Jedro

V prvotni pravdi, sta bili pravdni stranki res enaki, vendar pa je tožeča stranka uveljavljala svojo terjatev na podlagi popolnoma drugega temelja, zahtevala je vračilo posojila iz naslova posojilnih pogodb, toženec pa je tam nastopal kot pravni naslednik posojilojemalca (družbenik izbrisane družbe). V predmetnem sporu pa tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na podlagi menične obveznosti toženca kot avalista, zato ne gre za istovrstni tožbeni zahtevek, saj menične obveznosti ni mogoče enačiti z obveznostjo iz naslova posojilnih pogodb, pa četudi je bila menica izdana prav za zavarovanje izpolnitve obveznosti iz posojilnih pogodb.

Sodišče prve stopnje je pri presojanju vsebine pooblastila in s strani toženca zatrjevane nepravilne izpolnitve bianco menice pravilno uporabilo stališče sodne prakse, da mora upnik v primeru, ko ni izrecnega dogovora med upnikom in dolžnikom, bianco menico izpolniti skladno s pogoji in roki odplačil iz temeljnega posla (načelno mnenje zvezne seje, 1981).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne 01.07.2003 v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 126.990,00 SIT v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Svojo odločitev je sodišče obrazložilo z ugotovitvijo, da je tožbeni zahtevek tožnika na plačilo menične obveznosti v višini 1.963.048,00 SIT iz naslova bianco menice z dne 20.07.2000, protestirane pri notarju D.F. dne 12.05.2003, utemeljen.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Pritožba navaja, da menica vseeno ni tako samostojen oziroma abstrakten papir, da se ne bi moralo presojati tudi okoliščin njenega nastanka oziroma njenega pravnega temelja. Vsaka menica sloni namreč na nekem pravnem temelju, upravičenost zahtevka po menici pa se mora preverjati tudi preko upravičenosti njenega pravnega temelja. Tožeča stranka je dvakrat tožila isto fizično osebo iz istega temelja in sicer dolga po posojilnih pogodbah, prvič iz naslova odgovornosti družbenika za dolgove izbrisane družbe, drugič pa iz naslova meničnega poroka. Po mnenju tožene stranke je torej temelj terjatve isti, zato gre tudi za isti zahtevek in posledično za res iudicata. V zvezi s pripoznavo dolga pritožba navaja, da bi tudi v primeru, če bi bili menična izjava in menica resnično podpisani 20.07.2000, šlo za pripoznanje, dano za že zastaran dolg, za kar pa je potrebna strožja oblika, saj gre za spremembo terjatve iz naturalne v civilno. Bianco menica in bianco menična izjava pa po mnenju pritožbe nikakor ne zadostujeta tej zakonski zahtevi, zlasti tudi ob formalnem pomanjkanju točno določenega pooblastila za izpolnitev bianco menice. Pritožba nadalje navaja, da je tožeča stranka menico izpolnila povsem po svojih željah in potrebah in kot dan dospelosti določila 12.05.2003. Med strankama meničnega posla namreč nikjer ni bil določen dan dospelosti menične obveznosti, zato se je treba vprašati, ali je tožeča stranka pravilno in v okviru danega pooblastila izpolnila menico glede na v sodni praksi uveljavljeno pravilo, da mora upnik izpolniti menico v mejah, ki jih določa narava posla, iz katerega menica izhaja, torej iz posojilnih pogodb. Po teh pogodbah pa po mnenju pritožbe nikakor ne izhaja, da plačilo po teh pogodbah dospe šele 12.05.2003, saj v njih jasno piše, da gre za kratkoročna posojila za tekoče poslovanje, rok plačila pa je določen z odpoklicem, o katerem pa je bilo tudi že pravnomočno razsojeno. