Jedro

Predmet obveznosti je v izreku sodbe in v sklepu izvršilnega sodišča glede tistih zamudnih obresti, ki niso zapadle do konca glavne obravnave, določljiv, če so navedeni znesek glavnice, od katere se zamudne obresti plačujejo, čas, ko je dolžnik prišel v zamudo, obrestna mera pa je določena s sklicevanjem na obrestno mero zamudnih obresti, kot jo določa zakon.

Ker pravdno sodišče ustavne odločbe (v zvezi z členom 1060 OZ) ni moglo upoštevati, odloči glede plačila zapadlih, pa ne plačanih zakonskih zamudnih obresti izvršilno sodišče upoštevajoč celotno zakonsko ureditev zamudnih obresti, vključno s pravilom ne ultra alterum tantum (ne da bi ob tem poseglo v časovne meje pravnomočnosti). Odločba ustavnega sodišča vpliva na izvršbo izvršljive sodbe tako, da izvršba za zapadle, pa ne plačane, zakonske zamudne obresti, kolikor so presegle glavnico, ni dopustna.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje delno spremeni, tako da se ob delni ugoditvi pritožbi delno ugodi dolžničinemu ugovoru in se sklep o dovolitvi izvršbe za plačilo zapadlih, pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti od glavnice 41.729,26 EUR, ki presegajo 41.729,26 EUR, razveljavi ter se v tem delu zavrne upnikov predlog za izvršbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče je v izvršilnem postopku s sklepom I 2004/03376 z 10.1.2005 zoper dolžnico dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe. Dolžnica je prerekala upnikov izračun zakonskih zamudnih obresti kot nepravilen in neutemeljen, saj si je upnik odmeril očitno previsoke obresti. Okrajno sodišče je ugovor s sklepom 1 I 04/03376 z 10. 6. 2005 zavrnilo z obrazložitvijo, da je njen ugovor v delu glede izračuna zakonskih zamudnih obresti neobrazložen. Višje sodišče je s sklepom Cp 1944/2005 s 6.12.2006 pritožbo dolžnice zavrnilo. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča in poudarilo, da dolžnica obračunu obresti obrazloženo ni ugovarjala, zato ga sodišče ni preverjalo. Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče ni uporabilo določbe 376. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001, 32/2004, v nadaljevanju OZ) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04-25, Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS št. 45/95) in Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS št. 56/2003, v nadaljevanju ZPOMZO-1). Sodišče v sklepu ni izračunalo zamudnih obresti. Presojati bi moralo upnikov obračun obresti po uradni dolžnosti. Sklicuje se na sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 488/2005 z 8.6.2006 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 41/2005 s 13.4.2005. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijani sklep pritožbenega sodišča tako, da določi terjatev iz naslova zamudnih obresti ob upoštevanju prepovedi ultra alterum tantum, obdobja veljavnosti konformne in linearne metode in višine obrestne mere v času dolžnikove obveznosti plačila zamudnih obresti.

Upnica v odgovoru navaja, da zahteva izpodbija izvršilni naslov in ne sklep Višjega sodišča v Celju Cp 1944/2005 z dne 6.12.2006 ter je zato nedopustna. Poleg tega zamudne obresti niso dosegle glavnice.

Dolžnica na zahtevo ni odgovorila.

Zahteva je utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (391. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 73/2007).

Zahteva se neutemeljeno zavzema za določitev metode izračuna zamudnih obresti. Tako predpisano obrestno mero zamudnih obresti kot tudi način (metodo) izračuna obresti določa zakon. Zakonske zamudne obresti je treba za čas do 28.6.2003 obračunati po konformni metodi. Od 28.6.2003 pa se po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1) uporablja linearni način izračuna zamudnih obresti. Iz tega sledi, da takšen način izračuna, kadar gre za zamudne obresti, ni potrebno vnašati v izrek sodne odločbe, ker je določen z zakonom.

Neutemeljen je tudi očitek, da bi moralo sodišče zamudne obresti v sklepu izračunati. Kadar se zakonske zamudne obresti prisodijo v sodbi, v sklepu o izvršbi na podlagi te sodbe ni treba navesti, koliko (številčno) znašajo, saj to vedno niti ni mogoče. Zamudne obresti nehajo teči, ko je upnik poplačan oziroma, ko dosežejo glavnico. Zamudne obresti se praviloma obračunajo ob plačilu. Kadar jih sodišče omeji upoštevaje 376. člen OZ, logično (brez izračunavanja) iz tega sledi, da je višina enaka višini nominalne glavnice.

