Jedro

Pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni niti po ZUP niti po 183. členu ZPIZ-2, prav tako niso podani pogoji za spremembo pravnomočne odločbe po 117. členu ZPIZ-2. Obveznost upoštevanja (procesnih) rokov za obnovo postopka po ZUP ali po ZPIZ-2 ne posega v pravico tožnika do pokojnine - že priznana pravica mu ni bila ne odvzeta, ne zmanjšana in ne omejena, v posledici mu ni kršena pravica do lastnine, do socialne varnosti in do enakega varstva pravic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 16. 4. 2014 in z dne 16. 6. 2014 ter da se dovoli obnova postopka odmere sorazmernega dela starostne pokojnine. Pravica do starostne pokojnine je bila tožniku priznana z odločbo z dne 17. 3. 1996 od 1. 3. 1996 dalje. Pri delodajalcu je pridobil podatke o opravljenih nadurah, zato je pri tožencu 20. 1. 2014 vložil predlog za novo odmero pokojnine. Delo preko polnega delovnega časa je opravljal v letih 1974 do 1985. Toženec je njegovo zahtevo za ponovno odmero neutemeljeno zavrgel, saj je v pritožbi zatrjeval, da gre za obnovo postopka, kar bi toženec moral upoštevati.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. S pravnomočno odločbo z dne 17. 3. 1996 mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine, v letu 2011 je bil opravljen preračun na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, izdana mu je bila ugotovitvena odločba. Z njo je bilo ugotovljeno, da ima pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 899,21 EUR na mesec od 1. 12. 2010 dalje. Dne 11. 1. 2014 je pri tožencu vložil zahtevek za ponovno odmero starostne pokojnine na podlagi potrdila delodajalca o opravljenem delu preko polnega delovnega časa. Zahteva je bila nepravilno zavržena. Od nadur, ki so bile določene kot poseben delovni pogoj, so bili plačani prispevki, o njihovem vštevanju pokojninsko osnovo še nikoli ni bilo odločeno. Tako je njegova pokojnina nepravilno določena, ni rezultat plačanih prispevkov, to pa predstavlja poseg v lastninsko pravico, kar je v nasprotju s 33. členom Ustave RS, prav tako pa tudi s 50. členom Ustave RS in v njem določeno pravico do pokojnine. Mnenja je, da je do ponovne odmere upravičen, podlago vidi v 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12, s spremembami).

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik v uvodu revizije navaja, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer pa te trditve ne obrazloži, niti ne navede, za kakšno kršitev konkretno gre. Zato revizijsko sodišče tega očitka ni moglo presojati.

8. V sporni zadevi je podano naslednje dejansko stanje: - 17. 3. 1996 je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 3. 1996 dalje. Odločba je pravnomočna.

- 1. 4. 2010 je vložil zahtevek za upoštevanje plačila za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, predložil je potrdilo delodajalca z dne 1. 3. 2010. - 5. 6. 2010 je toženec zahtevo zavrgel, sklep je pravnomočen.

- 24. 11. 2011 je toženec tožniku izdal ugotovitveno odločbo, s katero je odločil, da ima pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 12. 2010 dalje.

- 21. 1. 2014 je tožnik vložil zahtevo za novo odmero pokojnine, priložil je potrdilo delodajalca o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa z dne 14. 1. 2014. - 16. 4. 2014 je toženec zahtevo zavrgel. - 16. 6. 2014 je toženec zavrnil pritožbo tožnika zoper sklep o zavrženju.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Tožnik je v tem postopku zahteval ponovno odmero pokojnine zaradi novega dejstva, obnovo postopka ali odločanje na podlagi 183. člena ZPIZ-2. Ne glede na spreminjanje pravne podlage, s katero je utemeljeval svoj zahtevek, je nesporno, kateri cilj je zasledoval. Tožnik je zahteval spremembo odločbe z dne 17. 3. 1996 tako, da se pri odmeri pokojnine upošteva plača, ki jo je prejel za delo preko polnega delovnega časa od leta 1974 do leta 1985. 11. ZUP v zadevah, v katerih je že bilo pravnomočno odločeno, prepoveduje ponovno odločanje v rednem postopku. Pravnomočnost zagotavlja nespremenljivost razmerij, tako korist kot v škodo posameznika, pri tem ni pomembno, ali je upravni akt zakonit ali nezakonit. Pravnomočno odločbo je mogoče spremeniti le z uporabo izrednih pravnih sredstev. Tožnik zoper odločbo z dne 17. 3. 1996 ni uveljavljal varstva v upravnem postopku ali sodno varstvo, odločba je zato postala pravnomočna. Obnova postopka, končanega z upravno odločbo, je po ZUP dopustna, če je vložena v predpisanem subjektivnem roku enega meseca in tri letnem objektivnem roku ter če je podan obnovitveni razlog. Glede na izdano potrdilo delodajalca o plačah za nadurno delo, gre za dokaz, ki je lahko podlaga za obnovo postopka, če je predložen pravočasno. Tožnik je kot dokaz za utemeljenost zahtevka predložil potrdilo delodajalca z dne 14. 1. 2014, ki je po vsebini identično potrdilu z dne 1. 3. 2010, ki je bil predmet postopka v letu 2010, kar pomeni, da ne gre za nov dokaz, poleg tega so potekli roki, določeni za obnovo postopka.

12. ZPIZ-2 v 183. členu določa kot izredno pravno sredstvo t.i. nepravo obnovo, s katero se lahko razveljavi ali spremeni dokončna odločba zaradi kršitve materialnega predpisa ali očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist uživalca pravic. Novo odločbo mogoče izdati v roku desetih let, rok prične teči z vročitvijo dokončne odločbe o pravici. Iz povratnice je razvidno, da je bila tožniku odločba vročena 26. 3. 1996, kar pomeni, da je rok za spremembo odločbe na tej pravni podlagi prav tako potekel. 13. Tožnik je uveljavljal ponovno odmero že priznane pokojnine. ZPIZ-2 v 117. členu ureja to možnost le za primere ponovnega zavarovanja, ko se pri ponovni odmeri pokojnine pokojninska doba in osnove iz ponovnega zavarovanja upoštevajo pri ponovni odmeri pokojnine, za kar v primeru tožnika ne gre.

14. Pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni niti po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) niti po 183. členu ZPIZ-2, prav tako niso podani pogoji za spremembo pravnomočne odločbe po 117. členu ZPIZ-2. Obveznost upoštevanja (procesnih) rokov za obnovo postopka po ZUP ali po ZPIZ-2 ne posega v pravico tožnika do pokojnine - že priznana pravica mu ni bila ne odvzeta, ne zmanjšana in ne omejena, v posledici mu ni kršena pravica do lastnine, do socialne varnosti in do enakega varstva pravic.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato jo je zavrnilo.