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je upnik pravilno izpolnil menico, ko je rok dospelosti določil znotraj triletnega zastaralnega roka, ki velja za osnovni pravni posel, saj pritožba navaja, da so bila posojila dana že v letih 1991, 1992 in 1993 in bi zato morala tožeča stranka (ob upoštevanju stališča prvostopenjskega sodišča) izpolniti dospelost menice najkasneje za leto 1994, 1995 oziroma 1996. Glede na navedeno je pritožba mnenja, da je tožeča stranka izpolnila bianco menico v nasprotju s pooblastili trasanta. Tožena stranka je namreč ves čas postopka trdila, da je menični kupon in izjavo podpisala pred letom 2000 in z izključnim namenom zavarovanja plačil po posojilnih pogodbah in ničesar drugega. Pritožba nazadnje še opozarja, da so bila z njene strani predložena dokazila o vračilu dolga povsem prezrta, na drugi strani pa je sodišče poklonilo vero povsem enostransko sestavljenim knjigovodskim listinam o stanju odprtega dolga do tožene stranke, iz katerih pa ni razvidno zlasti vodenje kontov po posameznih posojilnih pogodbah, iz katerih bi bilo nedvoumno razvidno, koliko je pravni prednik tožene stranke dejansko prejel in koliko je tudi vrnil. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okoliščin spora pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo takih kršitev postopka, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena pritožbena navedba, da je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno, torej da gre za res iudicata. V prvotni pravdi, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v K.in v kateri je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen zaradi zastaranja terjatve, sta bili pravdni stranki res enaki (oziroma na strani tožene stranke je poleg toženca nastopala še C.M.), vendar pa je tožeča stranka uveljavljala svojo terjatev na podlagi popolnoma drugega temelja, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. V omenjenem postopku je tožeča stranka zahtevala vračilo posojila iz naslova posojilnih pogodb, toženec pa je tam nastopal kot pravni naslednik posojilojemalca (družbenik izbrisane družbe). V predmetnem sporu pa tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na podlagi menične obveznosti toženca kot avalista, torej meničnega poroka. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje zaključku izpodbijane sodbe, da ne gre za istovrstni tožbeni zahtevek kot v prvotni pravdi, saj menične obveznosti ni mogoče enačiti z obveznostjo iz naslova posojilnih pogodb, pa četudi je bila menica izdana prav za zavarovanje izpolnitve obveznosti iz posojilnih pogodb. Drži sicer pritožbena trditev, da sloni vsaka menica na nekem pravnem temelju, vendar pa to ne vpliva na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene ocenjuje tudi pritožbene navedbe, da je prišlo s podpisom menice in menične izjave dne 20.07.2000 do pripoznave že zastaranega dolga, zaradi česar bi bila potrebna strožja oblika, saj gre za spremembo terjatve iz naturalne v civilno, pri čemer pritožbeno sodišče popolnoma sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je sicer zmotno navedlo določbo v času nastanka obveznosti veljavnega 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj v predmetni zadevi ne gre za institut pretrganja zastaranja, pač pa za institut pripoznave zastarane terjatve, ki ga ureja 366. člen ZOR. Po tej zakonski določbi se pismena pripoznava obveznosti šteje za odpoved zastaranju, torej so posledice odpovedi zastaranju enake kot posledice pretrganja zastaranja (387. člen ZOR). Pritožbene navedbe o potrebni strožji obliki za pripoznavo dolga se očitno nanašajo na zakonsko zahtevo po pisnosti take izjave, v kateri mora dolžnik upniku izjaviti, da obveznost obstoji. Vse navedene predpostavke so bile v predmetnem sporu tudi izpolnjene. Iz menične izjave (priloga A4) namreč izhaja, da se menica daje za zavarovanje pravilnega in pravočasnega izpolnjevanja obveznosti družbe S. d.o.o. iz naslova petih posojilnih pogodb, sklenjenih s tožečo stranko kot posojilodajalcem, ki so na menični izjavi tudi točno označene (s številkami 2160, 3337, 5509, 8111 in 9119). Na podlagi te menične izjave torej pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpolnjena tako zakonska zahteva po pisnosti izjave o pripoznavi zastarane obveznosti (saj je bila menična izjava s pravkar navedeno vsebino podana v pisni obliki), kot