Jedro

Sodišče je dokazne predloge utemeljeno zavrnilo, zato pravica obrambe ni bila kršena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500 eurov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil obsojeni A. K. spoznan za krivega pomoči h kaznivemu dejanju ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu izreklo kazen enega leta in deset mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in mu naložilo plačilo stroškov iz 6. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Sodišče je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP obsojencu naložilo plačilo 41.687,50 eurov oškodovani družbi L. d.o.o. in sicer solidarno z obsojenim J. D. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP. Uveljavlja tudi kršitve 25. in 28. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišči prve in druge stopnje sta utemeljeno zavrnili dokazne predloge, zato pravica obsojenca do obrambe ni bila kršena. Obe sodišči sta zavrnitev dokaznih predlogov tudi natančno pojasnili. Zato sodišče druge stopnje, ki je sprejelo razloge iz sodbe sodišča prve stopnje, ni kršilo 395. člena ZKP. V preostalem delu zahteve obsojenčev zagovornik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne drži navedba, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o višini škode oziroma višini pridobljene premoženjske koristi. V izpodbijanih sodbah je namreč pojasnjeno, kako je sodišče odločalo o premoženjskopravnem zahtevku in zakaj je določilo solidarno obveznost povrnitve škode. Prav tako sta sodišči pojasnili obsojenčevo obveznost povračila stroškov kazenskega postopka.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je L. B. in J. D. 18. 10. 2009 pomagal pri storitvi kaznivega dejanja ropa v celjski prodajalni L. Obsojenec je storilca pripeljal do prodajalne L. in ju po izvršitvi ropa odpeljal s kraja dejanja. Informacijo o neznani osebi, ki se je v času ropa zadrževala v bližini kraja dejanja, kadila ter telefonirala in se nato odpeljala z osebnim vozilom znanih registrskih tablic, je policistu dva dni po storitvi kaznivega dejanja samoiniciativno dala oseba, ki je želela ostati anonimna. Na podlagi te informacije, so policisti še istega dne, 20. 10. 2009, opravili ogled kraja, kjer se je opažena oseba nahajala in na DNK analizo poslali cigaretne ogorke, ki so jih našli pri ogledu. Z nadaljnjimi ukrepi po 148. členu ZKP je policija ugotovila, da je imetnik opaženega vozila obsojenec. Prav tako se je potrdilo, da je bila na enem izmed cigaretnih ogorkov biološka sled obsojenca.

6. Zagovornik v zahtevi obširno pojasnjuje, zakaj je uradni zaznamek o izjavi anonimnega občana neverodostojen. Zaradi goste megle naj anonimni občan na dan storitve kaznivega dejanja ne bi mogel opazovati obsojenca. Nadalje izpisi telefonskih klicev ne potrjujejo, da je obsojenec v času, ko je bil opazovan, govoril po telefonu. Poleg tega je bilo pri ogledu najdenih več cigaretnih ogorkov in le en je pripadal obsojencu, zato bi bil pomagač pri kaznivem dejanju lahko kdorkoli izmed kadilcev. Obsojenec si je leta 2002 poškodoval koleno in ni možno, da bi na kraj, kjer ga je opazil občan, pritekel od prodajalne L. ter med tekom preskočil žičnato ograjo. Zagovornik zaključi, da vse navedeno kaže na konstrukt kriminalista, ki je zadevo obravnaval, saj je vsebina uradnega zaznamka, ki ga je sestavil kriminalist, neživljenjska. S takimi navedbami zagovornik izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Verodostojnost uradnega zaznamka je sodišče presojalo na podlagi zaslišanja kriminalista M. Š., ki je uradni zaznamek sestavil. Sodišče je krivdo obsojenca ugotovilo na podlagi najdene biološke sledi obsojenca in opaženega vozila obsojenca v bližini kraja storitve kaznivega dejanja ter navedeno povezalo z okoliščino, da se je obsojenec poznal s storilcema ropa, saj je bil voznik vozila, ki ga je policija ustavila manj kot mesec dni po kaznivem dejanju in v katerem sta bila tudi neposredna storilca ropa. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče obsojenčev zagovor ocenilo kot nelogičen in neverodostojen.

