Jedro

Če je v upravnem postopku pritožbi ugodeno, je za pritožnika dosežen namen pritožbe, zato za vložitev tožbe nima pravnega interesa, saj si s tožbo svojega pravnega položaja v postopku ne more izboljšati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.2.2006, s katero je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Tržič z dne 31.12.2004, in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. S prvostopno odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo določenih nepremičnin.

Prvostopno sodišče je tožbo zoper izpodbijano odločbo tožene stranke zavrglo zaradi pomanjkanja tožnikovega pravnega interesa, saj je bilo njegovi pritožbi v upravnem postopku ugodeno in je bila prvostopna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek. Tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi prvostopnemu organu dala tudi napotke za odločanje. Zoper takšno odločitev, ki predstavlja za tožnika največjo korist, si s tožbo ne more izboljšati svojega položaja, kar pomeni, da nima pravnega interesa. Glede na to se prvostopno sodišče ni ukvarjalo z vsebino oziroma materialnopravno utemeljenostjo tožbe in se do vsebinskih tožbenih razlogov, kolikor jih je iz tožbe sploh mogoče razbrati, ni opredelilo.

Zoper prvostopni sklep vlaga tožnik obsežno pritožbo. Nasprotuje odločitvi prvostopnega sodišča. Navaja, da bi mu bilo treba vročiti vsa pisanja poleg odločbe. Nasprotuje temu, da mu prvostopno sodišče zavrže vse njegove vloge. Meni, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi nepravilno uporabila materialno pravo in mu onemogočila doseganje upravičenih materialnih pravic iz denacionalizacije. V nadaljevanju pritožbe ponavlja svoje pritožbene navedbe v drugih upravnih sporih v zvezi z delom organov, ki sodelujejo v postopku, strank, izvedencev, s krivicami, ki naj bi se njemu in njegovi družini dogajale, zaradi katerih zahteva odškodnino in zaradi vsega tega predlaga vrhovnemu sodišču, naj prekine postopek denacionalizacije, ker A.A. in drugi A. ne morejo biti stranke v tem denacionalizacijskem postopku; predlaga uvedbo postopka zoper sodnike upravnega sodišča. Predlaga obnovo postopka denacionalizacije premoženja podržavljenega B.B., zaradi pridobitve novih listin, zaslišanja uradnikov upravnih organov, ter strank v postopku, pri čemer naj bodo v samem postopku ves čas prisotni izvedenci v denacionalizacijski komisiji, revizijo izvedenskih ugotovitev in dejstev, izdelavo načrtov nepremičnin v času odvzema in v času vrnitve, geodetske posnetke nepremičnin, postavljanje mejnikov, obeležitev mej, obravnavo izvedenskih del na zapisnik, pridobitev njegovega soglasja na izvedensko delo. Vsako dejanje v postopku mora biti zabeleženo, vsa pisanja iz spisa pa je treba v enem izvodu vročiti njemu. Vsi stroški obnove postopka naj bremenijo Republiko Slovenijo, ker se ne dela v skladu z zakonom. Vzpostavi naj se kontrola nad delom Upravne enote Tržič in drugih organov v postopku. Vrhovno sodišče naj uradno od Slovenske odškodninske družbe, ki je pravzaprav država Slovenija, zahteva izpiske skladov države Slovenije z zemljiškoknjižnimi podatki, naslovom in vrednostjo nepremičnin. To pa zato, da mu bo v primeru nevračanja v naravi država ponudila nadomestne nepremičnine, enake po vrednosti. Noče izplačila odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe kot oblike odškodnine. Razlog za zavrženje njegove tožbe zoper izpodbijano odločbo tožene stranke ne obstaja. Zahteva, da Ministrstvo za pravosodje uvede kontrolo nad tem denacionalizacijskim postopkom in zapuščinskim postopkom po B.B., ki se vodi v povezavi z denacionalizacijo. Zahteva kaznovanje storilcev kaznivih dejanj in materialno ter socialno rehabilitacijo B. Na poziv prvostopnega sodišča za dopolnitev tožbe je vložil dopolnitev in je hkrati zaprosil za podaljšanje roka za dopolnitev svoje pritožbe. Prosil je za podaljšanje roka za sporočitev imena in priimka pooblaščenca, predložitev pooblastila oziroma predložitev potrdila, da je sam opravil pravniški državni izpit. Navaja, da je doslej sam sodeloval v postopku in da je brez sredstev za plačevanje odvetnika. Našel je nove dokaze v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, ki se nanašajo na zapuščinski postopek. Škodljivo delovanje zoper njega se nadaljuje s spremembo zakonodaje, ki je sprožila potrebo po dopolnitvi njegove pritožbe. Poziv na dopolnitev vloge ni bil jasen. S spremembo ZUS-1, ki zahteva zastopanje po pravniku s pravosodnim izpitom, katerega stroškov ni sposoben pokriti, je onemogočen njegov sistem borbe za pravično denacionalizacijo. Takšna sprememba zakona je kršenje človekovih pravic do poštenega sojenja, ker mu ni omogočeno zavarovati njegovih interesov. Zahteva, da se mu da brezplačna pravna pomoč odvetnika. Zahteva, da Slovenija lustrira zakone in posameznike zaradi grehov do denacionalizacijskih upravičencev in njihovih družin od odvzema premoženja do vrnjenega premoženja ter da rehabilitira materialno in socialno prizadete družine žrtve komunističnih zločinov. Predlaga, da se mu dovoli podaljšanje roka za dopolnitev pritožbe, vztraja pri svoji tožbi in tudi, da se obnovi postopek denacionalizacije za izločitev A., obravnava se naj njegov zahtevek za prekinitev postopka do izločitve A.; obravnava naj se njegov zahtevek za odškodnino za vsako odločbo upravnega sodišča; zaradi sadističnega izživljanja in genocid a naj se obtoži Slovenija za vse grehe do A. ter naj se sprožijo postopki za lustracijo dejanj in zakonov zaradi grehov do A. Ta dejanja bodo najavljena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije kot primer državnega organiziranega kriminala, vpliv denacionalizacijske mafije C. in ropanje mafije premoženja denacionalizacijskemu upravičencu B.B., katerega glavni naslednik po njegovi želji je tožnik. Državnemu tožilstvu Republike Slovenije bo prijavil tudi poskus prevare družine A. v zapuščinskem postopku, ki je v zvezi s tem denacionalizacijskim postopkom.

