Jedro

Vrhovno sodišče je presodilo, da v konkretni zadevi ovir za meritorno odločanje o izrednem pravnem sredstvu ni, saj iz obrazložitve zahteve izhaja volja vložnikov izpodbijati pravnomočno sodbo kot celoto, torej z vsemi njenimi sestavnimi deli, vsebinsko pa je bila kršitev kazenskega zakona (vsaj deloma) uveljavljana v pritožbi zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o obsojenčevi krivdi. Glede na to, da se druga sodba nanaša le na izrek kazenske sankcije, odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka, bi bilo nerazumno pričakovati, da bi vložnik v pritožbi uveljavljal tudi kršitve zakona glede odločb (delov sodbe), o katerih je bilo že pravnomočno odločeno in jih s pritožbo torej ni bilo več mogoče izpodbijati. Upoštevati pa je treba tudi, da vložniki zoper prvo sodbo glede na uveljavljeno sodno prakso niso imeli možnosti vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj je treba prvi odstavek 420. člena ZKP razlagati na način, da se zahteva po končanem kazenskem postopku lahko vloži le v primerih, ko sodba kot celota postane formalno in materialno pravnomočna, ne pa tudi, ko postanejo pravnomočni njeni posamezni deli.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 350,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je obsojenca A. A. s sodbo III K 12689/2019 z dne 10. 9. 2019 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), treh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po šestem odstavku 143. člena KZ-1, za kar mu je izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom ter v tem okviru določenimi navodili. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo o stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom VII Kp 12689/2019 z dne 10. 12. 2019 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbah o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju s sodbo I K 12689/2019 z dne 18. 2. 2020 obsojencu za zgoraj navedena kazniva dejanja izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je določilo za prvo dejanje kazen tri mesece zapora, za vsako od treh kaznivih dejanj grožnje po dva meseca zapora in za tretje kaznivo dejanje tri mesece zapora, nato pa mu določilo enotno kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let, v tem okviru pa tudi navodila prepoved približevanja oškodovanki ter prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov z njo. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, nazadnje pa odločilo še o stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp12689/2019 z dne 15. 7. 2020 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

3. Obsojenčevi zagovorniki so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 12689/2019 z dne 15. 7. 2020 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 12689/2019 z dne 18. 2. 2020. Uveljavljajo kršitev kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je skladno z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Glede kaznivega dejanja zalezovanja je kot zmotne označil trditve, da je v izreku sodbe opisan le poskus, nadalje pa ocenil tudi, da je razumljivo in z vidika zakonitosti sprejemljivo, da je časovna dimenzija ponavljajočega se prizadevanja za vzpostavitev neposrednega stika izražena okvirno. Število in okoliščine posameznih dogodkov izhajajo iz obrazložitve sodbe, kjer so jasno opredeljena tudi sporočila oziroma klici, na katera se nanaša kazenskopravni očitek. Kazniva dejanja grožnje so ustrezno konkretizirana z izrecno navedenimi ali vsebinsko povzetimi grožnjami, pri kaznivem dejanju zlorabe osebnih podatkov pa iz pravnomočne sodbe obrazloženo izhaja, da je bil oglas objavljen in da je šlo za posnetke oziroma sporočila s seksualno vsebino brez oškodovankine privolitve, zato ne more biti dvoma o izpolnjenosti zakonskih znakov tega kaznivega dejanja.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B-I.

6. V konkretni zadevi je bilo treba najprej presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o zahtevi, saj vložniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona v povezavi z odločbo o obsojenčevi krivdi, hkrati pa izrecno navajajo, da vlagajo zahtevo zoper sodbi nižjih sodišč z dne 15. 7. 2020 in 18. 2. 2020, s katerima je bilo odločeno o kazenski sankciji, odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. S tem je povezano tudi vprašanje, ali so očitki zahteve materialnopravno izčrpani (peti odstavek 420. člena ZKP).

7. Vrhovno sodišče je presodilo, da v konkretni zadevi ovir za meritorno odločanje o izrednem pravnem sredstvu ni, saj iz obrazložitve zahteve izhaja volja vložnikov izpodbijati pravnomočno sodbo kot celoto, torej z vsemi njenimi sestavnimi deli, vsebinsko pa je bila kršitev kazenskega zakona (vsaj deloma) uveljavljana v pritožbi zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o obsojenčevi krivdi. Glede na to, da se druga sodba nanaša le na izrek kazenske sankcije, odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka, bi bilo nerazumno pričakovati, da bi vložnik v pritožbi uveljavljal tudi kršitve zakona glede odločb (delov sodbe), o katerih je bilo že pravnomočno odločeno in jih s pritožbo torej ni bilo več mogoče izpodbijati. Upoštevati pa je treba tudi, da vložniki zoper prvo sodbo glede na uveljavljeno sodno prakso niso imeli možnosti vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj je treba prvi odstavek 420. člena ZKP razlagati na način, da se zahteva po končanem kazenskem postopku lahko vloži le v primerih, ko sodba kot celota postane formalno in materialno pravnomočna, ne pa tudi, ko postanejo pravnomočni njeni posamezni deli.1 Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevo obravnavalo po vsebini.

