Jedro

Varstveni objekt stečajne goljufije po prvem odstavku 226. člena KZ-1 je poslovna zvestoba, plačilna disciplina in pošteno ter enakopravno obravnavanje upnikov, temu namenu inkriminacije pa sledi tudi opis kaznivega dejanja po navedeni določbi. Izvršitveno ravnanje predstavlja navidezno ali dejansko poslabšanje premoženjskega stanja stečajnega dolžnika, ki ga vodi poseben namen neplačila obveznosti upnikom in je v vzročni zvezi z uvedbo stečaja kot sredstva za izognitev obveznostim. Izognitev plačilu upnikom ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, kar pomeni, da dejansko oškodovanje upnikov, ki nastopi šele v situaciji odpusta obveznosti, ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. Opis izvršitvenega ravnanja s prepovedano posledico, kot je razviden iz prvega odstavka 226. člena KZ-1, je po svoji vsebini povsem jasen in ne dopušča nobenih dvomov, katera dejstva in okoliščine morajo biti zajete v konkretnem dejanskem stanu historičnega dogodka. Kritika pritožnika, da odpust dolga ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, je zato neutemeljena.

V dejstvu, da je bil obtoženi od 30. 4. 2011 do vpisa lastninske pravice sina na predmetnih nepremičninah na podlagi darilne pogodbe z dne 9. 5. 2014 vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik navedenega premoženja in je imel nepremičnini ne samo v lasti, ampak tudi v posesti, sodišče druge stopnje, upoštevaje ocenjeno vrednost teh dveh nepremičnin v višini čez 200.000,00 EUR in obveznost iz naslova kreditne pogodbe ter do upnikov, ki skupaj ocenjene vrednosti nepremičnin niso presegale, ob čemer obtoženi drugega premoženja in dohodkov ni imel, prepoznava poseben obtoženčev namen z obdaritvijo bližnjega sorodnika poslabšati svoje premoženjsko stanje in s tem povzročiti stečaj tako, da obveznosti upnikov ne bi bile poplačane, upoštevaje tudi, da je sam podal predlog za osebni stečaj in za odpust obveznosti, pri tem pa sklenitev darilne pogodbe zamolčal tako stečajnemu upravitelju, nato pa še predstavniku oškodovanca tekom stečajnega postopka.

Na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča o obstoju objektivnih in subjektivnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ne more vplivati čas sproženja izvršbe po pravnomočni civilni sodbi, dejstvo, da je stečajni upravitelj le na podlagi odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izvedel, da je obtoženi v letu 2014 s predmetnima nepremičninama obdaril svojega sina, nato pa niti ni vložil izpodbojne tožbe, in pritožbeno opozorilo o zaznambi spora glede ničnosti predmetne darilne pogodbe v zemljiški knjigi. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere tretjih subjektov in obtoženca v ničemer ne razbremenjujejo očitka po izpodbijani sodbi. Enako stališče drugostopenjsko sodišče sprejema glede pritožbene navedbe, da je bil kljub dejstvu zemljiškoknjižnega lastništva obtoženca za predmetni nepremičnini njun dejanski lastnik obtoženčev sin. V zvezi z obtoženčevim zagovorom, da sta bili nepremičnini kupljeni s sredstvi obtoženčeve mame za B. B., pa sodišče druge stopnje poudarja, da je pomembno le dejstvo, da je bil obtoženi v času, ko je obstajala njegova lastna obveznost zlasti za poplačilo banke oziroma Y. d. o. o., zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, preko katerih bi terjatev lahko poplačal, pa je namesto tega obe nepremičnini brezplačno odsvojil, nato pa v doglednem času predlagal uvedbo postopka osebnega stečaja.