7. Zagovornik v zahtevi uveljavlja tudi kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave oziroma bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker višje sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene očitke v zvezi z neverodostojnostjo uradnega zaznamka o razgovoru z anonimno osebo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je višje sodišče do verodostojnosti uradnega zaznamka opredelilo na 11., 12. in zlasti 13. strani sodbe, pri čemer se je hkrati sklicevalo tudi na razloge iz sodbe sodišča prve stopnje. Ker se je višje sodišče o verodostojnosti uradnega zaznamka prepričalo na podlagi identifikacije lastnika vozila, najdbe cigaretnega ogorka in povezave med lastnikom vozila in najdeno biološko sledjo na cigaretnem ogorku, se ni bilo dolžno spuščati v presojo dodatnih okoliščin, ki naj bi potrdile neverodostojnost uradnega zaznamka in za presojo niso bistvene. Zato višje sodišče s tem, ko se ni opredelilo do telefonskih izpiskov o klicih obsojenca v času storitve kaznivega dejanja in do zagovornikovega dvoma v sposobnost anonimne osebe podati tako podrobne podatke o storilcu in kaznivem dejanju, ni kršilo obsojenčeve ustavne pravice do pritožbe. Prav tako ne drži navedba zagovornika, da se višje sodišče ni vsebinsko opredelilo do pritožbenega očitka o različnem presojanju izjav soobdolžencev in očitka glede zaključka sodišča prve stopnje, da sta imela obsojenec in L. B. stike. Višje sodišče je na 13. strani sodbe pritožniku odgovorilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo v spis vloženo notarsko overjeno izjavo L. B. Na 12. strani sodbe pa je zapisalo, da je bilo v dokaznem postopku nesporno potrjeno medsebojno poznanstvo med udeleženci ropa.

8. Zagovornik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, 25. in 29. člena Ustave ter tretjega odstavka 6. člena EKČP, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj šteje, da v obdobju od storitve kaznivega dejanja do najdbe cigaretnega ogorka ni deževalo, in ker je zavrnilo dokazni predlog obrambe po zaslišanju vremenologa in po vpogledu na spletno stran „google vreme“. Obramba obsojenca je temeljila na trditvi, da so padavine s cigaretnega ogorka izbrisale biološke sledi kadilca. Dokazna predloga bi po prepričanju zagovornika potrdila, da je v navedenem obdobju deževalo in da je bil cigaretni ogorek na kraj najdbe s strani policije prinešen naknadno. Sodišče prve stopnje se je glede vremenskih pogojev oprlo na uradno poročilo Agencije RS za okolje, ki ga je posredoval vremenolog B. Z. in katero potrjuje, da v navedenem obdobju ni deževalo. Sodišče je svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo in utemeljeno zavrnilo dokazna predloga po zaslišanju vremenologa ter vpogledu na spletno stran, zato zatrjevane kršitve niso podane. Sodišče v uradne meritve Agencije ni podvomilo, prav tako pa ni našlo okoliščin, ki bi kazale na to, da je bil cigaretni ogorek podtaknjen. S preostalimi navedbami, s katerimi želi zagovornik ovreči pravilnost zaključka sodišča o vremenskih razmerah na kraju najdbe cigaretnega ogorka, zagovornik uveljavlja nedovoljen razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Obsojenec se je v postopku na prvi stopnji zagovarjal, da je svoje vozilo 17. 10. 2009, posodil neposrednemu storilcu ropa, L. B., ki mu ga je vrnil šele naslednji dan zvečer. To je v notarsko overjeni izjavi potrdil tudi L. B. Sodišče takega zagovora ni sprejelo, saj je presodilo, da zagovor in notarsko overjena izjava nista verodostojna, ker iz poročila mejnega nadzora izhaja, da je L. B. na dan ropa že sredi dneva, ob 12.34, zapustil Republiko Slovenijo in ga zvečer ni bilo več v Sloveniji. To je v svojem zagovoru potrdil tudi neposredni storilec ropa J. D. Zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe po zaslišanju S. M., kršilo 29. člen Ustave in 6. člen EKČP. Slednji naj bi bil prisoten, ko je obsojenec svoje vozilo posodil L. B. in ga je nato tudi odpeljal domov. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je obramba predlagala izvedbo dokaza z namenom zavlačevanja postopka, saj ni izkazala dokazne vrednosti morebitne izpovedbe te priče. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje na 31. strani sodbe, je izvedbo dokaza zavrnilo zaradi nelogičnosti oziroma neskladnosti zagovora obsojenca z ugotovljeni dejstvi. Sodišče je namreč njegov zagovor primerjalo s policijskimi evidencami, ki potrjujejo, da je L. B. zapustil Republiko Slovenijo 18. 10. 2009 ob 12.34. Posledično sodišče zagovoru obsojenca, da mu je L. B. vozilo vrnil 18. 10. 2009 zvečer, ni sledilo. Ob upoštevanju obsojenčevega neverodostojnega zagovora je sodišče ocenilo, da gre za neprepričljiv dokazni predlog, zato ga je utemeljeno zavrnilo. Kršitev Ustave in EKČP zato ni podana. Prav tako sodišče s tem, ko ni vpogledalo v spisa Okrajnega in Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 660/2008 in III K 156/2002, ni kršilo pravice obsojenca do obrambe. Z vpogledom v spis naj bi sodišče ugotovilo, da je kriminalist B. zoper obsojenčevega brata vlagal neutemeljene in izmišljene kazenske ovadbe in da kriminalistom ni tuje, da ponarejajo dokaze in lažejo pred sodiščem. Sodišče je tudi ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, saj obramba ni izkazala utemeljene povezave med tema postopkoma in obravnavano kazensko zadevo. Ob tem je sodišče na več mestih pojasnilo, zakaj ni sledilo navedbam obrambe, da so bili dokazi obsojencu podtaknjeni s strani kriminalistov.

