Jedro

Tožeča stranka je pred začetkom sezonske razprodaje končala totalno razprodajo, ki je trajala od 10. 11. 2011 do 7. 1. 2012. Dne 7. 1. 2012 je cene izdelkov (za 1 dan, pa še to nedelja), zvišala na nivo, ki je veljal pred 10. 11. 2011 in jih nato 9. 1. 2012 na dan začetka sezonske razprodaje znižala na ceno, po kateri se je nato izdelek prodajal na sezonski razprodaji. Navedeno dejansko stanje utemeljuje sklepanje, da je tožeča stranka pred pričetkom sezonske razprodaje ceno dvignila izključno z namenom, da bi potrošnikom lahko prikazala znižanje in s tem povečala prodajo izdelkov v sezonski razprodaji, kar predstavlja zavajajočo poslovno prakso.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržni inšpektor Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, OE Murska Sobota v prodajalni tožeče stranke A., prepovedal uporabo dejanj zavajajoče poslovne prakse pri objavi sezonske razprodaje, z označitvijo stare cene in nove cene blaga na posamezni obutvi in torbici, v primerih, ko označena stara cena, kot cena pred znižanjem, ni bila veljavna pred uvedeno sezonsko razprodajo, tako da taka napačna informacija zavaja, oziroma bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika glede cene in cenovne prednosti ter povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu (nakupu), ki je sicer ne bi sprejel (točka 1. izreka) ter odločil, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (točka 2. izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je ob inšpekcijskem nadzoru, ki je bil opravljen v ponovnem postopku v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), Zakonom o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) in Zakonom o trgovini (v nadaljevanju ZT-1) opravil nadzor objavljene sezonske razprodaje in morebitno uporabo nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov ter nadzor označevanja proizvodov v skladu s Pravilnikom o označevanju materialov za glavne sestavne dele obutve, namenjene prodaji potrošnikom (v nadaljevanju Pravilnik). Nadalje navaja, da je bilo ob inšpekcijskem nadzoru ugotovljeno, da je tožeča stranka uvedla razprodajo, kar je objavila na plakatih z vsebino „sezonska razprodaja do-40% na izbrane modele ženske, moške, otroške, športne obutve in torbic od 9. 1. 2012 do 31. 1. 2012“. V prodajalni je bilo blago, ki je bilo predmet razprodaje vidno označeno z oznako „sezonska razprodaja“ in s staro in novo ceno. Po predloženem zapisniku o spremembi cen št. 16 z dne 9. 1. 2012 je bilo ugotovljeno, da je bilo na znižanje dano blago v vrednosti 36.967,45 EUR in da je bila razlika znižanja 22.849,00 EUR, tako da je nova znižana maloprodajna vrednost 31.082,45 EUR, razlika znižanja pa predstavlja 35,785 % znižanje. Iz kartic posameznih artiklov pa je bilo ugotovljeno, da so se posameznim artiklom dne 7. 1. 2012 cene spremenile, saj se je ta dan zaključila „totalna razprodaja“, ki se je izvajala od 10. 11. 2011. V nadaljevanju je opravila preverjanje resničnosti navedb za 11 posameznih artiklov in vseh primerih ugotovila, da označena stara cena pred uvedbo sezonske razprodaje ni bila veljavna kot cena pred znižanjem, saj stara cena pred uvedbo razprodaje dne 9. 1. 2012, ni bila realizirana in veljavna, ker so se modeli obutve in torbic prodajali po drugačni ceni od označene, navedeno pa pomeni nepravilnost po določbi 5. člena ZVPNPP, saj je bilo blago označeno v nasprotju z 28. členom Zakona o varstvu potrošnikov in navedene cene pred znižanjem ne predstavljajo cene, ki je veljala pred znižanjem. Časovno obdobje, v katerem so se artikli prodajali po zvišanih cenah en dan med obema znižanjema, (pa še to nedelja), je občutno prekratko, da bi bile navedbe tožeče stranke, da je navajala dejanske, resnične podatke o predhodni prodajni ceni, mogoče upoštevati kot relevantne. Zato je na podlagi določbe drugega odstavka 12. člena ZVPNPP odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je s svojo odločbo št. 0211-18/2011-2-DU z dne 27. 3. 2012 pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi kršitev pravil postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku, saj je inšpekcijski organ odločbo izdal na podlagi ugotovitev kontrolnega pregleda dne 10. 1. 2012 in dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na ta dan, medtem ko je bila inšpekcijska odločba z dne 19. 7. 2011, ki jo je upravni organ druge stopnje odpravil izdana na podlagi ugotavljanja dejstev v zvezi z izvedbo letne sezonske razprodaje, ki je v prodajalni tožeče stranke potekala v juliju mesecu leta 2012. Nadalje ugovarja, da je izpodbijana odločba neizvršljiva, saj njen izrek ni v tolikšni meri določljiv, da bi oseba, ki se ji z odločbo nalaga izvršitev vedela, kakšna je njena obveznost, ki jo je dolžna izpolniti. Upravni organ prve stopnje je v zadevi uporabil termin veljavna cena, kar po mnenju tožeče stranke predstavlja ceno, po kateri so se izdelki prodajali pred uvedbo totalne razprodaje in po kateri so se izdelki prodajali dan pred uvedbo sezonske razprodaje, to je dne 8. 1. 2012. Upravni organ prve stopnje pa v izreku svoje odločbe tudi ni navedel konkretnih izdelkov, v zvezi s katerimi naj bi tožeča stranka uporabljala dejanja zavajajoče poslovne prakse, zato prvostopenjska odločba ni izvršljiva in bi jo bilo že iz tega razloga potrebno izreči za nično. Določenih izdelkov, ki so navedeni na drugi do četrti strani prvostopne odločbe nimajo več v trgovini, razen tega pa je že pred prejetjem odločbe upravnega organa druge stopnje prenehala prodajati izdelke po znižani ceni, saj je bila sezonska razprodaja zaključena. Tožeča stranka je vse izdelke pred predmetno razprodajo prodajala po rednih nabavnih oziroma izhodiščnih cenah, ki so veljale pred začetkom razprodaj, kar je razvidno iz kartic blaga za posamezne pare obutev tako, da potrošnikov ni prav z ničemer zavajala. Kot resničnost za navedeno navaja primer artikla ženskega škornja, ki je bil dobavljen dne 13. 9. 2011 navedenega pod zaporedno št. 8 zapisnika, ki je imel izhodiščno ceno 39,95 EUR, ki je bila ob posamezni razprodaji znižana na 27,95 EUR. Nadalje navaja, da noben predpis ne določa dolžine časa, v katerem bi se moral posamezen izdelek prodajati po redni ceni, da bi ga bilo ob uvedbi sezonske razprodaje uvrstiti v razprodajo in označiti s staro in novo znižano ceno. Tolmačenje kateregakoli predpisa neobstoječe omejitve ne more nadomestiti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji povrne stroške postopka.