Glede na to, da je bila oškodovancu v postopku osebnega stečaja priznana terjatev, ki jo v pretežni vrednosti uveljavlja tudi v obliki premoženjskopravnega zahtevka, je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v adhezijskem postopku ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, in na ta način bistveno prekršilo določbe področnega zakona o pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožbama obtoženca se deloma ugodi, pritožbi okrožne državne tožilke pa se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku tako, da se oškodovano družbo Y. d. o. o., na podlagi drugega odstavka člena 105 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z njenim premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napoti na pot pravde; - v odločbi o kazenski sankciji tako, da se v izrečeni pogojni obsodbi določena zaporna kazen zviša na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev, preizkusna doba pa podaljša na 5 (pet) let. II. V preostalem se pritožbi obtoženega zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem po tretjem in prvem odstavku 226. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, upoštevaje tretji odstavek člena 226 KZ-1, določilo zaporno kazen eno leto in preizkusno dobo dveh let ter poseben pogoj, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plača oškodovani družbi Y. d. o. o. škodo v višini 150.861,56 EUR. Odločilo je, da je obtoženi na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP dolžan plačati oškodovani družbi Y. d. o. o. znesek 150.861,56 EUR, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka člena 95 ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, z nagrado in potrebnimi izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, pa je na podlagi prvega odstavka člena 97 ZKP obremenilo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila obtoženi in okrožna državna tožilka. Obtoženi je vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbenih očitkov; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjen senat. Okrožna državna tožilka je vložila pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče zaporno kazen enega leta, ki naj se izvrši z delom v splošno korist, podrejeno, da jo spremeni tako, da zviša določeno zaporno kazen v izrečeni pogojni obsodbi na eno leto in šest mesecev in podaljša preizkusno dobo na pet let. 3. Utemeljeni sta deloma pritožbi obtoženca, v celoti pa pritožba okrožne državne tožilke.

4. Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov v spisu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih posamično in sintezno skrbno analiziralo in ocenilo ter ob tem, da ni kršilo določb kazenskega postopka, oblikovalo pravilne dejanske in pravne zaključke ter s stopnjo prepričanja, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, spoznalo obtoženca za krivega očitanega kaznivega dejanja, o premoženjskopravnem zahtevku pa odločilo v nasprotju z določbami zakona (4. točka prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s četrtim odstavkom člena 374 ZKP) ter v izrečeni pogojni obsodbi določilo prenizko zaporno kazen in prekratko preizkusno dobo (4. točka prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 374 ZKP).

**K pritožbama obtoženca**

5. Pritožniku ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki člena 372 ZKP. Stališče obtoženca, da izrek prvostopenjske sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, je materialnopravno zmotno.

6. Očitano kaznivo dejanje, skupaj s kaznivim dejanjem oškodovanja upnikov po členu 227 KZ-1, po pravni teoriji1 sodi v t. i. insolvenčno kriminaliteto, ki temelji na spoznanju, da insolventnost dolžnika, ki v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih zapadlih obveznosti ali postane dolgoročno plačilno nesposoben, lahko nastane ali se izrablja z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi ali povzročitve premoženjske škode upnikom. Ti dve kaznivi dejanji nasprotujeta namenu posebnih pravil insolventnega prava, ki so, zaradi ureditve razmerij med dolžnikom in upniki, namenjena primerom nehotenega oziroma nekrivdno povzročenega stanja plačilne nesposobnosti, ne pa njegovim zlorabam.

7. Varstveni objekt stečajne goljufije po prvem odstavku člena 226 KZ-1 je poslovna zvestoba, plačilna disciplina in pošteno ter enakopravno obravnavanje upnikov, temu namenu inkriminacije pa sledi tudi opis kaznivega dejanja po navedeni določbi; izvršitveno ravnanje predstavlja navidezno ali dejansko poslabšanje premoženjskega stanja stečajnega dolžnika, ki ga vodi poseben namen neplačila obveznosti upnikom in je v vzročni zvezi z uvedbo stečaja kot sredstva za izognitev obveznostim. Izognitev plačilu upnikom ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku člena 226 KZ-1, kar pomeni, da dejansko oškodovanje upnikov, ki nastopi šele v situaciji odpusta obveznosti, ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja.2 Opis izvršitvenega ravnanja s prepovedano posledico, kot je razviden iz prvega odstavka člena 226 KZ-1, je po svoji vsebini povsem jasen in ne dopušča nobenih dvomov, katera dejstva in okoliščine morajo biti zajete v konkretnem dejanskem stanu historičnega dogodka. Kritika pritožnika, ki se nanaša na ugotovitev prvostopenjskega sodišča v točki 34 obrazložitve izpodbijane sodbe, da odpust dolga ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku člena 226 KZ-1, je zato neutemeljena.

