Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnik s podatki o plačah iz obdobja od 1974 do 1985 razpolagal že v letu 2010 in je na podlagi teh podatkov pri tožencu že dne 1. 4. 2010 poskušal uveljavljati ponovno odmero pokojnine, tožnikova vloga z dne 21. 1. 2014, tudi v primeru, če bi jo toženec štel kot predlog za obnovo postopka, ni pravočasna. Tožnik je namreč zamudil enomesečni subjektivni rok za obnovo postopka iz 1. točke prvega odstavka 263. člena ZUP. Toženec je tožnikovo vlogo za ponovno odmero pokojnine pravilno zavrgel, saj je bila odločitev o priznani in odmerjeni pravici do starostne pokojnine pravnomočna že od leta 1996 dalje. Za uporabo 183. člena ZPIZ-2 (razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe) so določeni pogoji, in sicer mora biti podana kršitev materialne določbe zakona ali podzakonskega akta zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca, ta pa se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. Od izdaje in vročitve dokončne odločbe pa je minilo že več kot 10 let (odločba iz leta 1996). Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 16. 4. 2014 in št. ... z dne 16. 6. 2014 in da se dovoli obnova postopka odmere sorazmernega dela starostne pokojnine opr. št. ... ter da je toženec dolžan tožniku izdati odločbo o odmeri starostne pokojnine po pravnomočnosti sodbe, ki se izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve tožnika ter sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da ne obstajajo razlogi za obnovo postopka, niti razlogi, ki bi utemeljevali ponovno odmero starostne pokojnine ter je prvostopni organ toženca ravnal pravilno, ko je tožnikovo zahtevo z dne 21. 1. 2014 zavrgel. 2. Pritožuje se tožnik. Meni, da ima pravico do sorazmerne pokojnine, saj je plačal prispevke in po zakonu izpolnil pogoje za pridobitev pravice do sorazmerne pokojnine. Ker pomeni pokojnina zasebno lastnino, se ta lahko vedno uveljavlja in je varovana s 33. členom Ustave Republike Slovenije. Izrecno je zagotovljena tudi v okviru pravice do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS. Zanjo je značilno, da po njenem priznanju in odmeri posamezniku pripada mesečno odmerjeni znesek, ki ga ta prejema za čas svojega življenja. Posamezniki morajo pri tem biti v enakem položaju, med seboj se lahko razlikujejo le na podlagi pogojev, ki so podlaga za priznanje pravice in njeno odmero ter so zakonsko opredeljeni. Od uveljavitve ZPIZ-2 zakonodajalec spet posebej ureja možnost ponovnega odločanja o pravicah po teh predpisih, ki vključujejo tudi možnost ponovne odmere pokojnine in bi se to moralo uporabiti tudi v tem primeru. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 16. 6. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnika, zoper sklep Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območne enote A., št. ... z dne 16. 4. 2014. S sklepom je Območna enota A. zavrgla zahtevo zavarovanca za novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine, ki jo je ta podal dne 21. 1. 2014 na temelju dejstva, da je bilo o pravici do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo toženke z dne 17. 3. 1996 in z ugotovitveno odločbo iste območne enote z dne 24. 11. 2011. 6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2) in v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 22/2005 s spremembami, ZUP). ZPIZ-2 v 183. členu določa razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe in učinke obnove postopka. Pri tem določa, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala (prvi odstavek 183. člena ZPIZ-2). Odločba iz prvega odstavka tega člena se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta (drugi odstavek 183. člena ZPIZ-2). Odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe (tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2).

7. ZUP v četrtem odstavku 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Postopek končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se obnovi, kakor to določa 260. člen ZUP in sicer v primeru iz 1. točke, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V skladu z 261. členom ZUP lahko obnovo upravnega postopka predlaga stranka, organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena ZUP sme stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. V zvezi s s tem lahko v skladu s 1. točko prvega odstavka 263. člena ZUP stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu v primeru iz 1. točke 260. člena in sicer od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V skladu s četrtim odstavkom 263. člena se po preteku 5 let od vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti.

