Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revidentka pomembnega pravnega vprašanja, s katerim bi utemeljevala dovoljenost revizije, ni izpostavila na zahtevani način. Ni ga namreč natančno in konkretno opredelila po vsebini zadeve, ni navedla pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, niti ni natančno in konkretno navedla okoliščin, ki utemeljujejo njegovo pomembnost. Zato se tudi ne more sklicevati na neobstoj sodne prakse. Vrhovno sodišče pa pri tem zgolj dodaja, da je presoja, ali neko dejanje oziroma ravnanje predstavlja nepošteno poslovno prakso podjetja v razmerju do potrošnikov po ZVPNPP, odvisna od konkretnih dejanskih okoliščin v vsaki posamezni zadevi.

Revidentka (ni niti konkretno opredelila in še manj izkazala) zelo hudih posledic, ki bi jih v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev imela zanjo. V obravnavani zadevi gre za izrek inšpekcijskega ukrepa prepovedi uporabe dejanj zavajajoče poslovne prakse in ne za kaznovanje z globo za storjeni prekršek. Kaznovanje za prekršek z globo pa tudi ni posledica tega postopka, temveč gre za samostojen postopek, ki ga izvede prekrškovni organ, to je prvostopenjski upravni organ v tej zadevi, na podlagi lastne presoje, pri tem pa ni vezan na odločitev v tej stvari.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za gospodarstvo, tržne inšpektorice Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Murska Sobota, št. 0610-6511/2011-10-32002 z dne 16. 1. 2012, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 0211-18/2011-2-DU z dne 27. 3. 2012 (I. točka izreka sodbe), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe). Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo na podlagi drugega odstavka 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) odločil, da se revidentki v prodajalni ..., na tam navedenem naslovu, po prejemu te odločbe prepoveduje uporaba dejanj zavajajoče poslovne prakse pri objavi sezonske razprodaje z označitvijo stare cene in nove cene blaga na posamezni obutvi in torbici, v primerih, ko označena stara cena, kot cena pred znižanjem ni bila veljavna pred uvedeno sezonsko razprodajo, tako da taka napačna informacija zavaja oziroma bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika glede cene in cenovne prednosti, ter povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu (nakupu), ki je sicer ne bi sprejel (1. točka izreka odločbe) in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (2. točka izreka odločbe). Tožena stranka je pritožbo z zgoraj navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnila (1. točka izreka odločbe) in ugotovila, da stroškov pritožbenega postopka ni bilo (2. točka izreka odločbe).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se med drugim sklicuje revidentka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

8. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja, da „na temo obravnavanega primera (uporabe pravil o sezonskih razprodajah) ni bilo nobene javno objavljene sodne odločbe in to ne glede na to, da je sezonska razprodaja običajna in redna praksa gospodarskih subjektov na trgu in je zato razlaga pravil o sezonski razprodaji (tako v smislu varstva pravic potrošnikov na eni, kot varstva pravice do svobodne gospodarske pobude gospodarskih subjektov na drugi strani) za vse udeležence na trgu zelo pomembna ter je zaradi pravne varnosti navedenih subjektov nujno potrebno oblikovati sodno prakso na obravnavanem področju“.

9. S takšnimi navedbami pa po presoji Vrhovnega sodišča revidentka pomembnega pravnega vprašanja, s katerim bi utemeljevala dovoljenost revizije, ni izpostavila na zahtevani način iz 6. točke obrazložitve tega sklepa. Ni ga namreč natančno in konkretno opredelila po vsebini zadeve, ni navedla pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, niti ni natančno in konkretno navedla okoliščin, ki utemeljujejo njegovo pomembnost. Zato se tudi ne more sklicevati na neobstoj sodne prakse. Vrhovno sodišče pa pri tem zgolj dodaja, da je presoja, ali neko dejanje oziroma ravnanje predstavlja nepošteno poslovno prakso podjetja v razmerju do potrošnikov po ZVPNPP, odvisna od konkretnih dejanskih okoliščin v vsaki posamezni zadevi. Pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentka tako ni izkazala.

10. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na podlagi katere tudi uveljavlja dovoljenost, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

11. Revidentka navaja, da ima izpodbijana odločba zanjo zelo hude ekonomske posledice, saj bistveno vpliva na njeno gospodarsko dejavnost. Zaradi groženj izvedbe prekrškovnega postopka, ki nad njo visi v posledici obravnavanega primera (z zagroženo globo 40.000,00 EUR) ter dejstva, da obravnavani primer predstavlja vzorec običajnega in rednega vedenja trgovin na slovenskem trgu, ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije.

12. S tem pa revidentka zelo hudih posledic, ki bi jih v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev imela zanjo, ni niti konkretno opredelila in še manj izkazala. V obravnavani zadevi gre za izrek inšpekcijskega ukrepa prepovedi uporabe dejanj zavajajoče poslovne prakse in ne za kaznovanje z globo za storjeni prekršek. Kaznovanje za prekršek z globo pa tudi ni posledica tega postopka, temveč gre za samostojen postopek, ki ga izvede prekrškovni organ, to je prvostopenjski upravni organ v tej zadevi, na podlagi lastne presoje, pri tem pa ni vezan na odločitev v tej stvari. Glede na navedeno tudi pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

13. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).