Jedro

Iz narave ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja izhaja, da se sodno varstvo te pravice v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. Zaradi prenosa stvarne pristojnosti s tožene stranke (okrajnega sodišča) na okrožno sodišče je prenehal poseg tožene stranke (okrajnega sodišča) v ustavne pravice tožnika, zato tožnik tudi ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, uperjeno zoper toženo stranko.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi ter ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Celju v zadevi opr.št. P... kršilo pravico tožnika do sojenja v razumnem roku (1. točka izreka); ter odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati stroške postopka (2. točka izreka). Po tožbenih navedbah naj bi bilo v tožnikovo ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS) poseženo s tem, ker tožena stranka v 16 letih po vložitvi tožbe še vedno ni odločila (v ponovljenem postopku) v pravdni zadevi, ki se sedaj vodi pod opr. št. P... V obrazložitvi sodbe prvostopno sodišče navaja, da iz listin sodnega spisa, opr. št. P..., izhaja, da je tožena stranka o zadevi prvič odločila dne 28.10.1992, vendar je bila sodba dne 2.6.1993 razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje. Ponovljen postopek je trajal do 18.9.1997, ko je bila tudi ta sodba tožene stranke s sklepom Višjega sodišča v Celju delno razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje, ki je trajalo do 12.9.2000, ko je o zadevi tožena stranka ponovno odločila. S sodbo in sklepom z dne 3.10.2002 je višje sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo ter ugodilo pritožbi tožene stranke po nasprotni tožbi in v tem obsegu zadevo ponovno vrnila toženi stranki. Dne 14.1.2003 je tožnik vložil zahtevo za revizijo, ki je bila s sklepom Vrhovnega sodišča z dne 1.4.2004 zavržena, dne 2.12.2004 pa je vložil vlogo, v kateri je ponovno razložil tožbeni zahtevek, hkrati pa je predložil preračun pogodbenega zneska v razmerju din/DEM. Tožena stranka se je na tej podlagi dne 12.1.2006 izrekla za stvarno nepristojno in odločila, da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopila Okrožnemu sodišču v Celju. Po presoji prvostopnega sodišča dejstvo, da je od vložitve tožbe do izdaje sklepa o nepristojnosti preteklo 15 let in 3 mesece in da bo sedaj o zadevi odločalo Okrožno sodišče v Celju, kaže na to, da so bili (ob upoštevanju kriterija, da ne gre za zapleteno zadevo niti v dejanskem niti v pravnem pogledu in da tožnikovo ravnanje ni imelo odločilnega vpliva na zavlačevanje postopka ter da je zadeva zaradi narave spora pomembna za tožnika) prekoračeni vsi razumni roki za sodno odločitev, ki jih je mogoče pripisati ravnanju tožene stranke in je zato v obravnavanem primeru poseženo v tožnikovo ustavno pravico iz 23. člena Ustave RS in 1. odstavka 6. člena EKČP. Tožena stranka izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi. Tožena stranka kronološko navaja procesna opravila v pravdni zadevi, opr. št. P ..., od vložitve tožbe z dne 1.8.1990 dalje ter ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za enostavno zadevo, temveč za kompleksen spor, v katerem sta obe pravdni stranki vložili tožbeni zahtevek, ki sta ga tekom postopka spreminjali. V zadevi je bilo trikrat odločeno, spor pa je ostal le še glede dela tožbenega zahtevka, razpisanih je bilo veliko število obravnav, ki so bile v večini primerov preložene, ker tožnik oziroma njegov pooblaščenec nanje nista pristopila, tožnik tudi ni predložil zahtevanih listinskih dokazov prav tako pa je vlagal zahteve za izločitev sodeče sodnice. Razlog dolžine trajanja postopka je predvsem v ravnanju pravdnih strank in objektivnih okoliščin na strani tožene stranke, saj je o zadevi glede na veliko fluktuacijo sodnikov odločalo kar šest sodnikov oziroma sodnic. Kljub temu da je od vložitve tožbe do izdaje sklepa o stvarni nepristojnosti preteklo 15 let in 3 mesece, tožena stranka meni, da ni kršila tožnikove pravice do sojenja v razumnem roku.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik navaja, da že samo dejstvo, da postopek traja 15 let in 3 mesece, zadostuje za ugotovitev, da je tožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Nobena pravda ne bi smela trajati dlje kot 5 let, vključno z revizijo, pri tem pa ni stvar strank, ali se v zadevi menjajo sodniki, saj je procesno vodstvo v rokah sodišča. Sodišča so dolžna voditi evidenco nerešenih starejših spisov, predstojnik sodišča pa je dolžan ukreniti vse, da so "stare zadeve" rešene prednostno, prav zato, da se sojenje zaključi v razumnem roku. Tožnik meni, da je pritožba tožene stranke neutemeljena.

Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo zaradi naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS, pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki naj bi mu nastala kot posledica nerazumno dolgega postopka v pravdni zadevi, opr. št. P..., ki je tekel pri toženi stranki. Po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave RS se uresničevanje te pravice zagotavlja v okviru upravnega spora. Zakon o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v 3. odstavku 1. člena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V upravnem sporu iz navedene določbe ZUS sme sodišče ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je potrebno, da se odpravi poseg v ustavne pravice in vzpostavi zakonito stanje (1. odstavek 62. člena ZUS).

Iz podatkov spisa izhaja, da se je tožena stranka zaradi spremembe tožbenega zahtevka izrekla za stvarno nepristojno in zadevo odstopila pristojnemu Okrožnemu sodišču v Celju. Ker je bil postopek, ki ga je vodila tožena stranka, v katerem naj bi prišlo do kršitve ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS, že končan, po presoji pritožbenega sodišča kršitve te pravice, kolikor se nanaša na postopek, ki ga je vodila tožena stranka, ni več mogoče preprečevati. Iz narave ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja izhaja, da se sodno varstvo te pravice v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. Po določbah ZUS za odločanje o tožbenem zahtevku, ki se nanaša le na ugotovitev obstoja kršitve pravice iz 23. člena Ustave RS, ko je kršitev že prenehala, ni podlage. S prenosom pristojnosti je prenehala kršitev oziroma poseg tožene stranke v ustavne pravice tožnika, zato tožnik tudi ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo, uperjeno zoper toženo stranko. Ustavno sodišče RS je z odločbo, št. U-I-65/05 z dne 29.9.2005, ugotovilo neskladnost ZUS z Ustavo RS, ker ZUS (glede na določbo 2. odstavka 157. člena Ustave RS, ki ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja) ne vsebuje posebnih, naravi te ustavne pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev te pravice že prenehala. Ustavno sodišče je zakonodajalcu naložilo, da naj v roku enega leta od objave odločbe v Uradnem listu RS celovito uredi varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v ZUS ali v drugem zakonu. Do takrat pa imajo posamezniki v primeru morebitne kršitve te pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po določbi 26. člena Ustave RS.

Ker glede na navedeno niso podani formalni pogoji za odločanje o tožbi iz 3. točke 34. člena ZUS, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Ker ni tako ravnalo, je s tem bistveno kršilo navedeno določbo ZUS. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.