8. Neupravičen je pritožnikov zaključek, da bi bilo lahko obtožencu kvečjemu dokazano kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku člena 227 KZ-1. Namen pri tem kaznivem dejanju je namreč izčrpan že z zavestno in voljno sestavino v odnosu do izigravanja oziroma oškodovanja upnikov, medtem ko je pri očitanem kaznivem dejanju določen dodatno še s posebnim storilčevim odnosom do povzročitve stečaja.3 Pritožbenih navedb, da je tožilstvo z neustrezno pravno kvalifikacijo zamudilo možnost za izdajo ustrezne obsodilne sodbe, pritožbeno sodišče ne sprejema; pridružuje se namreč že zaključkom in ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je obtožencu dokazan namen neplačila obveznosti upnikom na način povzročitve stečaja.4

9. Sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi dne 9. 5. 2014 sklenil darilno pogodbo s sinom B. B. za obe predmetni nepremičnini v ocenjeni vrednosti, ki je presegala vrednost vseh v stečajnem postopku prijavljenih in priznanih terjatev, ravno zato, da bi na ta način povzročil stečaj in se tako izognil poplačilu teh obveznosti, sprejema tudi sodišče druge stopnje.

10. Prepričljivo je razlogovanje prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da je obtoženi po kreditni pogodbi z Banko z dne 24. 4. 2008 za poplačilo kreditne obveznosti 100.000,00 EUR jamčil kot solidarni plačnik in porok, k čemur se je zavezal z lastnoročnim podpisom, zavedajoč se obsega svoje odgovornosti do kreditodajalca, saj je bil, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, tedaj direktor uspešnega podjetja kot kreditojemalca, hkrati pa dolgoletni poslovnež, ki mu ni mogoče pripisati nevednosti in naivnosti v zvezi s podpisom kreditne pogodbe v navedeni vrednosti. Enako kot prvostopenjsko sodišče, upoštevaje v dokaznem postopku prebrano listinsko dokumentacijo (l. št. 431 in nasl.; priloge C30 in naslednje), pritožbeno sodišče razume obtoženčev zagovor v tem delu in zaključuje, da v stečajnem postopku zoper drugega solidarnega plačnika in poroka C. C. najmanj ni podvzel vseh potrebnih korakov za uspeh prijave lastne terjatve v vrednosti svoje obveznosti po kreditni pogodbi oziroma, kot to izhaja iz pritožbenega razmišljanja, te terjatve sploh ni prijavil, zoper njega niti ni podal kazenskih ovadb, kar tudi po stališču pritožbenega sodišča utrjuje oceno, da je vedel za svojo lastno obveznost do banke; pritožnikovo sklicevanje na neprekluzivnost roka za prijavo terjatev v postopku osebnega stečaja zoper C. C. se ob navedenem izkaže za brezpredmetno. Tudi sodišče druge stopnje ne verjame, da bi obtoženi ne vedel za sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 204/2010-II, z dne 11. 6. 2013, ki je postala pravnomočna 27. 8. 2013, saj je nenazadnje sam razlagal, da je neposredno trpel učinke s strani gospodarske družbe, katere direktor je bil, prevzete kreditne obveznosti, navedeno sodbo pa je priložil tudi predlogu za osebni stečaj, katerega je podal leta 2015 (točka 7, 8, 24, 25, 28 obrazložitve napadene odločitve).