tudi sama izjava o obstoju obveznosti družbe S. d.o.o., ki jo je podpisal toženec kot zastopnik omenjene družbe in istočasno tudi kot avalist. V zvezi s pooblastilom za izpolnitev bianco menice pritožbeno sodišče prav tako nima nobenih pomislekov v zaključek prvostopenjskega sodišča. Le-to je namreč povsem pravilno ugotovilo, da je v menični izjavi (priloga A4) dolžnik pooblastil posojilodajalca, torej tožečo stranko, da izpolni bianco menico do višine zapadlih neporavnanih obveznosti iz posojilnih pogodb in izpolni vse ostale sestavne dele bianco menice, ki niso izpolnjeni. S to menično izjavo je torej dolžnik dal tožeči stranki pooblastilo za izpolnitev bianco menice, pri čemer pa res ni določil niti višine terjatve niti dospelosti menice, tako menično izjavo pa je, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, podpisal tudi toženec kot porok. Tožeča stranka je na podlagi tako danega pooblastila menico izpolnila kot koledarsko menico in kot datum dospelosti določila dan 12.05.2003. Sodišče prve stopnje je pri presojanju vsebine pooblastila in s strani toženca zatrjevane nepravilne izpolnitve bianco menice pravilno uporabilo stališče sodne prakse, da mora upnik v primeru, ko ni izrecnega dogovora med upnikom in dolžnikom, bianco menico izpolniti skladno s pogoji in roki odplačil iz temeljnega posla (načelno mnenje zvezne seje, 1981). Pri tem je sodišče tudi pravilno štelo, da je bila menica dana za zavarovanje dolga po posojilnih pogodbah, ki se štejejo za gospodarske pogodbe, zato velja zanje trileten zastaralni rok (374. člen ZOR). Drži sicer pritožbena trditev, da iz posojilnih pogodb ne izhaja, da bi plačilo dospelo šele 12.05.2003, vendar pa je pritožbeno sodišče že obrazložilo, da je dolžnik S. d.o.o. z menično izjavo z dne 20.07.2000 pripoznal že zastaran dolg, zaradi česar so zastaralni roki od tistega dne dalje začeli teči znova. Prav zaradi tega se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom izpodbijane sodbe, da je upnik pravilno določil datum dospelosti znotraj triletnega zastaralnega roka, ki velja za osnovni posel in s tem torej ni prekoračil pooblastil oziroma menice ni izpolnil v nasprotju z danimi pooblastili.

Pritožba nenazadnje izpostavlja, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo s strani toženca predložena dokazila o vračilu dolga po posojilnih pogodbah, je pa v celoti poklonilo vero povsem enostransko sestavljenim knjigovodskim listinam o stanju odprtega dolga do toženca. Tudi ta pritožbena navedba je po oceni pritožbenega sodišča brez vsakršne podlage. Prvostopenjsko sodišča je povsem utemeljeno sledilo znesku menične obveznosti, kot ta izhaja iz meničnega blanketa, saj je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo obstoj dolga toženca do tožeče stranke. Pritožba sicer izpostavlja, da je toženec predložil dokazila o vračilu dolga po posojilnih pogodbah, vendar pa je edina taka listina potrdilo o plačilu 500.000,00 SIT, ki se nahaja v spisu opr. št. P v prilogi B2. Glede tega plačila je toženec navajal, da je z njim družba S. d.o.o. v celoti poravnala glavnico iz naslova posojilnih pogodb, redno pa naj bi poravnavala tudi obresti, glede katerih pa toženec ni predložil nobenega dokaza. V zvezi z navedeno listino izpodbijana sodba sicer ne vsebuje nobenih razlogov, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča to ne predstavlja absolutne bistvene kršitve postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ji tožeča stranka sploh ni nasprotovala, pač pa je to plačilo priznala in navedla, da je s tem zneskom delno pokrila natekle pogodbene obresti, tem navedbam pa toženec ni oporekal. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno zaključilo, da toženec svojih navedb o tem, da je poravnal svojo obveznost, ni dokazal. Glede na povedano, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo, in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).