Jedro

Izognitev plačila upnikom ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1. Za obstoj tega kaznivega dejanja zadostuje že navidezno ali dejansko poslabšanje svojega premoženjskega stanja ali premoženjskega stanja drugega dolžnika, zaradi takšnega ravnanja pa pride do povzročitve stečaja. Ne glede na izid stečajnega postopka je kaznivo dejanje dokončano že z začetkom stečaja in ne šele oziroma v primeru odpusta obveznosti.

Hujša (kvalificirana) posledica v višini velike premoženjske škode je zakonski znak tretjega (in ne prvega) odstavka 226. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je obsojenega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem po tretjem in prvem odstavku 226. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo zaporno kazen enega leta s preizkusno dobo dveh let ter poseben pogoj, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plača oškodovani družbi A. d. o. o. (v nadaljevanju A.) škodo v višini 150.861,56 EUR. Odločilo je, da je obsojenec na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oškodovani družbi A. dolžan plačati znesek 150.861,56 EUR, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, z nagrado in potrebnimi izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, pa je obremenilo proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbama obsojenca delno ugodilo, pritožbi okrožne državne tožilke pa ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku tako, da je oškodovano družbo A. na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP z njenim premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo; ter v odločbi o kazenski sankciji tako, da je v izrečeni pogojni obsodbi določeno zaporno kazen zvišalo na eno leto in šest mesecev, preizkusno dobo pa podaljšalo na pet let. V preostalem je obsojenčevi pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec vložil zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kršitev ustavnih pravic, pravic iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, 3., 15. in 17. člena ZKP ter 24. in 57. člena KZ-1. Predloga odločitve vložnik ni navedel. 4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. Meni, da je sodišče s tem, ko je oškodovanca napotilo na pravdo, v pogojni obsodbi pa določilo posebni pogoj vrnitve škode, nastale s kaznivim dejanjem, zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi delno ugodi na način, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se posebnega pogoja, izrečenega v pogojni obsodbi, ne določi. V preostalem delu navaja, da je zahteva neutemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu, ki se o njem ni izjavil. B.

_Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP_

6. Vložnik uvodoma izpostavlja obrazložitev višjega sodišča, da dejansko oškodovanje upnikov (ki nastopi šele v situaciji odpusta obveznosti) ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, ker je kaznivo dejanje dokončano že z začetkom stečaja. Meni, da je nastanek premoženjske škode imanentni oziroma inherentni del tega kaznivega dejanja in zatrjuje, da iz konkretnega opisa dejanja ne izhaja, da je z obsojenčevimi izvršitvenimi ravnanji oziroma zaradi njih upnikom nastala premoženjska škoda. V nadaljevanju pa, nasprotno s predhodno navedenim, navaja, da so v konkretnem opisu navedeni upniki, navedena je premoženjska škoda, ki je velika premoženjska škoda. Višjemu sodišču očita, da ni obrazložilo, zakaj odpust obveznosti ni zakonski znak obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

7. Ne glede na takšne nejasne navedbe je ugotoviti, kot je to v 7. točki obrazložitve sodbe vložniku pravilno pojasnilo tudi višje sodišče, da izognitev plačila upnikom ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1. Za obstoj tega kaznivega dejanja zadostuje že navidezno ali dejansko poslabšanje svojega premoženjskega stanja ali premoženjskega stanja drugega dolžnika, zaradi takšnega ravnanja pa pride do povzročitve stečaja. Dejstva, ki jih je mogoče subsumirati pod ta zakonska znaka, opis dejanja v konkretnem primeru vsebuje. Iz opisa izhaja, da je obsojenec v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja (torej pred vložitvijo predloga za začetek postopka osebnega stečaja) z darilno pogodbo z dne 9. 5. 2014 in vpisom v zemljiško knjigo na sina B. B. prenesel nepremičnini v skupni vrednosti 218.757,00 EUR. S tem je poslabšal svoje premoženjsko stanje ter dosegel začetek stečajnega postopka, saj se je zavedal, da se bo tako izognil plačilu obveznosti do svojih upnikov. Ne glede na izid stečajnega postopka je kaznivo dejanje dokončano že z začetkom stečaja in ne šele oziroma v primeru odpusta obveznosti, za kar je višje sodišče ponovno podalo razloge, ki so tudi po predlaganem stališču razumni. Glede na navedeno vložnik ne more uspeti z zatrjevanjem kršitve kazenskega zakona in s sicer v zahtevi za varstvo zakonitosti le pavšalno omenjeno pravno kvalifikacijo po 227. členu KZ-1 (kaznivo dejanja oškodovanja upnikov).

8. V opisu pa je navedena tudi hujša (kvalificirana) posledica v višini velike premoženjske škode, ki je zakonski znak tretjega (in ne prvega) odstavka 226. člena KZ-1. Iz opisa namreč izhaja, da so zaradi obsojenčevega ravnanja terjatve v opisu navedenih upnikov ostale neporavnane, ter jim je nastala velika premoženjska škoda v skupni višini 153.196,07 EUR. Opis dejanja glede na navedeno sledi merilom iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 40425/2010 z dne 26. 9. 2019, na katero se sklicuje vložnik in iz katere ob upoštevanju načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu izhaja zahteva po konkretizaciji vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja.