11. V dejstvu, da je bil obtoženi od 30. 4. 2011 do vpisa lastninske pravice sina na predmetnih nepremičninah na podlagi darilne pogodbe z dne 9. 5. 2014 vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik navedenega premoženja, in je imel nepremičnini ne samo v lasti, ampak tudi v posesti, saj je imel na naslovu Cesta 19 do 10. 4. 2015 prijavljeno stalno prebivališče, sodišče druge stopnje, upoštevaje ocenjeno vrednost teh dveh nepremičnin v višini čez 200.000,00 EUR in obveznost iz naslova kreditne pogodbe ter do upnikov P. d. o. o. ter Občine R., ki skupaj ocenjene vrednosti nepremičnin niso presegale, ob čemer obtoženi drugega premoženja in dohodkov ni imel, enako kot sodišče prve stopnje prepoznava poseben obtoženčev namen z obdaritvijo bližnjega sorodnika poslabšati svoje premoženjsko stanje in s tem povzročiti stečaj tako, da obveznosti upnikov ne bi bile poplačane, upoštevaje predvsem, da je sam podal predlog za osebni stečaj in za odpust obveznosti, pri tem sklenitev darilne pogodbe zamolčal tako D. D. kot stečajnemu upravitelju, nato pa še predstavniku oškodovanca E. E. tekom stečajnega postopka po sestanku s stečajnim upraviteljem, ki je po lastnem kanalu ugotovil, da je bila sklenjena navedena darilna pogodba (točka 21, 22, 25, 26, 30, 31, 32, 34 obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Ne držijo pritožbene navedbe, da ni podana nikakršna časovnica obtoženčevih ravnanj, ki bi utemeljevala ugotovitev, da je obtoženi z brezplačno odsvojitvijo predmetnih nepremičnin sinu, ravnal posebej motivirano. Sodišče druge stopnje se strinja s prvostopenjskim, da je obtoženčevo očitno zavedanje o njegovi lastni obveznosti iz naslova sklenjene kreditne pogodbe, ki je potrditev dobilo tudi v konkretnih učinkih (točka 10 te odločbe), botrovalo njegovi odločitvi, da nepremičnini, katerih zemljiškoknjižni lastnik je bil in s prodajo katerih bi lahko poplačal vse svoje dospele obveznosti, podari drugi osebi, in to prav svojemu najbližjemu sorodniku; na ta način je vredno premoženje še vedno na nek način ostalo v njegovi sferi, na podlagi njegovega lastnega predloga pa je bil uveden osebni stečaj z dnem 2. 10. 2015, saj je z odsvojitvijo predmetnega premoženja povzročil, da so se za to stekli zakonski pogoji.

13. Nima prav pritožnik, da dejstvo, da obtoženi že tekom pravdnega postopka pod opr. št. P 204/2010 ni razpolagal s predmetnim nepremičnim premoženjem, pač pa je to storil šele slabo leto po pravnomočnosti civilne sodbe, kot tudi dejstvo, da je predlog za osebni stečaj podal šele dve leti po pravnomočnosti te sodbe, to je 3. 9. 2015, izkazujeta, da obdaritve sina ni povezoval z uvedbo stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je na inkriminiran obtoženčev namen upravičeno sklepalo, upoštevajoč tudi obtoženčevo spremembo lastnega imena in priimka ter ukinitev transakcijskega računa v letu 2012 in spremembo stalnega prebivališča v letu 2015 kot dodatne okoliščine, ki sicer same zase niso obremenilne, glede na višino dolgov in vrednost odsvojenega premoženja, subjekt obdaritve, lasten obtoženčev angažma za uvedbo stečajnega postopka in njegov poskus doseči odpust obveznosti v stečajnem postopku, zamolčanje navedene darilne pogodbe tako ob podaji predloga za uvedbo stečajnega postopka kot stečajnemu upravitelju in še kasneje pri nameri s predstavnikom Y. d. o. o. doseči prodajo terjatve iz naslova kreditne pogodbe F. F. le za 10 % njene nominalne vrednosti, pa tak pomen in težo pridobijo (točka 27, 32, 33 in 34 obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Pritožbeni zaključek, da je treba slediti obtoženčevemu zagovoru, v katerem je po pritožnikovem mnenju podal sprejemljive razloge za spremembo osebnega imena in priimka ter zamenjavo naslova stalnega prebivališča, pa tudi pritožnikov poudarek, da je kljub spremembi osebnih podatkov in naslova ohranil še vedno isti EMŠO, bival v istem okolju in bil dosegljiv svojim upnikom, se tako izkažeta za neprepričljiva in zato neutemeljena. Brezpredmetna za pravilnost ugotovitve materialnopravno relevantnega dejanskega stanja pa so tudi pritožnikova opozorila, ki se nanašajo na možnost fikcijske vročitve; sodišče prve stopnje se na nemožnost vročitve (kateregakoli) sklepa o izvršbi obtožencu v izpodbijani sodbi sploh ni sklicevalo. Ob tem v zvezi s pritožbeno navedbo glede datuma prijave novega stalnega prebivališča sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje navedeno okoliščino, skupaj z drugimi predhodno omenjenimi v tej odločbi, uporabilo kot navezno podlago za svoj zaključek o obtoženčevi nameri v čimvečji meri zakriti kakršnokoli povezavo z nepremičnim premoženjem, ki je bilo predmet darilne pogodbe z dne 9. 5. 2014, resda po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe pod opr. št. P 204/2010, torej po 27. 8. 2013, vendar neposredno pred podajo predloga za uvedbo postopka osebnega stečaja dne 3. 9. 2015. 15. Res iz vprašalnika (priloga A8; vprašanje številka 10), katerega je stečajni upravitelj posredoval obtožencu že po uvedbi stečajnega postopka, ne izhaja eksplicitno, da bi bil obtoženi dolžan dati podatek o neodplačni odsvojitvi nepremičnin bližnjemu sorodniku; nedvomno pa je, glede na pojasnila D. D. o pomenu osebnega stečaja, obtoženi vedel, da gre za ključno okoliščino, o kateri bi moral seznaniti stečajnega upravitelja. Dokazni oceni izpovedbe priče D. D., katero je sprejelo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pritrjuje, saj je celovita in vsestranska ter razumna in logična (točka 29 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnik za razliko od sodišča prve stopnje izjavo navedene priče ocenjuje selektivno, ne da bi upošteval glavni poudarek D. D., ki se resda obtoženca (razumljivo) ni spomnila, izključila pa je možnost, da bi ga ne opozorila na vsa pomembna vprašanja, med drugim tudi na pomen brezplačnih odsvojitev v določenem obdobju pred podajo predloga za uvedbo osebnega stečaja, kar zagotovo razume tudi prava neuka oseba. Pritožbena navedba, ki se nanaša na uro dejanskega začetka naroka pri D. D. v primerjavi z zapisanim v zapisniku, se, kolikor meri na neverodostojnost navedene priče, ne izkaže za ključno pri presoji pomena in teže tega za obtoženca obremenilnega personalnega dokaza.

