Jedro

Organ je pravilno štel, da je bilo premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosupljem, ne glede na nedoločnost oziroma izostanek konkretnih označb o nepremičninah, ki so bile s to odločbo podržavljene. Iz te odločbe namreč jasno izhaja, da se na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji smatrajo za razlaščena vsa zemljiška posestva na območju LRS, med drugim last upravičenke – tožnice, navedene so vložne številke nepremičnin, ki so bile podržavljene, in skupna površina za posamezne vložne številke ter tudi, katera zemljišča se tej pustijo v lasti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano delno odločbo tožnici kot upravičenki do denacionalizacije vrnil podržavljeno nepremičnino parc. št. *142 – prosvetni dom – 264 m2, k.o. …, v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 151.380,00 DEM (1. točka izreka), odločil, da je zavezanka A. d.d. (sedaj A. d.d.) dolžna izročiti obveznice tožnici v navedeni višini v roku treh mesecev od pravnomočnosti izdane odločbe (2. točka izreka) in še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (3. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je tožnica vložila zahtevo za denacionalizacijo tudi za predmetno nepremičnino. V zadevi je bila že izdana odločba z dne 3. 6. 2004, ki jo je drugostopni organ odpravil in vrnil v ponoven postopek. Organ je ugotovil, da je bila nepremičnina podržavljena na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo št. 71/46 z dne 30. 3. 1946. S to odločbo so bila upravičenki podržavljena vsa zemljiška posestva. To je potrjeno tudi s sodbo Upravnega sodišča RS, I U 700/2012 z dne 20. 3. 2013, in sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 155/2013 z dne 21. 11. 2013. Z odločbo, št. 15/48 z dne 5. 1. 1948 je bil določen obseg podržavljenih nepremičnin z navedbo zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov o nepremičninah in podatkov o nepremičninah, ki se pustijo v lasti upravičenke. Ta odločba je bila sicer res razveljavljena z odločbo z dne 6. 6. 1953, vendar pa iz odločbe izhaja, da se je odločba razveljavila, ker se je v lasti upravičenke pustilo več obdelovalnih zemljišč kot je dovoljeval zakon, ker razlaščenka ni prijavila vseh nepremičnin, ki so bile v njeni lasti. Zato je takrat pristojni organ o tem ponovno odločil z odločbo z dne 23. 2. 1954. Glede na letnico podržavljenja 1946 je organ postavil izvedenca za oceno, ali gre za nov objekt na tem zemljišču, glede na to, da je prejšnji objekt leta 1944 pogorel. Izvedenec A.A. je podal mnenje, da gre za novo stvar. Tožnica je mnenju nasprotovala kot nepreverljivemu. Organ je ugotovil, da se v spisu nahajajo podatki o popolni obnovi objekta na pogorišču od leta 1946, čemur tožnica ni nasprotovala. Ker gre za novo stvar, ta ne more biti predmet vračila. Leto gradnje je razvidno tudi iz odločbe o priglasitvi del OLO Grosuplje, št. 04/3-1952/1 z dne 2. 10. 1958, ki je bila posredovana strankam in v kateri se navaja, da je bil Zadružni dom grajen l. 1946-1948. Zato ni razloga za zaslišanje prič. Iz pridobljene dodatne dokumentacije (slikovne dokumentacije) pa tudi izhaja, da je bil prejšnji objekt ruševina. Stališče tožnice in zavezanke, da gre za povečano vrednost objekta, je torej nepomembno. Zato je organ odločil o vračilu v obliki odškodnine v obliki obveznic.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice in potrdil odločitev prvostopnega organa.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja, meni, da je pravno naziranje organov zmotno, kar je privedlo do napačne odločitve. Tožnica je prepričana, da je treba kot letnico podržavljenja šteti leto 1954. Odločba iz leta 1948 je bila razveljavljena z odločbo iz leta 1953, nato pa je bila ponovno izdana odločba leta 1954. Če slednja ne bi bila izdana, denacionalizacija ne bi bila potrebna. Temu stališču je v celoti pritrdilo tudi Ministrstvo v svoji odločbi z dne 21. 