Jedro

Če v sodbenem izreku in tudi v obrazložitvi sodbe ni naveden pravni predpis za sprejeto odločitev (varstveno nadzorstvo v pogoji obsodbi), je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (člen 364 v zvezi s členom 359 ZKP).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa se v preostalem pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1, treh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po šestem odstavku 143. člena KZ-1. Obdolžencu je prvo sodišče izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je določilo posamične kazni in sicer tri mesece zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 134.a člena KZ-1, po dva meseca zapora za vsako kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in tri mesece zapora za kaznivo dejanje po šestem odstavku 143. člena KZ-1 ter mu nato določilo enotno kazen 11 mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti. Nadalje je odločilo, da se obdolžencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje čas odvzete prostosti od 16. 4. 2019 od 16.55 ure do 18. 4. 2019 do 13.40 ure. Obdolžencu je v okviru varstvenega nadzorstva odredilo še prepoved približevanja oškodovanki do določenega kraja in na določeno razdaljo ter prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov z oškodovanko B. B., vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev v času trajanja preizkusne dobe.

2. Oškodovanko B. B. je na podlagi "105. člena" Zakona o kazenskem postopku (ZKP) napotilo na pravdo s premoženjskopravnim zahtevkom. Na podlagi "95. člena" ZKP je prvo sodišče sklenilo, da mora obdolženi plačati stroške "postopka" in povrniti stroške, ki so oškodovanki nastali v kazenskem postopku, kakor tudi sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

3. Zoper sodbo so vložili pritožbo zagovorniki obdolženca iz "vseh" pritožbenih razlogov. Pritožniki so predlagali, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

4. Pritožba je deloma utemeljena v obsegu kot je razvidno iz izreka te odločbe.

5. Neutemeljena je pritožbena kritika v zvezi z opisom kaznivega dejanja iz točke I/1 izreka. Pritožniki namreč zatrjujejo, da je opis kaznivega dejanja zalezovanja tako splošen, da, kot je razumeti pritožbeno obrazložitev, ni bila obdolžencu dana možnost, da se učinkovito brani. Pritožniki so prepoznali v opisu samo trditve, da je obdolženi oškodovanki večkrat pošiljal elektronska sporočila, ne pa tudi kdaj je to storil in kakšna je bila njihova konkretna vsebina.

6. Iz razlogov sodbe, ki temeljijo na podlagi dokaznega gradiva, s katerim se je seznanila sodeča sodnica v dokaznem postopku na glavni obravnavi je evidentno razvidno, da je obdolženi v času od 25. 2. 2019 do 8. 3. 2019 poslal oškodovanki povsem konkretna sporočila in sicer, da naj pride k njemu v ... z opisom namena stika, da se ji bo maščeval, da ji je očital, da ga je kazensko ovadila in podobno. Konkretna sporočila pa je sodišče obravnavalo v 14. točki obrazložitve, pri čemer je ugotovilo, da krivdorek podpirajo dokazi, s katerim se je sodnica seznanila na glavni obravnavi, kakor tudi obe stranki, obdolženi in državna tožilka. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče niti ni moglo ugotoviti, katero kršitev obrazlagajo pritožniki, skratka ali kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP ali kršitev postopkovne narave iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Neutemeljena je nadalje pritožbena kritika, ker je sodišče "združilo" dva opisa iz izreka obtožnega predloga. Državna tožilka je v obtožnem predlogu predlagala krivdorek v točki 1 za kaznivo dejanje zalezovanja po 134.a členu KZ-1. Prav tako pa še posebej kot isto kaznivo dejanje, dejanje, ki je opisano v 4. točki izreka obtožnega predloga. Pritožniki so pravilno zaznali, da za bit kaznivega dejanje po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 ne zadošča samo enkratno ravnanje kot bi bilo mogoče to razumeti, vendar samo navidezno iz obtožnega predloga državne tožilke kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 134.a člena KZ-1. 8. Ne glede na takšen nomotehnični pristop državne tožilke pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodeča sodnica pravilno zaznala, da je dejanje opisano v 4. točki obtožnega predloga pravzaprav samo nadaljevanje tistih inkrimiranih ravnanj, ki so vsebovani v točki 1. izreka obtožnega predloga in ker sodišče ni vezano na pravno opredelitev obtožbenega akta (državnega) tožilca je, ker je moralo obravnavati obtožni predlog kot celoto, pravilno pravno opredelilo dejanja z dne 25. 2. do 8. 3. in še posebej po 9. 3. 2019, za ponavljajočo inkriminacijo ravnanja obdolženca do oškodovanke B. B. Seveda pa bi bilo utemeljeno opozorilo v pritožbeni obrazložitvi, če bi bil obtožbeni očitek obdolžencu samo in izključno eno ravnanje obdolženca. Pa tudi sicer je iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja v 2. alineji točki I/1 prepoznavno, da je obdolženi večkrat kršil odredbo policije, ko je oškodovanko B. B. zalezoval, pri čemer je v opisu opredeljen pravzaprav najbolj ekscesen primer zalezovanja z dne 15. 4. 2019, ki je imel kasneje za posledico tudi policijsko aretacijo obdolženca.