9. Vložnik nadalje navaja, da iz opisa dejanja izhaja, da med obsojenčevim ravnanjem, ko je bil na njegov predlog začet postopek osebnega stečaj dne 2. 10. 2015, in med nastankom velike premoženjske škode upnikom, ni vzročne zveze, saj je bila vknjižba lastninske pravice izvedena z učinkom 2. 6. 2014 na B. B., zaradi česar se upniki, če so navadni, ne bi mogli poplačati v izvršilnem postopku že 2. 4. 2014, tako da je dosega stečajnega postopka v tej zvezi brezpredmetna. Kazensko pravo ne sme nadomeščati civilnopravnih institutov. Razpolaganje z nepremičnino je lahko razlog za izpodbijanje pravnih dejanj v postopku osebnega stečaja.

10. Iz opisa je, drugače kot trdi vložnik, razvidno, da je med obsojenčevim ravnanjem ter nastankom prepovedane posledice podana vzročna zveza. Iz opisa namreč izrecno izhaja, da je razlog za povzročitev stečaja v obsojenčevi odsvojitvi konkretno navedenih nepremičnin in ne morebiti drugje, te okoliščine pa so potrjene tudi z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje (glej 34. točko obrazložitve sodbe in predhodne, prav tako 11. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Iz opisa je razvidno, da je bila vrednost nepremičnin višja od vrednosti terjatev, ki so zneskovno presegale veliko premoženjsko korist, torej bi lahko z izkupičkom od prodaje nepremičnin poplačal vse svoje upnike. Z odsvojitvijo svojega premoženja pa je upnikom onemogočil poplačilo, zaradi česar jim je nastala velika premoženjska škoda. Pri tem ni mogoče reči, da bi škoda nastala šele z odpustom obveznosti. Dejstvo, da se upniki ne bi mogli poplačati že v izvršilnem postopku, ki je bil začet na njihov predlog, torej neodvisno od obsojenčeve volje, na obstoj vzročne zveze ne vpliva. Iz opisa izhajajo vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, zato vložnik tudi ne more uspeti z navedbo, da kazensko pravo ne more nadomestiti civilnopravnih institutov, konkretno tožbe na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Zato tudi niso relevantne navedbe zahteve, da se z začetkom postopka osebnega stečaja pravni in ekonomski položaj upnikov nasproti dolžniku ni v ničemer spremenil, ter da v dejanskosti objektivno ni mogel izvršiti znaka kaznivega dejanja povzročitve večje (pravilno velike) premoženjske škode po tretjem in prvem odstavku 226. člena KZ-1. _Bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem in drugem odstavku 371. člena ZKP_

11. Vložnik nadalje navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do poštenega sojenja. Meni, da sodbi ne vsebujeta standarda, ki se zahteva za obsodilno sodbo, da sta sodišči prekršili domnevo nedolžnosti, pravico do obrambe in načelo materialne resnice. Zatrjevane kršitve vložnik navezuje na odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje prič C. C., D. D. in E. E., ki naj bi bili bistveni razbremenilni dokazi "v zvezi z obtoženčevim zagovorom". Izvedene dokaze pa naj bi sodišče selektivno ocenilo v obsojenčevo škodo. Obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov šteje kot vsebinsko prazno, v delu predloga za zaslišanje prič D. D. in E. E. še nerazumljivo, višjemu sodišču pa očita, da ni ustrezno odgovorilo na pritožbene navedbe.

12. Predlagane priče naj bi potrdile obsojenčev zagovor, da obsojenec nepremičnin v Brežicah ni jemal za svoji, čeprav je bil njun zemljiškoknjižni lastnik. Denar, s katerim sta bili nepremičnini kupljeni, naj bi bil last njegove matere, katere želja je bila, da preideta njenemu vnuku, ki ob nakupu na javni dražbi še ni bil star osemnajst let. Sodišče prve stopnje se je glede prič D. D., ki je bil obsojenčev odvetnik, ter E. E., njegove matere, postavilo na stališče (19. točka obrazložitve), da je pravno irelevantno za obravnavano zadevo, kaj naj bi obsojenčeva pokojna mama prispevala za nakup nepremičnine. Kot relevantne okoliščine, pomembne za odločitev o zadevi, je namreč štelo obstoj obveznosti ter védenje o obstoju obveznosti (to je temeljilo na že pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 204/2010 z dne 11. 6. 20131, ki jo je obsojenec predložil predlogu za začetek postopka osebnega stečaja). Poleg tega je sodišče kot relevantno okoliščino, s katero je zavrnilo obsojenčev zagovor, štelo začetek postopka osebnega stečaja ter dejstva, da nikomur med postopkom osebnega stečaja, ko se je ugotovila odsvojitev nepremičnine, ni razkril razlogov sklepanja darilne pogodbe, kot jih je navajal kasneje v tem kazenskem postopku (slednje je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja stečajnega upravitelja F. F., njegovega zaposlenega G. G., predstavnika oškodovanca H. H.). Glede na navedeno je sodišče za zavrnitev dokaznih predlogov navedlo razloge, ki so po predlaganem stališču razumni in ustrezajo že ustaljeni sodni praksi v zvezi z odločanjem o dokaznih predlogih, na katero se je ustrezno sklicevalo tudi višje sodišče (22. točka obrazložitve).