B-II.

8. Prvi del zahteve se nanaša na kaznivo dejanje zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1, kot je zajeto pod 1. točko konkretnega opisa v izreku pravnomočne sodbe. Vložniki uveljavljajo, da je v tem delu izreka opisan (le) poskus kaznivega dejanja, ki glede na prvi odstavek 34. člena KZ-1 ni kazniv, vendar ta očitek ni materialnopravno izčrpan. Vložniki ga v postopku z rednim pravnim sredstvom niso uveljavljali, čeprav za to ni bilo nobenih ovir, zato se nanj v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne morejo sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

9. Nadaljnje trditve, da opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zalezovanja, ker gre le za eno izvršitveno ravnanje (dne 15. 4. 2019) oziroma ker v ostalem (za čas med 25. 2. in 8. 3. 2019) ni za vsak posamezen dogodek časovno in vsebinsko konkretno opredeljeno, kaj naj bi obsojenec storil, so neutemeljene. Iz dejstvenega opisa pravnomočne sodbe je razvidno, da se obsojencu pod 1. točko odločbe o krivdi očitajo ponavljajoča se izvršitvena ravnanja, ki si navedena v dveh alinejah sledijo v časovnem zaporedju in skupaj predstavljajo celoto, ki jo je sodišče prve stopnje pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1. Vložnikovo izvzemanje dogodka z dne 15. 4. 2019 ne more utemeljiti stališča, da zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja niso podani, saj je treba opis brati kot celoto. Obsojencu očitana izvršitvena ravnanja v prvi alineji pa so dovolj konkretizirana s tem, da je dogajanje umeščeno v določen časovni okvir in da je pri tem strnjeno povzeta vsebina sporočil, ki jih je obsojenec v tem času pošiljal oškodovanki, kar skupaj z navedbo, da je oškodovanko proti njeni volji večkrat klical in ji pošiljal sporočila, omogoča sklepanje, da je šlo za dlje časa trajajoče in ponavljajoče se ravnanje, tj. zalezovanje. Čas storitve ni zakonski znak kaznivega dejanja,2 zato ni treba, da bi bil pri vsakem sporočilu ali klicu naveden konkreten datum dogodka. Za individualizacijo historičnega dogajanja in s tem povezano obsojenčevo pravico do učinkovite obrambe pa tudi ni treba, da bi bilo v opisu dejanja še natančneje specificirano, kolikokrat točno je skušal obsojenec vzpostaviti stik z oškodovanko.

10. Vložniki se pri utemeljevanju svojih stališč opirajo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 5004/2018 z dne 20. 2. 2020, ko trdijo, da je isto sodišče v dveh identičnih zadevah sprejelo dve različni stališči. Te navedbe so zmotne, saj je sodišče druge stopnje v citiranem sklepu zapisalo, da iz konkretnega opisa dejanja ni mogoče razbrati, kako so se posamezni dogodki manifestirali v realnosti, kot tudi, da v njem ni niti sumarnega povzetka vsebine domnevnih sporočil, zaradi česar si ni mogoče ustvariti niti splošnega vtisa o tem, k čemu naj bi obdolženec nagovarjal oškodovanko. V predmetni zadevi ne gre za tak primer, zato vsebinsko sklicevanje na kršitev 22. člena Ustave RS ni utemeljeno.

11. Zatrjevanje, da posamezne grožnje v opisu dejanja pod 2. točko izreka sodbe niso vsebinsko in časovno konkretizirane, je materialnopravno neizčrpano (peti odstavek 420. člena ZKP), saj so zagovorniki v pritožbenem postopku uveljavljali le, da so posamezne grožnje zajete v kaznivem dejanju zalezovanja in s tem njegov sestavni del. Nadaljnje trditve, da obsojenec ni imel namena (direktnega naklepa) ustrahovati in vznemirjati oškodovanke ter da njegov zagovor v tej smeri ni bil izpodbit, pa predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar z zahtevo ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Zahteva tudi v delu, kolikor se nanaša na kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov pod točko 3. izreka sodbe, ne presega uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vložniki namreč utemeljujejo, da v spisu ni nobenega oglasa s spletne strani ... in da zato ni mogoče preveriti ter ugotoviti, kaj naj bi obsojenec dne 1. 3. 2019 objavil in ali je na fotografijah oškodovanka. Te navedbe segajo na področje dejanskih ugotovitev, kot jih vsebuje pravnomočna sodba, česar z zahtevo ni mogoče izpodbijati.

C.

13. Zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju z drugim in petim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

14. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki z zahtevo niso uspeli, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 350,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7112, 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem obsojenčevega premoženjskega stanja, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

1 Tako že sklepi Vrhovnega sodišča I Ips 429/2006 z dne 21. 12. 2006, I Ips 12/2008 z dne 4. 9. 2008, I Ips 46408/2010-157 z dne 26. 11. 2015 in drugi. 2 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019.