16. Pritožbeno sodišče dodaja, da na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča o obstoju objektivnih in subjektivnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ne more vplivati čas sproženja izvršbe po pravnomočni civilni sodbi pod opr. P 204/2010, dejstvo, da je stečajni upravitelj le na podlagi odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izvedel, da je obtoženi v letu 2014 s predmetnima nepremičninama obdaril svojega sina, nato pa niti ni vložil izpodbojne tožbe, in pritožbeno opozorilo o zaznambi spora glede ničnosti predmetne darilne pogodbe v zemljiški knjigi. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere tretjih subjektov in obtoženca v ničemer ne razbremenjujejo očitka po izpodbijani sodbi. Enako stališče drugostopenjsko sodišče sprejema glede pritožbene navedbe, da je bil kljub dejstvu zemljiškoknjižnega lastništva obtoženca za predmetni nepremičnini njun dejanski lastnik obtoženčev sin; v zvezi z obtoženčevim zagovorom, da sta bili nepremičnini kupljeni s sredstvi obtoženčeve mame za B. B., se sodišče druge stopnje pridružuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča v točkah 22 in 23 napadene odločitve ter poudarja, da je pomembno le dejstvo, da je bil obtoženi v času, ko je obstajala njegova lastna obveznost zlasti za poplačilo banke oziroma Y. d. o. o., zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, preko katerih bi terjatev lahko poplačal, pa je namesto tega obe nepremičnini brezplačno odsvojil, nato pa v doglednem času predlagal uvedbo postopka osebnega stečaja.

17. Pritožnik ne more biti uspešen z zatrjevanjem, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP.

18. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da obtoženi v pritožbi pod pretvezo kršitev določb kazenskega postopka v obliki zatrjevane odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih in nejasnosti teh razlogov ter zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe in vsebino dokaznega gradiva izraža svoje nestrinjanje z razlago določbe člena 226 KZ-1 in, v pretežni meri, dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča (glede pomena pravnomočne ustavitve postopka za odpust obveznosti, ravnanja strokovne sodelavke pri podaji predloga za uvedbo postopka osebnega stečaja s strani obtoženca in stečajnega upravitelja v postopku osebnega stečaja); sodišče druge stopnje pripominja, da dokazna presoja med drugim terja tudi medsebojno primerjavo izpovedb v postopku zaslišanih prič, zato je nerazumljiva pritožbena kritika, da prvostopenjska sodba „razen navedbe, da pričanje ene priče potrjuje pričanje druge, ne vsebuje razlogov za ugotovitev sodišča prve stopnje, da so zaslišane priče verodostojne“. Sodišče druge stopnje dodaja, da na pritožbeno navedbo v zvezi z razlogi za zaključek o iskrenosti izpovedb prič G. G., H. H. in E. E. more odgovarjati le s tisto stopnjo določnosti, ki jo je mogoče pripisati pritožbenemu očitku v tem delu.