13. Obramba pa ni izkazala niti pravne relevantnosti zaslišanja priče C. C. Slednji bi lahko izpovedal o njunem poslovnem odnosu, torej v zvezi z nastankom obveznosti, ne pa tudi glede zgoraj izpostavljenih odločilnih dejstvih, ki predstavljajo zakonske znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Zato sodišče z odločitvijo, da zgolj prebere dokumentacijo v zvezi s stečajnim postopkom, ki se je zoper predlagano pričo vodil na Okrožnem sodišču v Kopru, ni zagrešilo zatrjevane kršitve.

14. Vložnik se tudi ne more sklicevati na to, da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti opraviti soočenje priče I. I. z obsojencem ter zaslišati katerega od stečajnih dolžnikov. Višje sodišče je pravilno pojasnilo, da je tak predlog podan v nasprotju z določbo četrtega odstavka 369. člena ZKP. Z nadaljnjimi navedbami pa vložnik le nasprotuje dokazni oceni navedene priče ter z vztrajanjem pri obsojenčevem zagovoru, da ni vedel, da je ob podaji predloga za začetek postopka osebnega stečaja dolžan dati podatek o neodplačnih odsvojitvah premoženja, opravlja lastno oceno njene izpovedbe, kar z zahtevo ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Vložnik z navedbami, da sodbi nimata razumljivih, obrazloženih razlogov o tem, da je izpodbit obsojenčev zagovor, da je bila opravljena "medsebojna primerjava zaslišanih prič" ter da je kršeno načelo _in dubio pro reo_, ne uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, temveč glede na obširne in razumne razloge, temelječe na dokazni oceni neposrednih dokazov (in ne zgolj na indicih, kot navaja vložnik), ki sta jih nižji sodišči podali v zvezi z odločilnimi dejstvi, z vztrajanjem pri obsojenčevem zagovoru, ki takšnim ugotovitvam nižjih sodišč nasprotuje, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Gre za razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

16. Glede na obsežno dokazno presojo, s katero je sodišče zavrnilo obsojenčev zagovor, da je bil samo zemljiškoknjižni lastnik, ter da je nepremičnino štel za tujo in ne svojo, upoštevajoč časovno komponento obsojenčevih dejanj, vložnik prav tako ne more uspeti z očitkom, da sodbi nimata razlogov o zavesti o protipravnosti oziroma, da je vse, kar je zapisanega v zvezi s subjektivnimi znaki kaznivega dejanja, zapisano na strani 14 sodišča prve stopnje.

_Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP: posebni pogoj v pogojni obsodbi_

17. Vložnik navaja, da je posebni pogoj za preklic pogojne obsodbe nezakonit, ker se ta pogoj po KZ-1 lahko izreče le, če to ne nasprotuje prisilnim predpisom. V konkretnem primeru določitev posebnega pogoja oziroma, kot se izrazi vložnik, zahteva po plačilu 150.000,00 EUR po insolvenčnem dolžniku, nasprotuje določbam ZFPPIPP. Takšne navedbe ne ustrezajo določilu prvega odstavka 424. člena ZKP, ki preizkus zatrjevanih kršitev omejuje zgolj na tiste kršitve, ki jih vložnik konkretizira tako, da je mogoč njihov preizkus, pri čemer posplošeno sklicevanje nanje ne zadošča. Postopek osebnega stečaja tudi ne predstavlja okoliščine, ki bi izključevala določitev posebnega pogoja povrnitve škode v pogojni obsodbi, temveč zgolj začasno oviro za izpolnitev posebnega pogoja s strani obsojenca.

C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja ob izreku obsodilne sodbe, je Vrhovno sodišče obsojenca plačila sodne takse za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti oprostilo. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

20. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov članov senata. Za odločitev so glasovali vrhovni sodnica in sodniki Branko Masleša, Mitja Kozamernik, Barbara Zobec in Vladimir Horvat, medtem ko je vrhovna sodnica dr. Dunja Jadek Pensa glasovala za ugoditev zahtevi in razveljavitev pravnomočne sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

1 S to sodbo je sodišče v pravdni zadevi tožeče stranke Hypo Bank d.d., zoper toženi stranki B. d. o. o. in J. J. zaradi plačila 98.481,94 EUR s pripadki, razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14790/2009 z dne 15. 1. 2009 ostane v veljavi v I. in III. odstavku izreka sklepa – torej v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in v delu o stroških.