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem, ki ga pritožba ne izpodbija, izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 17. 3. 1996 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 3. 1996 dalje tudi z upoštevanjem srbske zavarovalne dobe. Odločba je postala pravnomočna. Toženec je v letu 2010 v skladu s 38. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo po uradni dolžnosti izpeljal postopek za preračun starostne pokojnine in je v zvezi s tem izdal ugotovitveno odločbo, v kateri je toženec ugotovil, da je tožnik na podlagi 1. točke petega odstavka Sporazuma še nadalje upravičen do izplačila v znesku odmerjene pokojnine, ker seštevek novo odmerjene slovenske pokojnine in srbske pokojnine ne dosegajo zneska prej odmerjene pokojnine. Tudi ta odločba je postala pravnomočna. Tožnik je dne 1. 4. 2010 pri tožencu vložil zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zaradi vštetja plač, ki jih je prejel v obdobju od leta 1974 do 1985 za delo preko polnega delovnega časa ter zraven priložil potrdilo o dohodkih v tem obdobju z dne 1. 3. 2010. Toženec je tožnikovo zahtevo s sklepom z dne 5. 6. 2010 zavrgel in se pri tem skliceval na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Sklep je postal pravnomočen, saj se tožnik zoper njega ni pritožil. Tožnik je nato 21. 1. 2014 pri tožencu ponovno vložil zahtevo za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem podatkov o osebnem dohodku za delo preko polnega delovnega časa iz istega obdobja, to je od leta 1974 do 1985 in zraven priložil potrdilo o dohodkih z dne 14. 1. 2014. Njegovo zahtevo je toženec zavrgel s sklepom z dne 16. 4. 2014 in se ponovno skliceval na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo, ki pa je drugostopenjski organ toženca ni upošteval in je pritožbo zavrnil z odločbo z dne 16. 6. 2014. Sklep z dne 16. 4. 2014 in odločba z dne 16. 6. 2014 sta predmet sedanje sodne presoje.

9. Ob ugotovitvi, da je tožnik s podatki o plačah iz obdobja od 1974 do 1985 razpolagal že v letu 2010 (potrdilo v upravnem spisu z dne 1. 3. 2010) in je na podlagi teh podatkov pri tožencu že dne 1. 4. 2010 poskušal uveljavljati ponovno odmero pokojnine, pomeni da je njegova vloga z dne 21. 1. 2014, tudi v primeru, če bi jo toženec štel kot predlog za obnovo postopka, nepravočasna. Tožnik je zamudil enomesečni subjektivni rok iz 1. točke prvega odstavka 263. člena ZUP.

10. Toženec je tožnikovo vlogo pravilno zavrgel, saj je bila odločitev o priznani in odmerjeni pravici do starostne pokojnine pravnomočna že od leta 1996 dalje. Tudi, v kolikor bi uporabili 183. člen ZPIZ-2 so za njegovo uporabo (razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe) določeni pogoji in sicer mora biti podana kršitev materialne določbe zakona ali podzakonskega akta zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca, ta pa se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. Od izdaje in vročitve dokončne odločbe je minilo že več kot 10 let (odločba iz leta 1996).

11. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da niso bila v primeru tožnika spoštovana temeljna načela socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS, kakor njegova lastninska upravičenja iz 33. člena Ustave RS. Tožniku je bila starostna pokojnina odmerjena na podlagi njegovih plačanih prispevkov in ob izpolnjevanju ostalih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V kolikor je bila pokojnina odmerjena brez upoštevanja vseh plač, ki bi v skladu z zakonom morale biti upoštevane pri odmeri, je odmera pokojnine napačna, nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb je namenjen sistem pravnih sredstev. V pravnomočne odločitve je mogoče posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Da pa se lahko izredna pravna sredstva uporabijo in da se z njimi lahko poseže v pravnomočne odločitve, pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. V primeru tožnika pogoj iz 183. člena ZPIZ-2, ki je namenjen razveljavitvi ali spremembi dokončne odločbe ni izpolnjen, prav tako tudi niso izpolnjeni pogoji iz 260. člena ZUP za obnovo postopka.

12. Ravnanje tožene stranke, ko je s sklepom z dne 16. 4. 2014 zadevo rešilo procesno tako, da je vlogo zavrglo, pa je potrebno presojati z vidika tega, da je bila odločitev o pravici in odmeri starostne pokojnine pravnomočna (po pravnomočni odločbi z dne 17. 3. 1996) in da je tožnik 1. 4. 2010 že uveljavljal novo odmero in z njo ni uspel, saj je toženec s sklepom z dne 5. 6. 2010 zahtevo zavrgel. Ravnanje tožene stranke je bilo torej v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena, saj je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno in je tožnik z odločbo pridobil pravico do starostne pokojnine. Enako se ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek ni spremenilo. Tako v letu 2010 kot v letu 2014 je tožnik uveljavljal višino plač za čas od 1974 do 1985. 13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP sam krije stroške pritožbe.