Zahteva pa je utemeljena v delu glede upoštevanja prepovedi ultra alterum tantum. Med temeljnimi načeli obligacijskega prava je dolžnost izpolnitve obveznosti. Velja za vsa pogodbena razmerja, ne glede na temelj nastanka obveznosti. Izjeme od načela določajo posamezni instituti in pravila OZ. Zakon upošteva, da je v določenih okoliščinah nepravično ali neprimerno vztrajati pri izpolnitvi obveznosti določene vsebine, in zato obveznost spremeni oz. obveznost na podlagi zakona preneha(1). Eno takšnih pravil, ko zakon določa, kdaj obveznost preneha, je določba 376. člena OZ, po kateri obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. V tem primeru obveznost plačila obresti ne preneha z izpolnitvijo niti s soglasjem strank, pač pa na podlagi samega zakona.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-300/04-25 z 2.3.2006 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Razveljavitev je začela učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, in sicer 18.3.2006. Od takrat naprej morajo sodišča na vseh stopnjah odločanja odločiti tako, da kot pravno podlago za odločanje ne upoštevajo razveljavljene določbe 1060. čl. OZ. Nasprotno ravnanje pomeni, ker je bil razveljavljen materialni predpis, napačno uporabo materialnega prava. Kakšen je vpliv odločbe ustavnega sodišča na izvršbo izvršljivih sodb, ki temeljijo na 1060. čl. OZ, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Z izvršljivo sodbo je bila dolžnica obsojena na plačilo glavnice 41.729,26 EUR (prej 10.000.000 SIT) in zapadlih (pogodbenih in zamudnih) obresti, poleg tega pa tudi na plačilo zamudnih obresti, ki še niso zapadle. Predmet obveznosti(2) je v izreku sodbe in v sklepu izvršilnega sodišča glede tistih zamudnih obresti, ki niso zapadle do konca glavne obravnave, določljiv, če so navedeni znesek glavnice, od katere se zamudne obresti plačujejo, čas, ko je dolžnik prišel v zamudo, obrestna mera pa je določena s sklicevanjem na obrestno mero zamudnih obresti, kot jo določa zakon. Takšen izrek sodbe je razumljiv, enako sklep izvršilnega sodišča. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, kajti predmet izpolnitve obveznosti je v njem določljivo naveden. Naloga sodišča tudi v izvršilnem postopku je, da uporabi vsakokrat veljavna pravila o obrestni meri zamudnih obresti (ki se lahko spreminjajo) in druga omejitvena pravila v zvezi z obveznostjo plačila zamudnih obresti, kot je pravilo 376. čl. OZ.

Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju II Pg 251/2000 z 21.3.2003, ki je izvršilni naslov za plačilo 47.793,68 EUR (prej 11.453.277 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2001, izhaja, da gre v delu, ki je pomemben za odločanje o zahtevi,(3) za obveznost plačila glavnice 41.729,26 EUR (prej 10.000.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2000, dolžnica pa je 2.10.2001 plačala na račun zamudnih obresti 10.849,61 EUR (prej 2.600.000 SIT). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so 6.12.2006, ko je bil izdan izpodbijani sklep izvršilnega sodišča, zapadle, pa ne plačane zakonske zamudne obresti že presegle glavnico (znašale so 56.583,14 EUR, prej 13.559.584 SIT). Zato je na podlagi 376. čl. OZ in odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 izpodbijani sklep v obrestnem delu, ki zadeva zapadle, pa ne plačane, zakonske zamudne obresti od glavnice 41.729,26 EUR (prej 10.000.000 SIT), v višini nad 41.729,26 EUR (prej 10.000.000 SIT), spremenilo in dolžničinemu ugovoru delno ugodilo ter predlog za izvršbo v delu za zapadle, pa ne plačane, zakonske zamudne obresti nad 10.000.000 SIT zavrnilo. S tem, ko je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, ni poseglo v pravnomočen izvršilni naslov, izdan pred učinkovanjem ustavne odločbe 18.3.2006. V trenutku zadnje glavne obravnave 21.3.2003 je zapadla (celotna) obveznost (glavnica in vse obresti) znašala 15.345.459,31 SIT. Ker pravdno sodišče omenjene ustavne odločbe ni moglo upoštevati, odloči glede plačila zapadlih, pa ne plačanih, zakonskih zamudnih obresti izvršilno sodišče upoštevajoč celotno zakonsko ureditev zamudnih obresti, vključno s pravilom ne ultra alterum tantum (ne da bi ob tem poseglo v časovne meje pravnomočnosti). Odločba ustavnega sodišča vpliva na izvršbo izvršljive sodbe tako, da izvršba za zapadle, pa ne plačane, zakonske zamudne obresti, kolikor so presegle glavnico 41.729,26 EUR (prej 10.000.000 SIT), ni dopustna.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je s sodbo ugodilo zahtevi in spremenilo izpodbijani sklep.

Op. št. (1): Glej V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, s. 122. Op. št. (2): Zamudne obresti so denarna obveznost, ki jih v primeru, da niso kapitalizirane, ne določa število denarnih enot (371. čl. OZ), pač pa trije elementi, s pomočjo katerih število denarnih enot izračunamo. To so 1. glavnica, od katere dolguje dolžnik zamudne obresti, 2. čas trajanja zamude, v katerem se zamudne obresti plačujejo in 3. obrestna mera, po kateri se zamudne obresti plačujejo. Op. št. (3): Zahteva se omejuje zgolj na zakonske zamudne obresti, zato Vrhovno sodišče ni odločalo o pogodbenih obrestih.