19. Na pritožbene navedbe v zvezi z nezakonitostjo pridobitve odločbe v prilogi A4 je odgovorilo že sodišče prve stopnje v sklepu pod opr. št. II K 42251/2016, z dne 18. 12. 2019, pravnomočnem dne 13. 2. 2020 (točka 18 obrazložitve izpodbijane sodbe). Prepričanje pritožnika, da bi stečajni upravitelj G. G. moral pridobiti soglasje obtoženca za pridobitev davčne odločbe o plačilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ne more vplivati na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča, da je G. G. z uvedbo postopka osebnega stečaja zoper obtoženca pridobil pooblastila za odločanje v zvezi s postopki, ki kakorkoli vplivajo na obseg stečajne mase, zaradi česar je predmetno odločbo pridobil na podlagi zakonitega temelja (določba 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; UL RS št.13/14, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZFPPIPP; v zvezi s sklepom VSRS III Ips 124/2015, z dne 22. 11. 2016).

20. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti relativno bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila preiskava zoper obtoženca zaradi očitanega kaznivega dejanja dejansko uvedena brez njegovega zaslišanja iz razloga nedosegljivosti, sklep o uvedbi preiskave pa obtožencu vročen po pravilih ZKP (potrdilo o vročitvi pri l. št. 67); pritožnikov dvom v pravilnost vročitve navedene sodne odločitve se tako izkaže za neosnovan, pritožbene navedbe, da obtoženi ni mogel podati v fazi preiskave nobenih dokaznih predlogov, pa za nerazumljive. Po spisovnih podatkih je obtoženi že v fazi preiskave imel zagotovljeno kvalificirano obrambo, ki ji je nedvomno znano določilo 177. člena ZKP o pravici obtoženca predlagati preiskovalnemu sodniku posamezna preiskovalna dejanja. Tožilstvo je res z dopisom umaknilo predlog za zaslišanje priče C. C. (l. št. 153), pri tem pa pritožbeno sodišče pripominja, da je bilo tožilstvo kot predlagatelj tega zaslišanja tudi nujno samostojno in neodvisno pri odločitvi, ali pri takem predlogu vztrajati ali ne. Ne glede na nerazumljivost, nekonkretiiziranost oziroma neutemeljenost pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve v fazi preiskave, sodišče druge stopnje dodaja, da pritožnik niti ni izkazal njihovega možnega vpliva na zakonitost oziroma pravilnost odločbe, ki je predmet pritožbenega preizkusa.

22. Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča v točki 19 obrazložitve prvostopenjske sodbe; odločitev o zavrnitvi obrambnih dokaznih predlogov je v skladu s kriteriji, katere je zavzela sodna praksa5,6, zato je pritožbena trditev o kršitvi ustavno določene pravice obtoženca do izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma o kršitvi ustavnih pravic, ki izvirajo iz člena 29 Ustave RS, neupravičena. Pritožnik prvič v pritožbi podaja dokazni predlog po soočenju med obtoženim in pričo D. D. ter po zaslišanju „katerega od stečajnih dolžnikov, ki je bil v tistem času obravnavan s strani D. D.“; sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je pritožbena navedba že iz razloga, ker ne ustreza pogoju po četrtem odstavku člena 369 ZKP, predpisanim za predlaganje novih dokazov v pritožbenem postopku, neutemeljena, neupravičena pa je tudi, glede na zapisano v točki 15 te odločbe, iz vsebinskega razloga.

23. Pritožniku pa je pritrditi, da je o premoženjskopravnem zahtevku sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z zakonom.