Tožeča stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka pred začetkom sezonske razprodaje končala totalno razprodajo, ki je trajala od 10. 11. 2011 do 7. 1. 2012 in da je dne 7. 1. 2012 cene izdelkov, ki so bili predmet inšpekcijskega izdelka zvišala na nivo, ki je veljal pred 10. 11. 2011 (zapisnik o spremembi cene z dne 7. 1. 2012) in jih nato 9. 1. 2012 na dan začetka sezonske razprodaje (zapisnik o spremembi cene z dne 9. 1. 2012) znižala na ceno, po kateri se je nato izdelek prodajal na sezonski razprodaji. Inšpekcijski organ je tako v postopku ugotovil, da so redne cene ugotovljene iz zapisnika o spremembi cen z dne 9. 1. 2012 veljale zelo kratko obdobje (1 dan in še to nedelja).

Med strankama je sporno, ali so v predmetni zadevi podani pogoji za izrek ukrepa prepovedi dejanj zavajajoče poslovne prakse, in ali je izrečen ukrep pravilen in izvršljiv. Upoštevaje drugi odstavek 12. člena ZVPNPP lahko tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpektorat po tem, ko ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja.

Po določbi prvega odstavka 5. člena ZVPNPP se šteje poslovna praksa za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije, šteje se za zavajajočo tudi, če kakorkoli vključno s celotno predstavitvijo zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov in bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel tudi glede cene in načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti (4. točka prvega odstavka 5. člena ZVPPNPP).

Glede na navedeno je utemeljeno sklepanje, da je tožeča stranka pred pričetkom sezonske razprodaje ceno dvignila izključno z namenom, da bi potrošnikom lahko prikazala znižanje in s tem povečala prodajo izdelkov v sezonski razprodaji. Taka praksa pa nasprotuje standardu poklicne skrbnosti in v zvezi s proizvodi bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, kateremu je namenjena. Po presoji sodišča je bilo, upoštevaje sodno prakso tega sodišča (sodba I U 2048/2011 z dne 23. 5. 2012) časovno obdobje med dvema znižanjema (totalna razprodaja in sezonsko znižanje cen) prekratko, tako, da se je z navedbo višje cene, ki je veljala le en dan zavajalo povprečne potrošnike v prepričanju, da so se predmetni izdelki prodajali po višji ceni daljše obdobje pred sezonsko razprodajo. Glede na navedeno je neutemeljen ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na določbo 28. člena ZVPot, ki v drugem odstavku določa, da mora biti blago, ki je na razprodaji označeno s ceno pred znižanjem in z znižano ceno. Tožeči stranki se namreč očita kršitev drugega odstavka 28. člena ZVPot, v zvezi z uporabo dejanj zavajajoče poslovne prakse (4. točka prvega odstavka 5. člena ZVPNPP), ki so prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP).

Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na sam izrek izpodbijane odločbe. Po določbi šestega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora biti izrek upravne odločbe kratek in določen. Po mnenju sodišča je upoštevaje drugi odstavek 12. člena ZVPNPP izrek dovolj določen in izvršljiv. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa dodatno izhaja, da kot označena cena pred znižanjem ne more biti navedena cena, ki ni bila veljavna dalj časa pred uvedbo sezonske razprodaje, saj taka napačna informacija zavaja oziroma bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika glede cene in cenovne prednosti.

Neutemeljeni so tudi ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitve pravil postopka. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je upravni organ prve stopnje opravil inšpekcijski ogled in o tem sestavil zapisnik, ki ga je vročil tožeči stranki in tožeči stranki omogočil, da je v postopku sodelovala ter varovala svoj pravni interes. Navedba, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku pa na samo odločitev ne vpliva. Tožeča stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno ob kontrolnem pregledu dne 10. 1. 2012, v času sezonskega znižanja, ki je predmet obravnavanega inšpekcijskega postopka, ob katerem je tožeča stranka le nadaljevala že ob poletni razprodaji leta 2011 ugotovljeno poslovno prakso.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe presodilo, da je le ta pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori tožeče stranke pa neutemeljeni, zato je tožbo tožeče stranke na temelju prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka je sicer sodišču predlagala, da se v zadevi opravi glavna obravnava. Dokazi, ki jih je predlagala, pa glede na stališče sodišča v zadevi na samo odločitev ne bi mogli vplivati, zato je sodišče ob upoštevanju 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo, ne da bi opravilo glavno obravnavo.

K točki II. izreka: Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.