10. Zagovornik sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika in med samim zapisnikom. Ker te kršitve zagovornik ni konkretiziral, saj med drugim iz zahteve ni razvidno, na kateri zapisnik se očitek nanaša, Vrhovno sodišče te kršitve ni moglo preizkusiti.

11. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo do obsojenčeve krivde. Na 32. in 33. strani sodbe je obrazložilo svojo presojo, da je obsojenec pri kaznivem dejanju pomagal naklepno, zato ne drži navedba zagovornika, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih.

12. Po stališču zagovornika je sodišče prve stopnje z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V prvostopenjski sodbi višina škode oziroma višina dejanskega oškodovanja družbe L. d.o.o. naj ne bi bila obrazložena. Poleg tega pa obsojenec kot pomagač ne more za škodo odgovarjati solidarno z neposrednim storilcem. Da je stališče zagovornika pravno zmotno, je odgovorilo že višje sodišče. Višina pridobljene premoženjske koristi je določena v opisu kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je višino premoženjske škode ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, svojo odločitev ustrezno obrazložilo in solidarno odgovornost obsojenca kot pomagača pravilno oprlo na drugi odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika. Zatrjevana kršitev po 11. točki 371. člena ZKP zato ni podana.

13. Zagovornik obsojenca vlaga zahtevo tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje obsojencu naložilo plačilo stroškov iz 6. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko ga je plačila ostalih stroškov oprostilo in se pri tem sklicevalo na slabe premoženjske razmere obsojenca. Ker gre za nasprotje v razlogih sodbe, je po prepričanju zagovornika podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj bi moralo sodišče obsojenca, glede na to, da je ugotovilo njegovo slabo premoženjsko stanje, oprostiti plačila vseh stroškov. To velja še toliko bolj, ker je obsojenca prav zaradi slabega premoženjskega stanja zagovornik zastopal na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči. Tudi na ta očitek zagovornika je odgovorilo že višje sodišče v 24. točki sodbe. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP sme sodišče oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov iz 1. do 5. točke, medtem ko je presodilo, da je glede na svoje premoženjske razmere sposoben plačati sodno takso in morebitne stroške iz 7. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Glede premoženjskega stanja obsojenca in dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka v razlogih sodbe ni nasprotij, zato ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP.

C.

14. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.