Tožena stranka in prizadete stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je imel tožnik pravni interes za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo tožene stranke, s katero je bilo ugodeno njegovi pritožbi zoper odločbo prvostopnega upravnega organa ter je bila ta odpravljena in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek z ustreznimi napotki.

Kot je tožniku pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, mora biti ves čas postopka podan pravni interes stranke za vlaganje zahtevkov oziroma pravnih sredstev. Pravni interes je podan takrat, kadar si stranka z vlogo oziroma pravnim sredstvom lahko izboljša svoj pravni položaj, česar pa v obravnavanem primeru tožnik ne more doseči, saj je s svojo pritožbo zoper prvostopno upravno odločbo dosegel največ, kar je mogel, to je odpravo te odločbe in vrnitev zadeve v nov postopek, v katerem bo sodeloval kot stranka in bo lahko uveljavljal svoje pravice znotraj tega postopka.

Glede na to vrhovno sodišče meni, da njegova pritožba zoper izpodbijani sklep ni utemeljena in jo zato zavrača na podlagi 76. člena ZUS-1 ter potrjuje izpodbijani sklep prvostopnega sodišča. Podaljšanje roka za dopolnitev pritožbe, zlasti pa za določitev pooblaščenca s pravniškim državnim izpitom, ki naj bi tožnika zastopal pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ni potrebno. Prvostopno sodišče je sicer ravnalo pravilno, ko je tožnika pozvalo, da naj svojo pritožbo dopolni v smislu 2. odstavka 22. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da v postopku s pritožbo in izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Po vročitvi poziva tožniku, pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojim sklepom, št. U-I-69/07-9 z dne 15.3.2007 (Uradni list RS, št. 26/07), sprejelo pobudo za pričetek postopka za oceno ustavnosti 2. odstavka 22. člena ZUS-1, kolikor se nanaša na pritožbo, in določilo, da se do končne odločitve ustavnega sodišča omejitev iz 2. odstavka 22. člena ZUS-1, kolikor se nanaša na pritožbo, uporablja le v primeru, ko stranka vloži pritožbo po pooblaščencu. To pomeni, da se v pritožbenem postopku v upravnem sporu zahteva pravniški državni izpit le za pooblaščenca, ne pa tudi v primeru, če stranka sama vloži pritožbo. V tem primeru je tožnik sam vložil pritožbo, zato mu pogoja opravljenega pravosodnega izpita glede na navedeni sklep ustavnega sodišča ni treba izpolnjevati, prav tako pa mu tudi ni treba za zastopanje pooblastiti pooblaščenca s pravosodnim izpitom. S tem sklepom ustavnega sodišča so bila razrešena številna vprašanja, ki jih v svoji pritožbi zastavlja tožnik.

Vrhovno sodišče se do tožnikovih navedb v zvezi z drugimi akti v postopku denacionalizacije premoženja pok. B.B., tožnikovega pravnega prednika, ne opredeljuje, ker niso stvar tega upravnega spora.

Če tožnik meni, da gre za sojenje v nerazumnem roku, lahko, če so seveda izpolnjeni pogoji za to, uveljavlja svojo pravico po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne more pa ugotavljanja kršitve te pravice in odškodnine za morebitno kršenje uveljavljati v upravnem sporu.

Vrhovno sodišče tožniku tudi pojasnjuje, da je predmet vsakokratnega upravnega spora točno določen akt, ki ga izda upravni organ, in da zato v upravnem sporu zoper tak akt ni mogoče uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na druge akte oziroma na druge dele postopka, ki niso zajeti v upravnem aktu, ki je predmet konkretnega upravnega spora. Zato se vrhovno sodišče, pa tudi prvostopno sodišče, do navedb v pravnih sredstvih, ki jih vlagajo stranke, ki pa se zadeve, ki je predmet postopka, ne tičejo, ne opredeljujeta, temveč se opredeljujeta le do tistih navedb v pravnih sredstvih, ki so bistvene za odločitev v stvari, ki je predmet konkretnega spora.

Tožnikove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino zakonov, niso predmet presoje v upravnem sporu, saj niti upravno sodišče niti Vrhovno sodišče Republike Slovenije nista pristojna odločati o ustavnosti zakonov, temveč je za to pristojno Ustavno sodišče RS. Upravno sodišče in vrhovno sodišče sta dolžna odločati po zakonih (125. člen Ustave RS). Tožnik od vrhovnega sodišča nima pravice zahtevati, da naj mu predloži vso dokumentacijo v upravnih in sodnih spisih, ker za to ni pravne podlage v zakonu. Tožnik pa ima možnost vpogleda v upravne in sodne spise. To možnost je v tej zadevi, kot izhaja iz sodnega spisa, izkoristil po svoji pooblaščenki dvakrat, in sicer 11.7.2007 in 20.8.2007.