9. Nadaljnja pritožbena kritika je usmerjena glede vprašanja steka med kaznivim dejanjem zalezovanja in tremi kaznivimi dejanji grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Pritožniki zatrjujejo, da so bila kazniva dejanja grožnje storjena v istih časovnih in krajevnih okoliščin kot kaznivo dejanje, ki je opredeljeno v točki I/1 izreka prve sodbe. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pripominja, da je med obema kaznivima dejanjema po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 in po prvem odstavku 135. člena KZ-1 evidentna razlika, saj je potrebno kaznivo dejanje grožnje izvršiti z motiviranim naklepom, z razliko, da takšnega pogoja pri ugotavljanju subjektivnega znaka kaznivega dejanja Kazenski zakonik za kaznivo dejanje zalezovanja ne zahteva. Prav tako je že v samem opisu kaznivih dejanj grožnje v primerjavi s kaznivim dejanjem zalezovanja razlika v stopnji prestrašenosti in načinu kršitve pravno varovanih dobrin. Pri kaznivem dejanju zalezovanja je posledica izražena v prestrašenosti ali ogroženosti oškodovanca, v obravnavanem primeru oškodovanke B. B., medtem ko je posledica pri kaznivem dejanju grožnje usmerjena v napad na življenje ali telo, prostost, uničenja premoženja oškodovanca in podobno, kar pa, kot je že navedeno, mora obstajati v zavesti storilca tovrstnega kaznivega dejanja, zato je nepravilno stališče v pritožbeni obrazložitvi, da je prvo sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona glede vprašanja navideznega realnega steka.

10. V nadaljevanju pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno kritiko glede kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov (točka I/3 izreka prve sodbe). Pritožniki takšno stališče utemeljujejo s tem, da je bila na spletni strani X ženska brez glave, pod njo pa fotografija na kateri so samo gola ženska prsa brez glave. Na podlagi takšnega opisa, kakor tudi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pa primarno niti ni mogoče ugotoviti, da je bila na fotografija prav oškodovanka, niti v dokaznem gradivu ni mogoče preveriti oškodovankinih trditev o vsebini sporočila na spletni strani X, ki jo je objavil obdolženi.

11. Glede dokazne presoje ali je obdolženi objavil za oškodovanko podatke, ki so kazenskopravno varovani, izhaja že iz zagovora obdolženca, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Obdolženi je namreč povedal, da je v inkriminiranemu obdobju poslal tudi "tisti" e-mail v oškodovankino službo in oglas na X (list. št. 189). Nobenega dvoma ni, da je v tem delu zagovora obdolženi odgovoril na očitke dežurni preiskovalni sodnici h kateri je bil priveden po odvzemu prostosti. Sodišče prve stopnje se je glede dokazne presoje oprlo ne samo na izpovedbo oškodovanke, ampak tudi na komunikacijo med oškodovanko in neznanim moškim (list. št. 93 do 98). Že iz vsebine elektronskih sporočil med oškodovanko in neznancem je razvidno, da je neznani moški poklical oškodovanko zaradi seksualne vsebine, kakor tudi pojasnil, da je na tej isti spletni strani bila objavljena tudi oškodovankina telefonska številka, saj drugače niti ne bi vzpostavil kontakta z oškodovanko. To pa pomeni, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, do česar pa se pritožba niti ne opredeljuje, da je obdolženi brez privolitve oškodovanke na spletni strani objavil osebni podatek, skratka telefonsko številko oškodovanke, ki pa je bila usmerjena prav na erotično vsebino, njeno intimno fotografijo za katero pa je obdolženi v svojemu zagovoru navedel, da mu je bilo za takšno početje žal. Da pa je nenazadnje tudi dokazano, da se je zavedal svoje protipravnosti, pa še nadalje dokazuje podatek, da je bila fotografija s številko oškodovanke na navedeni spletni strani kratek čas, tako da tudi oškodovanki ni uspelo tega posnetka ustrezno dokumentirati. Zato je nepravilno razlogovanje pritožnikov, da na problematizirani fotografiji manjka identifikacijski znak, ki bi bil prepoznaven prav za oškodovanko B. B. Neznani moški je B. B. poklical zaradi objavljene fotografije na spletni strani, to pa zato, ker je obdolženi poleg fotografije objavil tudi oškodovankino telefonsko številko, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča takšno ravnanje predstavlja inkriminacijo kaznivega dejanja po šestem odstavku 143. člena KZ-1. 12. Pritožba je v zaključku zapisala, da sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti zagovora pritožnika kot priznanja krivde, ker ni bil izveden kazenski postopek po pravilih predobravnavnega naroka. Takšnega dokaznega sklepa sodišče prve stopnje ni napravilo, ampak je presojalo zagovor obdolženca samostojno v zvezi z drugimi dokazi, skratka, po pravilu proste dokazne presoje po drugem odstavku 355. člena ZKP. Navedbe obdolženca, ki jih je sodišče prve stopnje kritično ocenilo, zlasti z gradivom, ki ga je v predkazenskem postopku posredovala policiji oškodovanka, kakor tudi z izpovedbo oškodovanke in opisi odnosov, je zato po oceni pritožbenega sodišča povsem utemeljen zaključek o krivdoreku za kazniva dejanja, ki so opisana v izreku prvostopenjske sodbe. Takšna ocena velja seveda tudi glede subjektivnega obdolženčevega odnosa do prepovedanih ravnanj. Podlaga za takšen zaključek temelji na odredbah policije v predkazenskem postopku, ki jih je obdolženi kršil, moledovanju oškodovanke, da naj jo preneha zalezovati in da naj jo pusti pri miru. "Žlehtnoba" obdolženca, kot se je izrazil obdolženec v zagovoru za svoje početje, pa je pojasnilo motiva, ki pa niti ni znak kaznivih dejanj, bila pa je okoliščina, ki jo je upoštevalo sodišče v odločbi o kazenski sankciji.