24. Upoštevaje, da je obtoženca spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, le-to pa se zrcali v nastali škodi stečajnega upnika družbe Y. d. o. o., pritožbi sicer ni mogoče pritrditi, da je prvostopenjsko sodišče obšlo kriterije ustavnosodne prakse7 glede opredelitve protipravnega ravnanja, škode, medsebojne vzročne zveze in krivdne odgovornosti povzročitelja škode (določbo 100. člena ZKP in nasl. v zvezi s prvim odstavkom člena 131 Obligacijskega zakonika (UL RS št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju OZ); prvostopenjsko sodišče se je v točki 35 obrazložitve izpodbijane sodbe omejilo na ugotovitev, da je oškodovanec priglasil premoženjskopravni zahtevek v višini 150.861,56 EUR in ga je iz tega razloga priznalo v tolikšni višini, po tem, ko je podalo primerno obrazložitev glede formalnega pravnega temelja civilne odločitve ter v zvezi s tem ugotovljenih dejstev in dokazov, iz katerih ta dejstva izhajajo, ter utemeljitve oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma ter podreditve spodnje premise zgornji8. 25. Glede na to pa, da je bila oškodovancu v postopku osebnega stečaja priznana terjatev, ki jo v pretežni vrednosti uveljavlja tudi v obliki premoženjskopravnega zahtevka, kar pritožbeno sodišče ugotavlja na podlagi listinske dokumentacije, zlasti vloge oškodovanca in njenih prilog na l. št. 339 do 343, seznama procesnih dejanj v postopku osebnega stečaja zoper obtoženca v prilogi C26 in sklepa o končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 22. 9. 2016 v prilogi A20, pa se izkaže za utemeljeno pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v adhezijskem postopku ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, in na ta način bistveno prekršilo določbe področnega zakona o pravdnem postopku (absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka člena 339 ZPP).9

26. Terjatev, ki jo uveljavlja oškodovanec v kazenskem postopku zoper obtoženca, je po subjektivnem in objektivnem kriteriju identična terjatvi, ki jo je družba Y. d. o. o. kot stečajni upnik v postopku osebnega stečaja uveljavljala zoper obtoženca kot stečajnega dolžnika; gre za isti stranki, terjatev pa tudi izvira iz pravnega razmerja, ki je po vsebini in nastanku enako razmerju, ki je predstavljalo podlago za njeno priglasitev v postopku osebnega stečaja. Zahtevka družbe Y. d. o. o. v postopku osebnega stečaja in v kazenskem postopku temeljita na neizpolnjeni obveznosti obtoženca, ki je kot plačnik in porok jamčil za obveznost po kreditni pogodbi, sklenjeni med banko in gospodarsko družbo v letu 2008 (točka 10 te odločbe), kar pomeni, da sta zahtevka po dejanski podlagi oziroma historičnem dogodku identična, isti pa je tudi terjatveni predlog (ekvivalenčna teorija pri presoji objektivne identitete zahtevka)10. Dejstvo, da zahtevka nista povsem identična po višini, ne spreminja ne dejanske podlage zahtevka ne vrste terjatvenega predloga; nižja priglašena vrednost v kazenskem postopku je le posledica oškodovančevega preračuna vrednosti nepremičnin v pogojih postopka osebnega stečaja, ki pa na samo bistvo priglašenega zahtevka ne vpliva.

27. Sodišče druge stopnje je na podlagi ugotovljene kršitve v zvezi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku deloma ugodilo pritožbama obtoženca ter po pooblastilu iz prvega odstavka člena 394 ZKP izpodbijano sodbo v navedenem delu spremenilo tako, da je oškodovanca na pot pravde napotilo glede celotnega premoženjskopravnega zahtevka; kazensko sodišče upravičenja, da bi tak premoženjskopravni zahtevek iz razloga že pravnomočno razsojene stvari zavrglo, nima11. **K pritožbi okrožne državne tožilke**

28. Sodišče v okviru določbe 386. člena ZKP druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu senatu, da obtoženčevo zdravstveno stanje, splet okoliščin v zvezi z njegovim gospodarskim sodelovanjem s C. C. ter njegova nekaznovanost upravičujejo zaključek, da je na strani obtoženca podana pozitivna prognoza nadaljnjega življenja in s tem izrek pogojne obsodbe, utemeljena pa je, upoštevaje, da je s kaznivim dejanjem obtoženi oškodovancu povzročil (pravnomočno priznano) škodo, določitev posebnega pogoja v izrečeni pogojni obsodbi, pri čemer senat sodišča druge stopnje nima pomislekov niti glede roka, v katerem mora obtoženi to škodo družbi Y. d. o. o. povrniti (točka 35 obrazložitve napadene odločitve).