3. 2005, v kateri je med drugim navedlo tudi, da ne more biti sporno dejstvo, da je bila upravičenki leta 1948 podržavljena tudi predmetna nepremičnina, da ne more biti sporno, da je bila ta nepremičnina ponovno podržavljena tudi v letu 1954 in da je bila ta nepremičnina od razveljavitvene odločbe iz leta 1953 do izdaje odločbe v letu 1954 ponovno v lasti upravičenke. Šele ponovna razlastitev je torej povzročila stanje, da je potreben postopek denacionalizacije. Tako stališče je vsebovano v več odločbah in tudi v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 255/2010 z dne 8. 9. 2010. Odločba iz leta 1946, ki ni vsebovala vseh podatkov, ni bila določna in se ni mogla izvršiti v zemljiški knjigi, kar je še en razlog, da je ni mogoče upoštevati. Šele z odločbo iz leta 1948 je dejansko mogoče govoriti o tem, da so bile tožnici podržavljene nekatere nepremičnine. Odločba iz 1946 se nanaša tudi na zemljišča posestva, obravnavana nepremičnina pa je stavba in ne zemljišče, zato ni jasno, zakaj je to treba šteti med ''zemljiška posestva''. Na to organ ni odgovoril, zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Gre za objekt, zemljiška posestva pa so zemljišča in ne stavbe. Organ torej ni niti ugotavljal, ali šteje to nepremičnino za zemljiško posest, kaj šele, da bi za to navajal razloge. Četudi pa ima drugostopni organ prav, da sodijo med zemljiška posestva poleg zemljišč še objekti, naprave, živi in mrtvi kmetijski in gozdni inventar, pa to ne pomeni, da sodi tudi Prosvetni dom, v katerem so se odvijali razni družabni dogodki. Če bi organ upošteval kot letnico podržavljenja 1954, pa bi bila nepremičnina tožnici vrnjena v naravi. Tožnica je še opozorila, da je bilo v postopku izdelanih več izvedenskih mnenj. Organ je izvedencu B.B. naložil, da oceni vrednost nepremičnine po stanju v času podržavljenja, tj. leto 1954, kar pomeni, da je tudi organ štel leto 1954 kot leto podržavljenja. Nikjer se za leto podržavljenja ni štelo leto 1946, zato je dejansko stanje z vidika te letnice povsem nerazjasnjeno, saj se je postopek vodil z vidika leta podržavljenja 1948 ali 1954. V spisu ni podatkov o stanju nepremičnine v letu 1946. Tožnica je zato med postopkom predlagala izvedbo dodatnih dokazov, predlagala je zaslišanje prič. S tem, ko je organ ta dokazni predlog zavrnil, tega pa ni ustrezno obrazložil, je kršil določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ustavno zajamčeno enako varstvo pravic. To je bistvena kršitev določb postopka, kar je imelo za posledico zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in s tem nepravilno odločitev upravnega organa. Že v postopku pa je tožnica povedala, da prosvetni dom med vojno ni bil porušen, ampak le poškodovan v požaru, obnovitvena dela pa so potekala še v času, ko je bila tožnica formalni in dejanski lastnik. Tako tudi dopis Sveta svobod in prosvetnih društev Okraja Zadružnega doma v Šmarju z dne 20. 11. 1959. V tem dopisu je med drugim navedeno, da ''zemljišče in stavba sedanjega Zadružnega doma temeljita na zemljišču in zgradbi bivšega Prosvetnega doma...ta dom je bil med zadnjo vojno zelo poškodovan, a je bil s skupnim delom vaščanov, zlasti pa prosvetarjev, obnovljen...kot dozidava temu bivšemu prosvetnemu domu je bil zgrajen zadružni dom in se zdaj celotna zgradba imenuje zadružni dom, čeprav je jedro celotnega doma bivši Prosvetni dom.'' Posledično je napačna ocena, da gre za novo stvar, napačno pa je uporabljena tudi metoda vrednotenja nepremičnine in bi morala biti uporabljena volumenska metoda. Tožnica je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, prvostopno odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, poslala je upravne spise.

