tožena stranka ni priposestvovala nepremičnine, ker v skladu z 29. členom ZTLR na družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, od dneva samostojnosti do sprejetja ZSKZ pa doba priposestvovanja tudi ni pretekla. Z uveljavitvijo ZSKZ pa tožena stranka ni bila več v dobri veri, zato od 11.03.1993 priposestvovalna doba tudi ni mogla teči. 9. Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Po členu 165/I ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije stroške neuspele pritožbe tožena stranka sama.