Jedro

Azbestna bolezen in sicer plake parietalne plevre. Za prestane in bodoče bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem je tožnici prisodilo 800.000,00 SIT, za pretrpljeni in bodoči strah 1.500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.000.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba se zavrne in v pobijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da je dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 3.300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 23.9.2003 (od vložitve tožbe) dalje in ji povrniti pravdne stroške v višini 442.887,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 9.12.2004 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica zbolela za poklicno azbestno boleznijo in sicer plake parietalne plevre. Za prestane in bodoče bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem ji je prisodilo 800.000,00 SIT, za pretrpljeni in bodoči strah 1.500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.000.000,00 SIT.

Proti ugodilnemu delu sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, in sicer kolikor je bila tožnici prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem višja od 500.000,00 SIT ter v celoti v delu, s katerim ji je bila prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sprejema zaključek, da je tožnica zvedela za azbestno bolezen 31.3.2003, sporna pa se ji zdi ugotovitev sodišča prve stopnje v delu, ko povezuje težave, ki so se pojavile pred dejansko ugotovitvijo azbestne bolezni. Šele po pregledu 31.3.2003 je mogoče težave, ki jih navaja tožnica povezovati z njenim azbestnim obolenjem. Tožnica je izpovedala, da so se določene težave pri njej začele pred približno desetimi leti, enako velja za zdravniške preglede. V bodoče ni pričakovati poslabšanja tožničinih težav, toženka zato smatra, da bi bila primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neprijetnosti 500.000,00 SIT. Pritožba ne vidi objektivne podlage za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. O zmanjšani pljučni funkciji se lahko govori kolikor gre za odstopanje 20% oz. 30% od normale. Preiskava je pri tožnici pokazala, da je vitalna kapaciteta pri njej 88% zanjo pričakovane norme, FEV1 95%, transfer pljuč 98% torej je tudi difuzija v pljučih tožnice normalna iz česar ni mogoče priti do drugačnega zaključka kot da je pljučna funkcija tožnice v mejah normale. 5% znižan volumen forsiranega izdiha in za 12% znižana VC sta še vedno v mejah normale, zato objektiven razlog za kakršnekoli težave v zvezi s pljuči, ki bi bil v povezavi z azbestno boleznijo pri tožnici ne obstaja. Gre zgolj za subjektivne trditve tožnice, saj izvedenka tudi sicer, ker meritve pljučne funkcije niso potekale v času, ko se je tožnica izpostavljala telesnim naporom, lahko zgolj domneva, da je tožnica zmanjšano zmogljiva za telesni napor, hojo, vožnjo s kolesom. Tudi, če gre za blago znižanje pljučne funkcije je le ta pri tožnici še vedno v mejah normale. Predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu tožbeni zahtevek zavrne podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je tožnici za utrpele in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 800.000,00 SIT. Pritožba dejstev, ki so bila odločilna za odmero odškodnine ne izpodbija. Pri materialnopravnem preizkusu sodbe je zato prvostopenjsko sodišče izhajalo iz naslednjih ugotovitev sodbe: zaradi diagnosticiranja azbestne bolezni je bila tožnica že do sedaj podvržena raznim pregledom, tudi HRTC slikanju, RTG PC+ profilnem slikanju, EKG preiskavi, bila je na pulmološkem pregledu pljuč, preiskavam in pregledom (tudi HRTC slikanju) bo podvržena tudi v bodoče. Občasno trpi torakalne bolečine v levem delu hrbta in v prsnem košu, ki niso preveč intenzivne, v zadnjem času je tudi bolj nagnjena k prehladom. Ima težave z dihanjem pri hoji in pri vožnji s kolesom navkreber. Težav, ki jih omenja v pritožba (4. vrstica v 3. odst.), prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo in na odločitev niso vplivale. Odmerjena odškodnina je po mnenju pritožbenega sodišča primerna, v skladu z zakonodajo in veljavno sodno prakso.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo zmanjšanje tožničinih splošnih življenjskih aktivnosti zaradi azbestne bolezni. Tožnica je zmanjšano zmogljiva za telesni napor, hojo in vožnjo s kolesom navkreber, ni sposobna za težje fizično delo. Teh ugotovitev, ki temeljijo tako na izpovedi tožnice, kot tudi na izvedenskem mnenju, pritožba ni izpodbila. Z mnenjem izvedenke se spopada neuspešno, saj ima izvedenka ustrezno strokovno znanje za razlago podatkov, ki izhajajo iz določenih zdravstvenih preiskav, pritožba pa tega znanja nima. S svojimi trditvami suma v pravilnost izvedenskega mnenja pritožbenemu sodišču ni vzbudila. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je ta škoda podana, ji je iz tega naslova pravilno prisodilo odškodnino, višine katere pritožba izrecno niti ne izpodbija. Tudi ta odškodnina je pravilno odmerjena. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in v pobijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).