5. Stranka z interesom B. d.d. je v odgovoru na tožbo prerekal navedbe tožnice in predlagal zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se zato, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge, ki jih je organ navedel v svoji odločitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami tožnice pa še dodaja:

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o vračilu podržavljene nepremičnine parc. št. *142 – prosvetni dom – 264 m2, k.o. …, v obliki odškodnine v obveznicah stranke z interesom Slovenskega državnega holdinga v višini 151.380,00 DEM.

9. Tožnica tudi v tej tožbi ugovarja času podržavljenja (meni, da je šteti kot akt podržavljenja odločbo OLO Ljubljana okolica št. II-2-P-444/2-54 z dne 23. 2. 1954, in ne odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo št. 718/46 z dne 30. 3. 1946) ter posledično obliki vračila.

10. Kot je sodišče tožnici pojasnilo že v sodbi, I U 700/2012 z dne 20. 3. 2013, temu pa je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi, X Ips 155/2013 z dne 21. 11. 2013, je organ pravilno štel, da je bilo premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosupljem, št. 718/46 z dne 30. 3. 1946, ne glede na nedoločnost oziroma izostanek konkretnih označb o nepremičninah, ki so bile s to odločbo podržavljene. Iz te odločbe namreč jasno izhaja, da se na podlagi tč. c) 6. člena in 9. člena v zvezi s 3., 4. in 13. členom Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji smatrajo za razlaščena vsa zemljiška posestva na območju LRS, med drugim last upravičenke – tožnice, navedene so vložne številke nepremičnin, ki so bile podržavljene, in skupna površina za posamezne vložne številke ter tudi, katera zemljišča se tej pustijo v lasti. Iz odločbe, št. 15/48 iz leta 1948 pa izhaja, da se prej povzeta odločba popravlja oziroma dopolnjuje z zemljiškoknjižnimi in katastrskimi podatki razlaščenih zemljišč. Tudi zemljiškoknjižni vpisi so bili izvršeni na podlagi odločbe iz leta 1946 v zvezi z odločbo iz leta 1948. Iz teh odločb pa tudi ne izhaja, da obravnavane nepremičnine niso šteli med ''vsa zemljiška posestva'', glede na že pojasnjeno opredelitev nepremičnin v odločbi iz leta 1946, tožnica pa je tudi bila lastnica v tem postopku obravnavane nepremičnine glede na historične zemljiškoknjižne izpiske za vl. št. 222, k.o. … (ob tem se sodišče ne spušča v vprašanje pravnega interesa tožnice za uveljavljanje tega ugovora glede na določitev odškodnine za to nepremičnino tožnici kot upravičenki). Na spremembo stališča sodišča v zvezi z vprašanjem časa podržavljenja tudi ne more vplivati tožničino sklicevanje na druge odločitve upravnih organov oziroma sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 255/2010, kjer je bilo kot leto podržavljenja upoštevano leto 1954. V vsakem primeru je namreč upravni organ v postopku odločanja o določenih nepremičninah dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje, stališču o podržavljenju premoženja tožnice z odločbo, izdano v letu 1946, pa je – kot je sodišče že navedlo – sledilo tudi Vrhovno sodišče RS.

11. Sodišče se tudi ne strinja s tožničinimi ugovori v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca A.A.. Kot je tožnici že izčrpno pojasnil upravni organ, je izvedenec svoje mnenje izdelal na podlagi dokumentacije v spisu, med drugim (tudi) slikovne dokumentacije, mnenju pa je upravni organ tudi po presoji sodišča mogel slediti in ga upoštevati, ker je izdelano na podlagi predpisov, ki jih za vrednotenje določa ZDen. Izvedenec je tudi prepričljivo pojasnil, zakaj je upošteval pri vrednotenju točkovalno metodo (glede na opredeljen namen nepremičnine ob podržavljenju – 16. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja), zato ni možno slediti tožničinemu ugovoru, da bi bilo treba uporabiti volumensko metodo. Razloge za uporabo volumenske metode tožnica sicer v tožbi ne konkretizira. Sodišče se tudi ne strinja s tožnico, da iz podatkov v spisu ni razvidno stanje nepremičnine v letu 1946 glede na prej ugotavljano dejansko stanje za leto 1948 in 1954, saj je stanje poškodovanosti in obsega objekta v letu 1944 razvidno iz slikovne dokumentacije iz knjige Črna bukev. Da bi bil objekt v letu 1946 (oziroma natančneje ob podržavljenju 30. 3. 1946) že obnovljen, pa tožnica niti ne zatrjuje, ugovarja pa tudi ne temu, da se je objekt obnavljal in obnovil v kasnejših letih, torej po tem, ko je bil že podržavljen. Na drugačen zaključek zato ne bi moglo vplivati zaslišanje prič, organ pa je zavrnitev tega tožničinega dokaznega predloga tudi ustrezno obrazložil, zato absolutna kršitev določb postopka ni podana. Iz enakega razloga pa tudi ni podana kršitev načela enakega varstva pravic po Ustavi. Vsebina dopisa Sveta svobod in prosvetnih društev Okraja Zadružnega doma v Šmarju z dne 20. 11. 1959 (povzeta v točki 3 obrazložitve te sodbe), ki naj bi po tožničinem mnenju potrjevala, da stanje poškodovanosti objekta ni bilo tolikšno, da bi šlo pri obnovljenem objektu za novo stvar, pa tudi ne more ovreči zaključka izvedenca v njegovem izvedenskem mnenju. Izvedenec je takšen zaključek napravil po tem, ko je primerjal obseg, konstrukcijo, izdelavo in uporabljene materiale prvotno zgrajenega objekta, z obsegom, konstrukcijo, izdelavo, ipd., objekta, zgrajenega po obnovi, pri čemer je podatke o slednjem pridobil iz evidence GURS, torej na podlagi uradnih podatkov, in ugotovil, da že ob upoštevanju samo fizičnih elementov med gabariti objekta leta 1946 in sedanjim stanjem ter stanjem objekta leta 1944, gre za nov objekt oziroma novo stvar, ki je bila zgrajena na osnovi ruševin bombandiranega in požganega objekta. Ob tem pa sodišče še dodaja, da je vprašanje, ali gre za novo stvar ali ne, sicer pravno vprašanje, vendar je ugotavljanje dejstev za odgovor na to vprašanje strokovne narave, ki zahteva sodelovanje izvedenca, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno, zaradi česar tudi iz tega razloga organ ne bi mogel upoštevati navedb iz ''laičnega'' dopisa z dne 20. 11. 1959. 12. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je tudi pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

13. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.