_K delni utemeljenosti pritožbe_

13. Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo. Oprlo se je na materialni določbi 57. in 58. člena KZ-1. Določilo je posamične kazni in nato po pravilih o steku določilo enotno kazen z določeno preizkusno dobo. V nadaljevanju odločbe o kazenski sankciji je izreklo še varstveno nadzorstvo z odredbo o prepovedi približanja oškodovanki. V izreku ni ustrezne materialnopravne podlage, kot to opozarjajo pritožniki, prav tako je povsem izostala pravna podlaga tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe (zaključek 17. točke obrazložitve prve sodbe). Sodišče mora v sodni odločbi, nedvomno pa in to brez prizivno v obsodilni sodbi obdolžencu afirmativno pojasniti, na kakšni pravni podlagi, pravnem predpisu izreka določeno represivno odločitev, kar velja seveda tudi za kazensko sankcijo in ker prvo sodišče tega ni storilo niti v izreku niti v obrazložitvi, je zato odločba o kazenski sankciji, ne samo v obsegu izrečenega varstvenega nadzorstva ampak v celoti, zaradi njene integralnosti (pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom - člen 63 KZ-1 in naslednji) nezakonita. Pritožbeno sodišče je zato odločbo o kazenski sankciji razveljavilo. Razlog za razveljavitev pa ni samo v kršitvi procesne določbe iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih), ampak tudi zaradi nepopolne, s tem pa tudi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, na kar so še nadalje utemeljeno opozorili zagovorniki obdolženca. V pritožbi so namreč utemeljeno zapisali, da sodba nima nobenega preverljivega razloga, zakaj je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom. Tega ni moglo prepoznati tudi sodišče druge stopnje, nenazadnje tudi zaradi dejanskega stanja, ki je razviden iz zagovora obdolženca, kakor tudi izpovedbe oškodovank. Po tistem, ko je bil obdolženi aretiran in ko mu je policija odvzela prostost, kar je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, obdolženi ni izvršil prav nobenega ekscesnega dejanja do oškodovanke. Tudi emocionalno sta tako oškodovanka kakor obdolženi izkazovala določena čustva, ki prej lahko utemeljujejo preuranjenost izrečenega varstvenega nadzorstva z navodili, ki so sicer opredeljena v 6. in 7. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1. Ker je od zadnjega protipravnega ravnanja obdolženca do sojenja minilo kar nekaj časa, v vsem tem obdobju pa takšnih posegov v oškodovankino sfero obdolženi ni storil, bo moralo zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju v zvezi z odločbo o kazenski sankciji (odločbo o krivdi je sodišče druge stopnje v tem pritožbenem postopku potrdilo), presojati dejanski vidik in decidirano navesti, ne samo na podlagi poprejšnjih ravnanj, ki so zajeta z odločbo o krivdi, ampak tudi kasnejšega obnašanja obdolženca, ali so navodila potrebna. Če bo to ugotovilo bo lahko izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom in uporabilo (zapisalo) tudi pravni predpis, ki takšno kazensko sankcijo opredeljuje.

14. Glede na to, da je sodišče druge stopnje delno razveljavilo prvostopenjsko odločitev, je posledično poseglo tudi v stroškovni sklep in ga razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ponovno odločiti tudi o stroških kazenskega postopka. Vendar pa tudi v tem primeru bolj precizirano, kakor v razveljavljenem sklepu o stroških, skratka, navesti konkretno določbo, ki zapoveduje povrnitev stroškov kazenskega postopka, kakor tudi obseg stroškov, še drugače povedano, bolj natančno uporabiti določbi 95. in 92. člena Zakona o kazenskem postopku.