29. Utemeljena pa je pritožničina kritika glede dolžine zaporne kazni in preizkusne dobe, ki sta določeni v izrečeni pogojni obsodbi. Prav ima pritožnica, da je obtoženi z načinom svojega ravnanja izkazal veliko mero premišljenosti in brezobzirnosti do oškodovanca; sprememba osebnih podatkov in naslova stalnega prebivališča, zaprtje TRR ter vztrajanje pri prikrivanju neodplačnega pravnega posla s sinom, in to še v teku stečajnega postopka v času, ko je bil ključni podatek obdaritve sina že znan stečajnemu upravitelju, predstavljajo okoliščine, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na kaznovalni okvir ne upravičujejo določitve zaporne kazni na ravni minimalno predpisane, prav tako pa tudi ne preizkusne dobe v trajanju (le) dveh let. Sodišče druge stopnje se strinja z okrožno državno tožilko, da se ugotovljena teža dejanja ter spremljajoče okoliščine izvršitve očitanega kaznivega dejanja ustrezno odzrcalijo v zvišani določeni zaporni kazni enega leta in šestih mesecev, ugotovljena dejstva in okoliščine pa terjajo tudi maksimalno preizkusno dobo petih let; šele v tako dolgem obdobju bo obtoženi res lahko izkazal, da mu je bilo zaupanje sodišča (glede neizvrševanja kaznivih dejanj in podvzetja konkretnih korakov za povrnitev škode) dano upravičeno.

30. Ker so pritožbene navedbe okrožne državne tožilke utemeljene, je sodišče druge stopnje tej pritožbi ugodilo in na podlagi pooblastila iz prvega odstavka člena 394 ZKP odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je zvišalo v izrečeni pogojni obsodbi določeno zaporno kazen na eno leto in šest mesecev ter podaljšalo preizkusno dobo na pet let, v preostalem pa zavrnilo pritožbi obtoženca ter v nespremenjenem delu (glede krivdoreka in odločbe o stroških kazenskega postopka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (člen 391 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 383 ZKP).

31. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo obtoženčevima pritožbama, zato sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ni odmerilo (drugi odstavek člena 98 ZKP).

1 D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, stran 756 in nasl. 2 O predlogu stečajnega dolžnika za odpust obveznosti odloča sodišče s posebnim sklepom in šele s pravnomočnostjo tega sklepa preneha pravica njegovih upnikov sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero velja odpust obveznosti. Ne glede na izid postopka na podlagi predloga za odpust obveznosti je očitano kaznivo dejanje dokončano že z začetkom stečaja, končni izid glede plačila obveznosti pa se lahko upošteva pri izreku sankcije (glej ibidem, stran 760, točka 14). Pritožbeno sodišče dodaja, da so zato brezpredmetne tudi pritožbene navedbe v delu, ki se nanaša na ločitvene pravice stečajnih upnikov P. d. o. o. in Občina R., te navedbe pa se glede na prilogo C17 izkazujejo tudi kot protispisne. 3 Ibidem, stran 765, točka 33. 4 Pritožnik v zvezi s tem spregleda tudi določbo drugega odstavka člena 354 ZKP, ki v primerih ustreznega opisa dopušča, da sodišče samo, ne glede na pravno kvalifikacijo, zavzeto s strani tožilstva, obsodi storilca za drugo (lažje) kaznivo dejanje. 5 Sodišče ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katere stranka misli, da so pomembna in da jih je potrebno ugotoviti, ampak ugotavlja tista dejstva, ki so odločilna in za katera oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona. Sodišče je tako dolžno izvesti dokaze, ki so pomembni za pravilno presojo (glej v sodbi VSRS I Ips 53443/2014, z dne 8. 6. 2017). 6 Prepoved vnaprejšnje dokazne ocene ni absolutna, saj je dopustno dokazni predlog zavrniti tedaj, ko je že iz izvedenih dokazov mogoče sklepati o obstoju odločilnih dejstev s potrebno stopnjo zanesljivosti (glej v sodbi VSRS I Ips 240/2009, z dne 23. 9. 2010). 7 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-103/14, z dne 6. 6. 2018, točka 15. 8 Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-652/16-17, z dne 21. 1. 2019, točka 7. 9 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cpg 430/2017, z dne 29. 8. 2017; sklep istega sodišča opr. št. I Cp 2620/2016, z dne 1. 12. 2016. 10 Glej sklep VSRS II Ips 247/2016, z dne 21. 9. 2017 ter sklep istega sodišča II Ips 466/99, z dne 30. 3. 2000; sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 4836/2010, z dne 13. 4. 2011. 11 Mag. Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, stran 239, točka 2.