Jedro

Za oderuško pogodbo gre torej takrat, ko ena pogodbena stranka namenoma izkoristi šibkejši položaj ali lastnost druge pogodbene stranke (subjektivni element oderuštva) za njeno nesorazmerno obremenitev (objektivni element oderuštva). Da lahko govorimo o oderuški pogodbi, morata biti izpolnjena oba elementa. Če manjka eden izmed njiju, zahtevku na tej podlagi ni mogoče ugoditi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 653,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je Prodajna pogodba z dne 2.7.2020 nična in s tem povezan zahtevek za ustrezen izbris solastninske pravice toženca do 1/6 pri nepremičnini 0000 1111/1.

2.Zoper takšno odločitev je pravočasno pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča obremenjena z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnih predpisov, pa tudi bistveno kršitvijo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prodajna pogodba in nasprotna prodajna pogodba dejansko ne pomeni sklenitve fiduciarnega posla, če bi bila prodajna cena, navedena v pogodbi realna tržna cena. V danem primeru gre za nedopustno pravno operacijo "prodam in odkupim nazaj" in sicer za nepremičnino za bagatelno ceno. Gre za povezani pogodbi, ki bi za svojo veljavnost morali vsebovati določbe, ki bi preprečevale doseganje nedovoljenega cilja, to je očitno prikrajšanje tožnika. Takšna nasprotna prodaja ne more biti izvedena po vnaprej določeni ceni, ki ni poštena tržna cena. Glede na to, da je v točki 8. pogodbe dogovorjen povratni odkup, je zemljiškoknjižno dovolilo v točki 4. pogojno, saj je nenavadno, da se pred iztekom roka za povratni odkup že daje dovolilo za brezpogojno vknjižbo. Ker gre za nepremičnino, je takšna pogodba nična, saj dovolilo za vknjižbo ne more biti pogojno. Očitno gre v konkretnem primeru za nedovoljen fiduciarni posel in ker gre za nepremičnino, je pogodba tudi iz tega razloga nična (45. člen Obligacijskega zakonika). Logično je, da je tožnik želel dobiti posojilo, kar je toženec zlorabil s pomočjo notarja. Del nepremičnine si je pridobil za bagatelno ceno, saj mu je bilo jasno, da tožnik ne bo zmogel v roku sedmih mesecev vrniti 35.000,00 EUR oz. za ta denar nazaj odkupiti 1/6 nepremičnine. Cena 35.000,00 EUR za 1/6 nepremičnine je očitno nerealna. Zloraba v zapisani vsebini pogodbe je očitna. Da je tožnik iskal posojilo, je razvidno iz izpovedbe tožnika in njegovega sina. Ni razumljivo, zakaj bi tožnik odkupoval del nepremičnine, če naj bi ga že prodal. Jasno je, da je želel dobiti posojilo. V zvezi s stališčem, da gre za neveljaven fiduciaren posel, se tožnik sklicuje tudi na sodno prakso (VSRS II Ips 427/2013, VSRS Up 66/2000). Pogodba je nična tudi zaradi oderuštva. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na odločbo VSRS II Ips 231/2015, iz katere izhaja, da se stranka na oderuštvo lahko sklicuje tudi, če je vedela, da sklepa pogodbo, iz katere izhaja nesorazmerna obremenitev. To je v konkretni zadevi očitno. Še bolj očitno bi to bilo, če bi sodišče imenovalo izvedenca, ki bi ocenil vrednost nepremičnine. Ker je izvedbo dokaza z izvedencem zavrnilo, je tožniku onemogočilo obravnavanje zadeve v smeri obstoja oderuštva. Gre za bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Toženec je na pritožbo odgovoril. Zavrača pritožbene navedbe tožnika in predlaga zavrnitev njegove pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je zahteval ugotovitev, da je Prodajna pogodba z dne 2.7.2020 nična, (1) ker gre za prepovedan fiduciarni komisorni dogovor in (2) ker gre za oderuško pogodbo. Sodišče mu ni sledilo in je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je pravilna.

6.Zakaj šteje, da ni šlo za prepovedan fiduciarni komisorni dogovor, je sodišče jasno in konsistentno obrazložilo v 8. do 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Na podlagi analize besedila sporne pogodbe ter izpovedb pravdnih strank in dveh zaslišanih prič je ugotovilo, da je bila volja pravdnih strank, da skleneta prodajno pogodbo z odkupno klavzulo (slednja je bila dogovorjena zato, ker je obstajala možnost, da tožnik tožencu proda drugo nepremičnino, glede katere pa je bil toženec v sporu s svakom in bi v primeru rešitve tega spora prišlo do prodaje te nepremičnine). Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da gre pri obravnavani prodajni pogodbi za nedopustno operacijo "prodam in odkupim nazaj", da je tožnik želel posojilo ter da je toženec s pomočjo notarja to zlorabil, pri čemer se sklicuje na izpovedbo svojega sina. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo ter stališča tožnika po celovito izvedenem dokaznem postopku (v katerem je dokazno ocenilo tudi izpovedbo njegovega sina), zavrnilo. Pritožba razlogom sodišča ne ponudi nobenih protiargumentov.

7.Pravilna je tudi presoja sodišča glede oderuške pogodbe. Po prvem odstavku 119. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je nična pogodba, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu.

8.Za oderuško pogodbo gre torej takrat, ko ena pogodbena stranka namenoma izkoristi šibkejši položaj ali lastnost druge pogodbene stranke (subjektivni element oderuštva) za njeno nesorazmerno obremenitev (objektivni element oderuštva). Da lahko govorimo o oderuški pogodbi, morata biti izpolnjena oba elementa.

Če manjka eden izmed njiju, zahtevku na tej podlagi ni mogoče ugoditi. V konkretni zadevi je sodišče ugotovilo, da subjektivni element oderuštva ni podan, saj glede na položaj tožnika, njegovo premoženjsko stanje, izkušenost in način sklenitve pogodbe, ni mogoče govoriti o tem, da bi toženec pri sklepanju pogodbe kakorkoli izkoristi tožnikov šibkejši položaj (17. do 19. točka obrazložitve). Te ugotovitve pritožba ne napada. Ker že ta ugotovitev zadostuje za zavrnitev zahtevka na tej podlagi, se z vprašanjem objektivnega elementa oderuštva sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno očita kršitev iz 8. točke 339. člena ZPP, ker ni ugotavljalo dejstev v tej smeri in je zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem, ki bi ugotavljal vrednost nepremičnine.

9.Ker pritožbeni razlogi niso podani in sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10.Odločitev o stroških postopka temelji na 154. in 165. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel in je zato dolžan tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo 653,31 EUR in predstavljajo stroške odgovora na pritožbo (875 odv. tč.), materialne stroške v pavšalnem znesku 2 % (17,5 odv. tč.), skupaj 535,50 EUR in ter 22 % DDV (117,81 EUR).

-------------------------------

1Prim. odločbe VS RS II Ips 193/2013, II Ips 783/2007, II Ips 145/2008, II Ips 687/2009, II Ips 546/2009.

Zveza: