Jedro

O prostovoljnem odstopu bi bilo možno govoriti, če bi obtoženi v celoti odstopil od naklepa, kakršen se zahteva pri poskušenem kaznivem dejanju. Kot pa je v temeljitem dokaznem postopku dognalo sodišče prve stopnje, obtoženi od kaznivega dejanja ni prostovoljno odstopil, ampak so ga od nadaljnjega kriminalnega ravnanja odvrnila kovinska vrata, za katera je bila pridobljena napačna informacija, da so lesena in ne bodo predstavljala večje ovire pri vlomu v notranjost objekta trgovine.

Uradni zaznamek o izjavi sicer anonimnega občana se izkaže za neproblematičnega, če se je vsebina izjave potrdila z nadaljnjimi preiskovalnimi dejanji - identifikacijo lastnika vozila, najdbo cigaretnega ogorka in povezavo med lastnikom vozila in donorjem biološke sledi na cigaretnem ogorku. Teza obrambe o konstruktu kriminalista in o izmišljeni izjavi neznanega občana je zato bila po prvostopenjskem sodišču uspešno ovržena.

Izrek

Pritožbe obtoženih se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba starejšega mladoletnika se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o izreku vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva.

Obtoženi so dolžni plačati sodno takso kot strošek nastal s pritožbo, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo so bili obtoženi spoznani za krive: J. D. kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1) in poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku in 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in prvim odstavkom 34. člena KZ-1, A. K. pomoči h kaznivemu dejanju ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1, D. M. v sostorilstvu poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku in 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena, prvim odstavkom 34. člen in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, A. S. pomoči k poskusu kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku in 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena, prvim odstavkom 34. člena in 38. členom KZ-1 in S. K. pomoči k poskusu kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku in 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena, prvim odstavkom 34. člena in 38. členom KZ-1. Obtoženemu J. D. sta bili določeni kazni: osmih let zapora za kaznivo dejanje ropa ter dveh let zapora za poskus kaznivega dejanja velike tatvine, nakar mu je bila izrečena enotna kazen devetih let in desetih mesecev zapora. V enotno kazen mu je bil vštet čas, ki ga je prebil v priporu in kakršenkoli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem z dne 31. 01. 2010 od 02.15 ure dalje. Obtoženemu A. K. je bila za pomoč h kaznivemu dejanju ropa izrečena kazen enega leta in desetih mesecev zapora. Obtoženemu D. M. je bila za poskus kaznivega dejanja velike tatvine izrečena kazen enega leta in petih mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet čas pripora in kakršnegakoli odvzema prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem z dne 31. 01. 2010 od 02.15 ure dalje (pri tem je prvostopenjsko sodišče očitno pomotoma zapisalo, da se pripor oziroma odvzem prostosti vštejeta v izrečeno „enotno“ kazen). Obtoženima A. S. in S. K. sta bili izrečeni pogojni obsodbi, v okviru katerih sta jima bili za kaznivo dejanje pomoči k poskusu kaznivega dejanja velike tatvine določeni kazni, obtoženemu A. S. enega leta zapora, s preizkusno dobo petih let, obtoženemu S. K. pa šestih mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Po prvem in drugem odstavku 73. člena KZ-1 so bili obtoženima J. D. in D. M. odvzeti zaseženi predmeti. Prvostopenjsko sodišče je obtoženima J. D. in A. K. naložilo solidarno plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovani družbi X, d. o. o., iz ..., v znesku 41.687,50 EUR, v presežku pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je s celotnimi premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo napotilo oškodovance F. Z., s. p., S. J. in S. P.. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je prvo sodišče vse obtožene oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa jim je plačilo sodne takse, nagrad in potrebnih izdatkov zagovornikov, potrebnih izdatkov oškodovancev ter potrebnih izdatkov in nagrad njihovih pooblaščencev. Starejšemu mladoletniku D. S. je sodišče za pomoč k poskusu kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku in 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena, prvim odstavkom 34. člena in 38. členom KZ-1, po prvem odstavku 78. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 93. člena KZ ter v zvezi s 375. členom KZ-1 in 1. členom KZ-1A izreklo vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva. Ta ukrep se po sklepu sodišča lahko izvaja najmanj eno leto in ne dalj kot tri leta, o čemer bo prvostopenjsko sodišče naknadno odločalo, ukrep pa bo izvajal Center za socialno delo ... . Po prvem odstavku 484. člena ZKP bremenijo stroški tega dela postopka proračun, oškodovani F. Z., s. p., pa je bil s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1.400,00 EUR napoten na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obtoženi J. D., njegov nekdanji zagovornik AA, obtoženi A. K. po zagovorniku BB, obtoženi S. K. po zagovornici D. G. Š., obtoženi D. M. po zagovornici CC in starejši mladoletnik D. S. po zagovornici DD.

3. Obtoženi J. D. in njegov zagovornik uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Obtoženi A. K. po zagovorniku uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodbo pa izpodbija tudi v odločbah o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

5. Obtoženi S. K. po zagovornici uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter graja odločitev o stroških kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

6. Obtoženi D. M. po zagovornici uveljavlja „vse pritožbene razloge“, zlasti pa prvostopenjsko sodbo izpodbija v odločbi o kazni. Tudi ta pritožnik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

7. Starejši mladoletnik po zagovornici uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se kazenski postopek zoper starejšega mladoletnika ustavi.

8. Odgovor na pritožbe ni bil vložen.

9. Pritožnika J. D. osebno in A. K. po zagovorniku sta izrazila željo, da se ju po 378. členu ZKP obvesti o pritožbeni seji. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 378. člena ZKP o seji obvestilo vse stranke in zagovornike.

10. Pritožbeno sodišče je sejo opravilo v prisotnosti obtoženega J. D., ki je bil priveden iz Zavoda za prestajanje kazni zapora na ..., zagovornice obtoženega S. K. in zagovornika obtoženega A. S. ter v odsotnosti pravilno obveščenih obtoženega A. K. in njegovega zagovornika, obtoženega D. M. in njegove zagovornice, obtoženega S. K., obtoženega A. S., zagovornice obtoženega J. D., starejšega mladoletnika D. S., njegove zagovornice in višjega državnega tožilca, ki izostanka niso opravičili. Ker je obtoženi J. D. državljan ... in ..., mu je sodišče druge stopnje pravico do uporabe lastnega jezika ter ustno prevajanje seje pritožbenega senata zagotovilo z navzočnostjo sodne tolmačke za srbski, hrvaški in bosanski jezik (8. člen ZKP). Pritožbeni senat je še sprejel sklep, da se po 480. členu ZKP izključi javnost s pritožbene seje v delu, kjer je bilo predstavljeno poročilo o stanju stvari in predstavljena pritožba, ki se nanaša na starejšega mladoletnika D. S..

11. Pritožbe niso utemeljene.

12. Po prepričanju pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovore obtoženih ter starejšega mladoletnika je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da so obtoženi in starejši mladoletnik storili očitana jim kazniva dejanja. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja: K pritožbama obtoženega J. D. in njegovega zagovornika: Zagovornik obtoženega J. D. bistveno kršitev določb kazenskega postopka (pri tem ne pojasni katero iz 371. člena ZKP), ki naj bi jo storilo prvostopenjsko sodišče, vidi v tem, da je prvo sodišče uporabilo dokaze, zbrane po odredbi Okrožnega državnega tožilstva v ... Policijski upravi ... za uporabo ukrepa tajnega opazovanja z dne 03. 12. 2009, št. ... . Dokazi zbrani na podlagi te odredbe ter tudi ostali dokazi kot „sadovi zastrupljenega drevesa“, naj bi zato bili po prepričanju pritožnika nezakoniti in se na njih sodba ne bi smela opirati. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pod točko 13. obrazložitve izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče opravilo test zakonitosti vseh izvedenih ukrepov, med njimi tudi ukrepa tajnega opazovanja za čas od 03. 12. 2009 do 02. 02. 2010, izvedenega na podlagi zgoraj citirane odredbe. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi po presoji izvedenega ukrepa v smislu določbe 149.a člena ZKP pravilno zaključilo, da je ukrep s pisno odredbo dovolil državni tožilec kot pristojni organ, na podlagi ustreznega predloga policije, pri tem pa je bilo zadoščeno dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum, da so L. B., J. D., A. K. in M. F. izvršili kaznivo dejanje ter, da pripravljajo in organizirajo izvršitev novih kaznivih dejanj iz četrtega odstavka 149.a člena ZKP kot temeljnemu pogoju za odreditev tovrstnega prikritega ukrepa. V nadaljevanju obrazložitve je prvostopenjsko sodišče temeljito in tehtno obrazložilo katera dejstva, obvestila in dokazi so nesporno zoper tedanje osumljence, na nivoju zahtevanega dokaznega standarda, utemeljevali odreditev predmetnega ukrepa in s temi zaključki pritožbeno sodišče povsem soglaša. Pritožbene navedbe, češ, da naj bi bilo v predmetni odredbi na široko opisano tajno prisluškovanje telefonskim pogovorom in rezultati tega prisluškovanja, ne da bi imelo prisluškovanje predhodno zakonito podlago, pa je povsem protispisno. Odredba Okrožnega državnega tožilstva v ... z dne 03. 12. 2009 (list. št. ... – ...) namreč ni utemeljena na prisluhih, ampak med ostalim le na izdelanih analizah telefonskega prometa oziroma izpisih pogovorov, ki pa so bili vsi pridobljeni na podlagi ustreznih sodnih odredb. Glede vprašanja, kako je padel sum na obtoženega J. D., ki ga tudi pritožbeno postavlja zagovornik, je predmetna odredba decidirana ter izčrpna. Temelji na povezavah med obtoženimi L. B., M. F., A. K. in J. D., ugotovljenih na zabeležkah iz policijskih evidenc (prehodi meje, podatki o letih, zabeležke policijskih patrulj) ter iz analiz telefonskega prometa (medsebojni kontakti, lokacije celic). Upoštevaje vse navedeno pa gre zaključiti, da pritožbeno smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po prvem sodišču ni bila storjena.

13. Naslednjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka (spet ne pove katero), pritožnik vidi v dejstvu, da izrek vsebuje zapis v tujem jeziku „ruke na leđa“, ki ni preveden. Z navedbo, da je del izreka sodbe v tujem jeziku smiselno uveljavlja kršitev določila 6. člena ZKP, ki pa nima značaja absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč gre lahko le za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Slednja pa se ne uveljavlja zgolj z navedbo te kršitve, temveč mora pritožnik tudi zatrjevati in dokazovati vpliv takšne kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe. Zagovornik te kršitve ni uveljavljal na zahtevani način, zato mu pritožbeno sodišče v uveljavljanju te procesne kršitve ni moglo slediti. V zvezi z navedenim gre še ugotoviti, da v primeru zapisa „ruke na leđa“ ne gre za protizakonit zapis pravno relevantnega dejstva. Tako ga sodišče prve stopnje niti ne šteje med okoliščine uporabe sile in grožnje neposrednega napada na življenje in telo zoper prodajalke, ki jih je uspešno analiziralo in argumentiralo pod točko 7. obrazložitve izpodbijane sodbe.

14. Pritožbeno vztrajanje pri zagovoru, da naj bi se biološke sledi obtoženega J. D. znašle na plastičnih zategah ob njihovem naključnem dotikanju v torbi obtoženega L. B., sodišča druge stopnje ni prepričalo. Ne le na zategah označenih s številkami 9, 10 (na katerih je bila v mešani biološki sledi najdena tudi obtoženčeva), že zlasti na zategah označenih s številkami 15 in 16 ter na ročaju kladiva, označenega s številko 4, so bile nedvomno ugotovljene večinske biološke sledi z enakim biološkim profilom kot ga ima obtoženi J. D.. Gre za tako veliko verjetnost, da bi bilo po mnenju Centra za forenzične preiskave skrajno neverjetno, če obtoženi ne bi bil donor teh bioloških sledi. Glede na obtoženčev zagovor o naključnem prijemanju zateg pa je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi 09. 06. 2011 neposredno zaslišalo forenzika A. Ž. (list. št. ...) in na ta način ovrglo predstavljeno tezo obrambe. Izvedenec je bil namreč popolnoma jasen in neomajen. Povedal je, da je pri neuporabljenih zategah malo verjetno, da bi bila biološka sled zapuščena pri njihovem premikanju. Storilec jih je moral v roko prijeti. Ugotovitve izvedenca je prvostopenjsko sodišče pravilno interpretiralo pod točko 7. obrazložitve (list. št. 27 sodbe). Glede na kraj najdenja zateg št. 15 in 16 (pisarna, kjer je bil tudi trezor) in dognanih medsebojnih povezavah z obtoženim L. B. ter nahajanja obtoženega L. B. na območju objekta ... (bazna postaja ... ...) v času storitve ropa, je po prepričanju pritožbenega sodišča prvo sodišče sprejelo pravilen dokazni sklep o udeležbi obtoženega J. D. pri predmetnem kaznivem dejanju ropa. Oba obtožena, torej L. B. in J. D. sta bila v času storitve ropa maskirana kot ju opisujejo prodajalke S. P., S. J. in S. I.. Prodajalke so bile prestrašene, še zlasti glede na okoliščino, da sta jima storilca grozila z nožem in pištolo. Zato navedbe ene izmed njih, priče S. P. o višini storilcev, poraščenosti obrvi ter barvi oči tistega z nožem, ne morejo imeti dokazne vrednosti, kar je upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče in se pri dokazovanju udeležbe obtoženemu J. D. oprlo na bolj zanesljive, zgoraj omenjene dokaze. Sicer pa je tudi priča S. P. pojasnila (list. št. 1837), da si drugega storilca ni niti dobro ogledala, ker je „imela s prvim bolj kontakt“. Zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbeno sklicevanje obtoženega J. D. na tozadevne navedbe priče S. P. ne more pretehtati nad zanesljivimi argumenti, ki ji je prvo sodišče zavzelo glede dokazanosti obtoženčeve udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja ropa.

15. Drugače od pritožnika, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče z neomajnimi razlogi pod točko 11. obrazložitve utemeljilo, kaj ga je privedlo do zaključka, da je obtoženemu J. D. dokazano delovanje v hudodelski združbi. Na podlagi temeljito analiziranih okoliščin o skupnem ravnanju in povezanosti med obtoženima L. B. ter J. D. na eni stani ter med obtoženima L. B. in M. F. na drugi strani, je prvo sodišče prišlo do zanesljivega sklepa o obstoju homogene in profesionalne kriminalne združbe, v kateri je imel vsak obtoženi točno in že vnaprej določeno vlogo. Obtoženi J. D. je svojo vlogo neposrednega izvrševalca dobro poznal, saj jo je tudi vestno uresničeval. Zato je napačno mnenje pritožnika, da se ta obtoženi ni zavedal, da kaznivo dejanje izvršuje kot član hudodelske združbe. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da so razlogi izpodbijane prvostopenjske sodbe neoporečni tudi glede dokazovanja delovanja obtoženega J. D. v sklopu hudodelske združbe, kar pomeni kvalificirano obliko kaznivega dejanja ropa po tretjem odstavku 206. člena KZ-1. 16. Razlogi sodišča prve stopnje o neobstoju elementov prostovoljnega odstopa iz 36. člena KZ-1 pri storitvi kaznivega dejanja na škodo trgovine ... so po mnenju pritožbenega sodišča dovolj izčrpni in razumljivi. O prostovoljnem odstopu bi bilo možno govoriti, če bi obtoženi v celoti odstopil od naklepa, kakršen se zahteva pri poskušenem kaznivem dejanju. Kot pa je v temeljitem dokaznem postopku dognalo sodišče prve stopnje, obtoženi od kaznivega dejanja ni prostovoljno odstopil, ampak so ga od nadaljnjega kriminalnega ravnanja odvrnila kovinska vrata, za katera je bila pridobljena napačna informacija, da so lesena in ne bodo predstavljala večje ovire pri vlomu v notranjost objekta trgovine ... Takšno sklepanje prvostopenjskega sodišča še dodatno potrjuje izpostavljena okoliščina, da sta obtožena J. D. in D. M. v skladiščnem prostoru pustila vlomilsko orodje in torbo. Glede na siceršnjo previdnost in konspirativnost združbe ter izkušenost obtoženega J. D., je povsem izključeno, da bi določene predmete pustil na kraju storitve kaznivega dejanja, saj bi s tem tvegal, da se ga odkrije kot storilca. Povsem logično je zato sklepanje prvega sodišča, da sta se obtožena nameravala vrniti na kraj dejanja, ko bi se posvetovala in razmislila kako dalje postopati glede na spremenjene okoliščine.

17. V nasprotju s pritožnikoma je sodišče druge stopnje prepričano, da je odločba o kazni glede obtoženega J. D. povsem sprejemljiva. Za kvalificirano kaznivo dejanje ropa je v tretjem odstavku 206. člena KZ-1 zagrožena kazen od petih do petnajstih let zapora, za poskus kvalificiranega kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku 205. člena KZ-1 pa kazen od enega do osmih let zapora. Določeni kazni osmih in dveh let zapora ter enotna kazen devetih let in desetih mesecev zapora, po prepričanju pritožbenega sodišča, pomenijo primerno in pravično nadomestilo za obtoženemu dokazano kaznivo ravnanje. Ni res kot trdi obtoženi, da mu sodišče kot olajševalne okoliščine ni upoštevalo skrb za mladoletnega otroka. Kot povratnika pa je seveda moralo prvo sodišče obtoženega obravnavati nekoliko strožje, čeprav mu je obe določeni kazni izreklo bližje posebnima minimumoma. Res je sicer, da drugi odstavek 34. člena KZ-1 dopušča milejše kaznovanje storilca poskusa kaznivega dejanja. Vendarle je kljub delnemu priznanju, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo, potrebno upoštevati, da je bilo kaznivo dejanje na škodo trgovine ... drugo hujše premoženjsko kaznivo dejanje, ki se ga je obtoženi lotil v sorazmerno kratkem časovnem obdobju ter na ozemlju Republike Slovenije, kamor je prišel zgolj z namenom izvrševanja kaznivih dejanj kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Obtoženčevo grajanje pravilnosti odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ni utemeljeno. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bilo ugotovljeno, da je bila gospodarska družba X., d. o. o.,... zaradi kaznivega dejanja ropa oškodovana za znesek 41.687,50 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP lahko sodišče prisodi v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti; lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo. Če podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, napoti sodišče oškodovanca na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom. Glede na to, da je bilo oškodovanje gospodarske družbe ... zanesljivo ugotovljeno v zgoraj navedenem znesku, je bila podana tudi vsa podlaga za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku. Sodišče se je pri svoji odločitvi o solidarni obveznosti izplačila zahtevka pravilno sklicevalo na določbo prvega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Ker pa je bil zoper obtoženega L. B. kazenski postopek izločen zaradi nedosegljivosti, zoper M. F. pa ustavljen zaradi obtoženčeve smrti, sodišče prve stopnje slednjima dvema ni moglo naprtiti plačila premoženjskopravnega zahtevka kot to pritožbeno pričakuje obtoženi J. D..

18. K pritožbi obtoženega A. K. po zagovorniku.

Ta pritožnik predvsem zavrača dokazno vrednost analize biološke sledi ugotovljene na filtru cigaretnega ogorka neznane znamke, najdenega ob ogledu 20. 10. 2009 in označenega s številko 1 (fotografiji 4 in 5 na list. št. 473). Ta analiza z dne 26. 11. 2009, izdelana na Centru za forenzične preiskave, je namreč dognala, da je bila na tem ogorku nedvomno ugotovljena biološka sled obtoženega A. K.. Glede na mesto najdbe predmetnega cigaretnega ogorka, je sodišče prve stopnje uspešno izpodbilo obtoženčev zagovor in mu dokazalo, da se je v času storitve obravnavanega ropa nahajal v neposredni bližini objekta ... . Vendar pa obramba uveljavlja tezo, da naj bi bil ta cigaretni ogorek na kraju najdbe podtaknjen z namenom, da bi se obtoženega A. K. po krivem povezalo z obravnavanim kaznivim dejanjem. Svojo tezo obramba gradi na nekaj trditvah, ki pa ne prepričajo niti pritožbenega sodišča. Prva trditev se nanaša na samo uporabnost cigaretnega ogorka za DNK preiskavo, če bi se res dva dneva nahajal na kraju najdbe. Obramba namreč zatrjuje, da je v času od 18. pa do 20. 10. 2009 na kraju najdbe ogorka deževalo oziroma bila tako visoka vlažnost, da bi to vsekakor moralo negativno vplivati na rezultate preiskave. Sodišče prve stopnje je podatke o vremenskih razmerah uradno pridobilo od Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju A.). Iz poročila o vremenu, ki ga je pripravil meteorolog B. Z. izhaja (list. št. 1880), da padavin v obdobju od 18. 10. 2009 od 08.00 ure do 20. 10. 2009 do 18.00 ure ni bilo, je pa bil v ... 18. 10. 2009 in 20. 10. 2009 zjutraj zabeležen pojav megle (kar se ujema z izpovedbo priče S. L.). Glede na pridobljene uradne podatke verificirane državne agencije, je prvostopenjsko sodišče seveda ravnalo pravilno, ko ni sledilo predlogu obrambe za pregled neavtoriziranih podatkov z interneta, ki naj bi dokazovali, da je v navedenem času deževalo. Prav tako se gre strinjati z odločitvijo prvega sodišča, da kot pričo ne zasliši meteorologa B. Z.. Ta priča ni neposredno zaznavala vremenskih razmer na področju C., ampak je v poročilo zapisala le uradne podatke, ki so bili na agenciji za kritično obdobje zbrani. Relativna vlaga je na merilnem mestu v kritičnem obdobju sicer res nihala in se v kulminacijah povzpela tudi nad 90%, vendar pa ne gre pozabiti, da je tehnični izvedenec A. Ž. izpovedal, da bi na rezultat preiskave lahko vplivala izpostavljenost cigaretnega ogorka dežju. Pritožnikov dvom o tem, da se meritve agencije za okolje nanašajo na mesto C. je neupravičen, saj je v poročilu zapisano, da gre za podatke merilnega mesta v bližini križišča 1. in 2. ulice, to pa je lokacija, ki se nahaja nedaleč od kraja kaznivega dejanja. Tudi uradna poizvedba prvega sodišča naslovljena na ARSO 09. 06. 2011 (list. št. 1879) se je nanašala na podatke za mesto C., po možnosti ožje področje na lokaciji križišč med 3. in 4. ulico. Merilna postaja na lokaciji v bližini križišča 1. in 2. ulice je res dala podatke le za temperaturo zraka in relativno vlago, za količino padavin pa jih niti ni mogla dati, ker padavin ni bilo, kot je to povsem jasno v poročilu zapisano. Ob upoštevanju navedenega torej ni mogoče slediti tezi obrambe, da je bil cigaretni ogorek z uporabno biološko sledjo obtoženega S. K. podtaknjen, ker bi moral biti zaradi izpostavljenosti ogorka dežju biološki material uničen. Seveda pa ni prvostopenjsko sodišče obtoženčevo udeležbo pri storitvi kaznivega dejanja ropa dokazovalo le na podlagi analize biološke sledi. Na podlagi podatkov patrulje Policijske postaje ... je ugotovilo povezanost oziroma poznanstvo obtoženega A. K. z L. B. in J. D., česar obtoženi A. K. niti ni zanikal. Ni zanikal niti možnosti, da se je njegovo osebno vozilo z registrsko številko LJ ... v kritičnem času nahajalo v bližini kraja kaznivega dejanja, s pojasnilom, da ga je v kritičnem času posodil L. B.. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče obtoženčev zagovor glede B.-jeve izposoje tega vozila za izvršitev kaznivega dejanja v C., uspešno ovrglo. Obtoženčev zagovor, da naj bi mu L. B. vozilo vrnil 18. 10. 2009 v večernih urah se ne sklada z uradnim podatkom, da je tega dne L. B. ozemlje Republike Slovenije zapustil ob 12.34 na mejnem prehodu Obrežje. Da je bilo pri izvedbi kaznivega dejanja ropa potrebno angažirati še šoferja, je v zagovoru povedal M. F., saj se je prav na ta račun precej zmanjšal njegov delež nagrade za uspešno opravljeno delo. Obtoženi A. K. pa je že pred obravnavanim dejanjem prevažal L. B. in sicer vsaj 08. 11. 2009 kot je bilo zabeleženo po patrulji PP ... . Neizvedba dokaznega predloga za zaslišanje priče S. M. z ničemer ni prizadela obtoženčeve pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje je namreč s povsem jasnimi in logičnimi razlogi pojasnilo, zakaj tudi potrditev obtoženčevega zagovora po tej priči, da je kritičnega dne avtomobil posodil L. B., v ničemer ne bi vplivala na pravilnost dokazne ocene. V zvezi z zagovorom obtoženega A. K., da je cigaretne ogorke odlagal v cigaretno škatlico, ki bi lahko bila po drugi osebi odvržena iz vozila, sodišče druge stopnje meni, da v tem primeru pri ogledu 20. 10. 2009 ne bi bil najden le en cigaretni ogorek z obtoženčevim biološkim materialom. Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi obtoženemu bil cigaretni ogorek podtaknjen zaradi sovražnega odnosa policistov Policijske postaje ... do njegove družine, še zlasti do brata, je popolna špekulacija, ki nima nobene dejanske podlage, obenem pa je žaljiva do organov pregona, saj kot splošno znano dejstvo plasira, češ, da kriminalistom ni tuje, da ponarejajo dokaze in pred sodiščem lažejo. Prav nasprotno, tudi sodišče druge stopnje ne najde nobenega razloga za sum v strokovnost in poštenost dela kriminalistov in policije pri odkrivanju storilcev predmetnega kaznivega dejanja ropa. Kot že rečeno, je bilo v dokaznem postopku nesporno potrjeno medsebojno poznanstvo med akterji ropa, ni bila zanikana okoliščina oziroma možnost, da se je avtomobil obtoženega A. K. v času kaznivega dejanja nahajal v bližini objekta dejanja, ugotovljeno je bilo, da je L. B. za izvršitev kaznivega dejanja angažiral še šoferja. V tej luči pa se uradni zaznamek o izjavi sicer anonimnega občana izkaže za neproblematičnega, saj se je vsebina izjave potrdila z nadaljnjimi preiskovalnimi dejanji – identifikacijo lastnika vozila, najdbo cigaretnega ogorka in povezavo med lastnikom vozila in donorjem biološke sledi na cigaretnem ogorku. Teza obrambe o konstruktu kriminalista M. Š. in o izmišljeni izjavi neznanega občana je zato bila po prvostopenjskem sodišču uspešno ovržena. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo v spis vloženo notarsko overjeno izjavo L. B., da obtoženi A. K. kritičnega dne ni bil v C. L. B. je obtožen predmetnega kaznivega dejanja ropa v ločenem kazenskem postopku, ker se nahaja na begu. B.-jev status obtoženega, zoper katerega kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja še teče, pa ne dopušča njegovega zaslišanja v svojstvu priče. Nič oporečnega sodišče druge stopnje ne vidi v dejstvu, da je prvo sodišče spremenilo pravno opredelitev obtoženemu A. K. očitanega kaznivega dejanja. Glede na odmaknjenost njegovega položaja, omenjeno vsebino zagovora M. F. o angažiranju šoferja ter nenazadnje meglo, je zaključilo, da mu je dokazana le vloga šoferja – prevoznika neposrednih storilcev kaznivega dejanja. Vendar pa, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da je megla obtoženemu A. K. preprečevala natančno zaznavanje in učinkovito varovanje neposrednih storilcev, s tem ne prihaja samo s seboj v nasprotje kot meni obramba. To, da obtoženi ni mogel natančneje nadzirati dogajanja v objektu X., še ne pomeni, da njega, njegovega početja in vozila s katerim se je pripeljal, ni mogel dovolj natančno zaznati neznani občan z lokacije blizu kraja zadrževanja tega obtoženega. Prvostopenjsko sodišče je na list. št. 33 izpodbijane sodbe ustrezno opravilo tudi dokazno oceno glede morebitnega vpliva poškodbe obtoženčevega kolena na njegove gibalne sposobnosti v času storitve kaznivega dejanja. Zanesljivo je zaključilo, da medicinsko mnenje o poškodbi kolena iz leta 2002 ne pretehta nad ugotovitvami analize o najdbi obtoženčevega biološkega materiala na cigaretnem ogorku zavarovanem v bližini kraja kaznivega dejanja.

19. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče meni, da je prvostopenjsko sodišče ustrezno opredelilo obtoženčev subjektivni odnos do storitve kaznivega dejanja. Kot zavestno sestavino direktnega naklepa je izpostavilo, da je vedel, da s svojim ravnanjem (prevozom neposrednih storilcev na kraj in s kraja kaznivega dejanja ropa) pomaga neposrednima storilcema pri izvršitvi tega kaznivega dejanja. Kot izhaja iz zagovora M. F., je bil angažirani šofer za ta svoj prispevek ustrezno nagrajen, saj je M. F. na ta račun dobil manjši delež. Zato je tudi utemeljen zaključek, da je bilo ravnanje obtoženega A. K. tudi hoteno.

Na podlagi preizkusa izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb tako sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. To postopkovno kršitev pritožnik zatrjuje prav tako v zvezi z odločbo prvostopenjskega sodišča o premoženjskopravnem zahtevku. Meni, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje razlogov o ugotavljanju višine škode. Ta pritožnikova ocena ne drži. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bilo pod točko I. razsojeno, da je obtoženi J. D. (skupaj z dvema sostorilcema), na škodo gospodarske družbe X. storil kaznivo dejanje ropa, s katerim je ta družba utrpela za 41.687,50 EUR premoženjske škode. Pod točko II. pa je prvo sodišče obtoženega A. K. spoznalo za krivega pomoči pri tem kaznivem dejanju. Višina pridobljene premoženjske koristi torej izhaja iz samega opisa kaznivega dejanja. Specifikacija zneska, ki jo je prvostopenjsko sodišče ustrezno preizkusilo (list. št. 20 izpodbijane sodbe), se nahaja na list. št. 1279 spisa. Poleg odtujenega denarja iz trezorja v znesku 41.687,50 EUR, je oškodovana družba v premoženjskopravni zahtevek uvrstila še nedosežen načrtovani promet v znesku 8.000,00 EUR, poškodbe na zgradbi v znesku 5.347,17 EUR in poškodbe na trezorju v znesku 4.235,56 EUR, a je prvo sodišče oškodovano družbo z zahtevkom, ki je presegal znesek odtujenega denarja, napotilo na pravdo. Prav tako sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ni utemeljevalo na podlagi listin v nemškem jeziku. Ni pa imelo nobenega razloga, da zastopnici oškodovane družbe L. R. ne bi verjelo, da družba X. zavarovalnine ni dobila izplačane oziroma do nje, glede na vsebino pogodbe, ni bila upravičena. Tozadevni očitki obrambe so tudi ostali le na ravni domnev, ki niso podkrepljene z nobenim dokazom. Obstoj solidarne odškodninske odgovornosti pomagača, je že sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo na podlagi določbe drugega odstavka 186. člena OZ. Ta predpisuje, da napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno s povzročitelji škode. Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 10. 04. 2008, opr. št. II Ips 218/2006, na katero se pritožnik sklicuje, ne utemeljuje odškodninske odgovornosti pomagača v nasprotju z zaključki prvega sodišča. Po tej sodbi je skupno delovanje več oseb pri povzročitvi škode podlaga za njihovo solidarno odškodninsko odgovornost, če so te osebe delovale z istim, skupnim namenom povzročiti škodo, pomoč napeljevalca in pomagača povzročitelju škode pa je bila dana vedoma in namenoma. V predmetnem kazenskem postopku je bilo obtoženemu A. K. dokazano, da je vedel, da neposrednima storilcema s prevozom na kraj ter s kraja ropa nudi pomoč pri storitvi kaznivega dejanja ter s tem pri povzročitvi škode oškodovani družbi ter da je to svojo vlogo pri kaznivem dejanju prevzel hote. Sodišče prve stopnje je zato imelo vso zakonsko podlago za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe X. .

20. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazni obtoženega A. K. preizkusilo po uradni dolžnosti. Določba 386. člena ZKP namreč predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženega, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obtoženega. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter osebnosti obtoženega. Upoštevaje obtoženčevo predkaznovanost, se je pravilno odločilo za izrek zaporne kazni, pri odmeri kazni v trajanju enega leta in desetih mesecev (torej le deset mesecev nad posebnim minimumom) pa se ustrezno odraža dejstvo, da je bilo obtoženčevo ravnanje opredeljeno kot pomoč ter da mu gre kot olajševalno šteti skrb za preživljanje družine.

21. Razlogi sodbe, ki se nanašajo na odločbo o stroških kazenskega postopka po prepričanju pritožbenega sodišča niso med seboj v nasprotju kot to meni pritožnik. Obtoženi je lastnik ene etaže stanovanjske hiše, prejema pa tudi plačo v višini 650.00 EUR. S temi dohodki je dolžan preživljati družino z enim otrokom. Gre torej za skromnejše premoženjske razmere, ob katerih bi utegnilo plačilo vseh stroškov kazenskega postopka za obtoženega pomeniti grožnjo vzdrževanju obtoženega in oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Ker pa obtoženi vendarle ime redne dohodke in določeno premoženje, pa je prvostopenjsko sodišče ustrezno ocenilo, da je zmožen plačati vsaj sodno takso ter morebitne stroške iz 7. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pri tem velja opozoriti, da je po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP obtoženega možno oprostiti povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

22. K pritožbi obtoženega D. M. po zagovornici: Sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbenemu stališču, da obtoženemu D. M. ni dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja. Njemu in obtoženemu sostorilcu je bila odvzeta prostost neposredno po tistem, ko sta skupaj izstopila iz skladiščnega prostora trgovine Y. Ogled kraja kaznivega dejanja je pokazal, enako pa potrdili tudi priči F. Z. in S. Č., da sta obtožena s škarjami za kovino že preščipnila ključavnico obešanko na drsnih mrežastih vratih priročnega skladišča. Obtožena sta skozi ta vrata vstopila v priročno skladišče. To jima je dokazano na podlagi torbe najdene v notranjosti priročnega skladišča, s katero sta bila opažena ob približevanju objektu. V skladišču je bilo najdeno še orodje za odpiranje zabojev (pajser), ki sta ga tja prav tako prinesla obtožena. Pristop obtoženih do navidezno lesenih vrati, ki vodijo iz skladišča v prostor s pisarnami, pa dokazuje najdba poškodovanega senzorja nad kovinskimi vrati, pokritega z rdečim prtičkom. Vse te dokaze je prvostopenjsko sodišče pravilno ovrednotilo pod točko 9. izpodbijane sodbe ter obenem nanizalo prepričljive razloge s katerimi je ovrglo zagovor obtoženega D. M., češ, da s soobtoženim nista preščipnila ključavnice obešanke ter da sploh nista vstopila v skladiščni prostor. Res je sicer, da sodba točno ne konkretizira kateri od obeh obtoženih je preščipnil ključavnico obešanko, kateri je onemogočil senzor in čigavo je zaseženo orodje, vendar pa sta bila utemeljeno spoznana za kriva storitve predmetnega kaznivega dejanja v sostorilstvu, ko sta zavestno sodelovala pri njegovi storitvi in skupaj izpolnjevala vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, ki je ostalo pri poskusu. Pritožba opozarja na pomanjkanje zanesljivih dokazov o navzočnosti obtoženega v priročnem skladišču, saj niso bili odvzeti sledovi papilarnih linij s ključavnice obešanke in vlomilskega orodja, preiskovalci pa se niso niti ukvarjali z najdenim sledovi obuval. Kljub navedenim pritožbenim očitkom sodišče druge stopnje meni, da je imelo prvostopenjsko sodišče dovolj dokazne podlage za zanesljivo presojo. Ne gre pozabiti, da sta bila obtožena prijeta neposredno po izstopanju iz priročnega skladišča v katerega sta nedvomno nasilno vstopila prav ona dva. Slednje dejstvo v celoti potrjujejo zgoraj povzeti dokazi. Ni verjetno da bi, glede na permanentno opazovanje kraja dejanja s strani policistov, v istem času v trgovino ... razen obtoženih, poskušala vlomiti še katera tretja oseba.

23. Podobno kot že v zagovoru, obtoženi D. M. tudi pritožbeno skuša minimalizirati svojo vlogo pri storitvi predmetnega kaznivega dejanja, češ, da vnaprej sploh ni bil seznanjen z nameravano storitvijo le-tega. Prvostopenjsko sodišče je v tej zvezi zapisalo tehtne razloge zaradi katerih obtoženčevemu zagovoru ni verjelo in z njimi v popolnosti soglaša tudi sodišče druge stopnje. Pri tem gre izpostaviti, da si je dan pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja obtoženi D. M. skupaj s soobtoženim J. D. kar trikrat ogledal kraj storitve. Povsem neverjetno bi bilo, da bi se obtožena trikrat peljala v Š. in si trgovski objekt ogledovala, ne da bi obtoženi D. M. sploh vedel, s kakšnim namenom to počneta. Poleg tega se je obtoženi D. M. v Slovenijo pripeljal skupaj z obtoženima J. D. in L. B.. Vsi trije so istega dne (30. 01. 2010 ob 13.09 uri) opravili še skupen ogled trgovskega objekta Y. . Istega dne ob 22.33 uri pa so se navedeni trije obtoženi z M. F. sestali še v P.. . Tudi ta dejstva ne podpirajo zatrjevanj obtoženega D. M., da ni sodeloval v pogovorih z obtoženim L. B., da ni bil seznanjen z načrtovanim vlomom, še manj pa z vsoto denarja, ki naj bi predstavljala plen. Da so bili vsi udeleženci predmetnega kaznivega dejanja seznanjeni z okoliščino, da gre v kovinski blagajni trgovskega objekta Y. pričakovati več kot 50.000 EUR, izhaja iz zagovorov obtoženih A. S., M. F. pa tudi starejšega mladoletnika. Kot pravilno sklepa sodišče prve stopnje, je z višino potencialnega plena bil seznanjen še zlasti L. B., saj je bil zaradi tega podatka objekt Y. izbran kot tarča vloma. V tej zvezi je prvostopenjsko sodišče pod točko 12. obrazložitve utemeljeno opozorilo na pogovor med obtoženima A. S. in M. F. z oznako ..., št. 105, z dne 20. 01. 2010, v katerem je S. F. zagotavljal „več kot 50“, istega dne pa je bil dokumentiran še telefonski pogovor med F.-jem in B.-jem, ko je prvi drugemu zagotavljal, da bo „najmanj 50“. Glede na opisano skupno delovanje obtoženih B.-ja, D.-ja in M-ja. na dan pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja, je neverjeten zagovor obtoženega D. M., da le on ni vedel, da je bil cilj vlomne tatvine pridobitev zneska, ki bi presegal 50.000 EUR. Tako gre ugotoviti, da je povsem pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi D. M. pri izvrševanju tega kaznivega dejanja sodeloval zavestno in hote.

24. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v odločbi o vštevanju pripora in odvzema prostosti napačno zapisalo, da se vštevata v izrečeno „enotno kazen“, kljub temu, da pri obtoženemu D. M. niso bila uporabljena določila o steku kaznivih dejanj, vendar gre v tem primeru za očitno pisno pomoto, ki v ničemer ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

25. Pritožnik pri izpodbijanju odločbe o kazni prepričljivo ne argumentira zakaj meni, da je kazen enega leta in petih mesecev zapora izrečena obtoženemu prestroga, glede na kazenske sankcije izrečene pomagačem. Nenazadnje je bil obtoženi neposredni storilec obravnavanega kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen od enega do osmih let zapora. Izrečena kazen je bila torej temu obtoženemu odmerjena le nekaj mesecev nad posebnim minimumom. Drugi odstavek 34. člena KZ-1 sicer za poskus kaznivega dejanja dopušča tudi milejše kaznovanje. Okoliščino, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, je prvo sodišče obtoženemu pravilno upoštevalo kot olajševalno, glede na njegovo predkaznovanost in glede na to, da se je s soobtoženima pripeljal iz B. v S. izključno z namenom storitve obravnavanega kaznivega dejanja, pa ni mogoče sprejeti pritožbenega razmišljanja o majhni stopnji ogrožanja kazenskopravno zavarovane dobrine.

26. K pritožbi obtoženega S. K. po zagovornici: Med absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi jih zagrešilo prvostopenjsko sodišče, pritožnik uvršča tudi tisto iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni namreč, da je bila obtožba prekoračena oziroma nesklepčna, ker se obtoženemu v opisu kaznivega dejanja očita nudenje podatkov o prostorski razporeditvi trgovine in načinu poslovanja trgovine, kar pa so po prepričanju pritožnika javno dostopni podatki. Najprej gre ugotoviti, da zatrjevana postopkovna kršitev v smislu kot ga zatrjuje pritožba, ne more biti storjena, ampak gre tudi v teh očitkih najti razloge, s katerimi pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Obtožbo lahko sodišče prekorači le tedaj, ko v tolikšni meri spremeni opis dejanja iz obtožbe, da med slednjo in sodbo ni več objektivne identitete. V opisu kaznivega dejanja kot ga je uporabila obtožba ter akceptirala sodba, sodišče druge stopnje ne vidi nič nerazumljivega, dvoumnega, ali nejasnega. Obtoženemu S. K. se namreč očita, da je naklepoma pomagal neposrednim storilcem poskusa velike tatvine oziroma vloma v trgovski objekt ... s pridobitvijo podatkov o prostorski razporeditvi in načinu poslovanja trgovine ter nudenjem teh podatkov neposrednim storilcem. Povsem jasno je torej, da se opis kaznivega dejanja nanaša na podatke, ki so služili lažji izvršitvi kaznivega dejanja, ne pa na podatke kot jih primeroma navaja pritožnik in ki naj bi bili javno dostopni. Podatki, ki so jih neposredni storilci prejeli (kaznivo dejanje so začeli izvrševati v skladu z njimi), so v obrazložitvi izpodbijane sodbe konkretizirani, sodišče pa je tudi uspešno argumentiralo, kaj je dalo tem podatkom značaj pomembnosti za uspešno izvršitev kaznivega dejanja. Starejši mladoletnik, ki je bil nenazadnje, kot tudi sam priznava, avtor skice in ki je kot oseba, ki je počitniško delala v trgovini Y., bil seznanjen z načinom najlažjega in najvarnejšega dostopa do pisarne z denarjem ter količino denarja, ki se ga je hranilo, je v zagovoru povedal, da je na dva lista formata A4 narisal nekaj detajlov iz trgovine. V tlorisu je narisal spodnje in zgornje prostore, lokacijo blagajne in nadzorne kamere. Obtoženega S. K. je opozoril na alarm na senzorje. Naslednji v verigi, obtoženi S. K., je glede skice izpovedal, da je bilo na dveh listih papirja nekaj malega narisano, ene stopnice in obris objekta. Zanikal je, da bi mu mladoletnik govoril o varnostnih kamerah in alarmih. Obtoženi S. K. je skico predal obtoženemu A. S., ki je bil glede njene vsebine bolj podroben in skladen zagovoru mladoletnika. Povedal je, da je bila na načrtu narisana notranjost trgovine v tlorisu in stopnice v zgornje nadstropje. S puščico je bila označena železna omara z denarjem v drugi sobi. Na skici je bila vrisana tudi varnostna kamera in žičnata ograja. Skladen z zagovorom obtoženega A. S. pa je tudi zagovor naslednjega prejemnika skice in sicer obtoženega M. F., ki je predstavljal direktno zvezo pomagačev z neposrednimi izvršitelji kaznivega dejanja. Enako kot A. S. je povedal, da so bile na skici stopnice v prvo nadstropje in predel desno od stopnic, kjer so bile pisarne. V drugi pisarni desno se je nahajala omara z denarjem. Obtožena M. F. in A. S. sta si še ogledala trgovski objekt in žičnato ograjo, ki bi jo bilo potrebno preščipniti. S pridobljenimi podatki je M. F. seznanil obtoženega L. B.. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zanesljivo zaključilo, da so podatki o najlažjem in najvarnejšem načinu vloma v objekt Y. preko starejšega mladoletnika, ki je bil s podrobnostmi o načinu varovanja ter lokaciji denarja edini natančno seznanjen, po verigi pomagačev prišli do neposrednih storilcev kaznivega dejanja. Zato je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da podatki, ki jih ugotavlja sodišče, sploh niso prišli so storilcev ter ugibanje o treh različnih skicah. Neposredna storilca, obtožena J. D. in D. M., sta kot pravilno zaključuje prvo sodišče, ravnala natančno po podatkih, ki so izvirali od starejšega mladoletnika in do njiju prišli preko obtoženih S. K., A. S., M. F. in L. B.. Za mesto vstopa v objekt sta izbrala prav drsna mrežasta vrata v priročnem skladišču, iz katerega je vodila najkrajša in najvarnejša pot do blagajne z denarjem, čeprav sta imela na voljo še nekaj drugih vhodov v objekt. Predmetni podatki so bili še kako pomembni in odločilni za uspešno izvedbo načrtovanega kaznivega dejanja. Na podlagi le-teh sta neposredna storilca uspešno prišla do navidezno lesenih vrat, onesposobila senzor na reflektorju, nadaljnje prodiranje skladno z načrtom do „druge pisarne desno z železno omaro in denarjem“ pa so jima preprečila vrata, za katera pa niti starejši mladoletnik očitno ni vedel, da so kovinska in le na videz lesena. Zato pritožbeni tezi o neuspeli pomoči ni mogoče slediti. Glede na postopanje obtoženih J. D. in D. M. v skladu s podatki iz skice, ni upravičen dvom pritožnika, da M. F. obtoženemu L. B. ni posredoval podatkov, ki izvirajo od obtoženega S. K.. Kot že rečeno je varnostne in ostale logistične podatke pomembne za storilce imel starejši mladoletnik. Prav to je bil razlog, da je bil angažiran za izdelavo skice. Že iz zagovorov obtoženih K., S. in F. pa izhaja, da so ti podatki, pomembni za uspešno izvedbo kaznivega dejanja, iz rok v roke prišli do neposrednih storilcev, ki so pri izvršitvi dejanja po njih postopali. Za realizacijo pomoči pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja ni relevantno na kakšen način je obtoženi L. B. neposredna izvršitelja seznanil s podatki iz skice. Sploh ni potrebno, da bi bila slednjima skica pokazana ali celo izročena. Zadostuje, da je bil obtoženi B. seznanjen z relevantimi podatki, ni pa bistveno, na kakšen način jih je prenesel obtoženima J. D. in D. M.. Zato pomena udeležbe obtoženega S. K. ne zmanjšuje pritožbeno sklicevanje na zagovor obtoženega J. D., da naj bi mu obtoženi L. B. razlagal, kako naj vstopi v objekt in mu narisal preprosto skico. Očitno ju je z D. M. opozoril tudi na senzor reflektorske luči, ki sta ga uspešno onesposobila.

27. Razlogi prvega sodišča s katerimi je obrazložilo, da je tudi pri temu pomagaču šlo za zavestno in hoteno ravnanje so neoporečni in zato pritožba tudi v izpodbijanju tega dela sodbe ne more biti uspešna. Obtoženi je sam v zagovoru povedal, da ga je sredi novembra 2009 obtoženi A. S. vprašal, če bi se dalo kaj ropat oziroma dobiti kaj denarja. V tem smislu pa je on pozneje vprašal še starejšega mladoletnika. Gotovo je pri njem iskal informacije ravno zaradi tega, ker je vedel, da je delal v objektu Y. . Zato ne more biti nobenega dvoma v pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi S. K. vedel, da s posredovanjem skice nudi pomembne podatke, ki bodo služili načrtovanemu kaznivemu dejanju vlomne tatvine.

28. Res je sicer, da skica ni bila zasežena in tako ni bila uvrščena med dokazno gradivo, kar pa še ne pomeni, da njen obstoj in vsebina nista z vso gotovostjo dokazana. O njenem obstoju, vsebini in namenu so smiselno v zagovorih povedali starejši mladoletnik ter obtoženi S. K., A. S. in M. F.. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o tem, da zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi S. K. nudil odločujoče podatke, ne temelji na izvedenih dokazih oziroma je celo v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

29. Pritožnik še meni, da njegovo dejanje ni kaznivo, ker naj bi bil njegov prispevek omejen le na neprimerno pomoč pri poskusu kaznivega dejanja. Po prepričanju pritožnika mu gre očitati le malomaren odnos do predmetnega kaznivega dejanja. S takšnim stališčem se sodišče druge stopnje ne strinja. Najprej gre ugotoviti, da kazenski zakon ne pozna inštituta neprimerne pomoči. Kot pomoč prvi odstavek 38. člena KZ-1 definira naklepno ravnanje pomagača z namenom pomoči neposrednemu storilcu pri naklepni storitvi kaznivega dejanja. V tej zvezi pa je prvostopenjsko sodišče zapisalo neizpodbitne argumente, ki tudi pritožbeno sodišče prepričajo o tem, da je obtoženi S. K. vedel za načrtovano vlomno tatvino v točno določenem objektu – trgovini Y. v ... in se obenem zavedal, da podatki, ki jih je prejel od starejšega mladoletnika ter posredoval naprej obtoženemu M. F. služijo namenu uspešne izvedbe tega konkretnega kaznivega dejanja.

30. V skladu z določbo 386. člena ZKP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede tega obtoženega preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji in ob tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni ter se utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe z določeno omiljeno kaznijo šestih mesecev zapora in najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta.

31. Pritožbeno potencirane slabše premoženjske razmere obtoženega S. K. je prvostopenjsko sodišče v dovolj veliki meri upoštevalo, ko ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pritožbeno sodišče pa se strinja s prvostopenjskim, da njegove premoženjske razmere vendarle niso tako slabe, da ne bi brez škode za preživljanje družine zmogel plačati sodno takso. Četrti odstavek 95. člena ZKP pa sicer dopušča oprostitev povrnitve stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

32. K pritožbi starejšega mladoletnika D. S. po zagovornici: Pritožnik najprej sodišču prve stopnje očita kršitev določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije o enakem varstvu pravic, ki jo vidi v okoliščini, da se je prvo sodišče pri utemeljevanju sklepa, ki se nanaša na starejšega mladoletnika, sklicevalo na dele obrazložitve sodbe, ki se nanašajo na polnoletne udeležence storitve poskusa kaznivega dejanja vlomne tatvine v trgovino ... . Svojo trditev utemeljuje tudi z različno dolgima pritožbenima rokoma zoper sodbo in sklep. Pritožnik nima prav. Izpodbijana odločba prvostopenjskega sodišča, ki je sestavljena in sodbe in sklepa, predstavlja celoto, še zlasti ker obravnava isto kaznivo dejanje oziroma isti historični dogodek, v katerem so skupaj sodelovali polnoletni neposredni storilci in pomagači, med katerimi je ključno vlogo odigral tudi starejši mladoletnik. Glede na povezanost udeležencev ter prepletenost njihovih ravnanj, prvostopenjsko sodišče ni ravnalo napak, ko se je pri obrazložitvi sklepa sklicevalo tudi na argumente iz obrazložitve sodbe. Osemdnevni pritožbeni rok zoper sklep, s katerim je mladoletniku izrečen vzgojni ukrep, predpisuje prvi odstavek 485. člena ZKP. Krajši pritožbeni rok je predpisan v korist kazensko obravnavanim mladoletnikom, saj je eden od odrazov zahtevane hitrosti postopka zoper mladoletnike (461. člen ZKP). Zato ne gre pritrditi pritožniku, da mu v predmetnem kazenskem postopku ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic.

33. V nadaljevanju pritožnik meni, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa ni pojasnilo odkod mu zaključek, da je mladoletnik na pobudo obtoženega S. K. narisal skico s tlorisom objekta v pritličju in v prvem nadstropju, v katerega vodijo stopnice iz skladiščnega prostora. Pri tem pritožnik spregleda, da se je tako sam mladoletnik zagovarjal pred preiskovalnim sodnikom 11. 03. 2010 (list. št. 1059, 1060). Povedal je, da je skico „naredil na pobudo svojega bratranca in tudi botra S. K.“. V nadaljevanju pa pravi, da je v tlorisu narisal spodnje in zgornje prostore Y., z detajli, kjer je bila blagajna in kjer so bile kamere. Glede tega se je prvo sodišče ustrezno opredelilo pod točko 9. obrazložitve (list. št. 42 in 43 sodbe). Prav tako ni prvostopenjsko sodišče ustvarilo nobenega konstrukta glede stopnišča, ki vodi v drugo nadstropje. O stopnicah na skici sta razen tega, da je mladoletnik v zagovoru govoril o narisanih spodnjih in zgornjih prostorih, navajala še obtoženi A. S. in M. F.. Obtoženi A. S. je povedal, da je bila na načrtu narisana varnostna kamera in žičnata ograja, „preko katere si moral, da si prišel v trgovino“. Da sta imela neposredna storilca zanesljive podatke o žarometu na senzor potrjuje tudi, da sta senzor uspešno onesposobila. Mladoletnik sam pa je v zagovoru še povedal, da je označil položaj blagajne in varnostnih kamer. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da je mladoletnik posredoval obtoženemu S. K. pomembne podatke, ki jih ni bilo mogoče pridobiti na drug način in ki so bili pogoj za to, da so se obtoženi sploh odločili za izvršitev kaznivega dejanja na škodo trgovine ..., saj so predstavljali najzanesljivejši ter najhitrejši dostop do denarja, katerega pričakovano višino je obtoženim prav tako razkril mladoletnik. Zato niso kot trdi pritožnik protispisni zaključki prvostopenjskega sodišča, ampak je glede navedenih okoliščin protispisna prav pritožba. Pritožnik namreč zatrjuje, da zgolj informacija o dnevnih izkupičkih ne more biti tista, ki bi storilcem pomagala pri izvršitvi kaznivega dejanja, pri tem pa spregleda, da sam priznava, da je narisal skico, po kateri sta se neposredna storilca striktno ravnala pri poskusu storitve kaznivega dejanja vlomne tatvine. O obstoju skice je povedal sam mladoletnik, potrjen pa je bil tudi z zagovori ostalih obtoženih pomagačev, zato dejstvo, da ni bila zasežena, ni bistveno vplivalo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Naivno bi bilo pričakovati, da se bosta neposredna storilca lotila izvrševanja kaznivega dejanja s skico v roki. Z vsemi pomembnimi okoliščinami sta se gotovo seznanila pred dejanjem, zato ni presenetljivo, da v času izvrševanja kaznivega dejanja pri sebi skice nista imela. Kot že rečeno, pa je prvo sodišče samo vsebino skice dovolj natančno rekonstruiralo na podlagi zagovorov obtoženih pomagačev in mladoletnika ter na takšni podlagi imelo dovolj relevantnih podatkov za pravilno oceno o tem, kako pomembne informacije za storitev predmetnega kaznivega dejanja je skica vsebovala.

34. Razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je mladoletnik vedel čemu bo skica namenjena pod točko 19. obrazložitve (list. št. 56 sodbe) so tako tehtni in prepričljivi, da jih ni mogoče uspešno izpodbiti s pritožbeno trditvijo, da mladoletnik ob risanju skice ni vedel, da je namenjena storitvi kaznivega dejanja vlomne tatvine. Risanje načina vstopa v trgovino ter lokacije blagajne in varnostnih kamer na zahtevo obtoženega S. K. tudi pri mladoletni osebi ni moglo ustvariti kakšne druge asociacije kot da gre za podatke, ki so potrebni za uspešen vlom v objekt Y.. Zaključki prvega sodišča, da je mladoletnik ravnal zavestno in hote so zato utemeljeni.

35. Senat prvostopenjskega sodišča je starejšemu mladoletniku izrekel vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ki se bo izvajal najmanj eno leto in ne dalj kot tri leta. Gre za enega milejših vzgojnih ukrepov, ki ga sodišče izreče mladoletniku, če ta potrebuje strokovno pomoč in nadzorstvo ter je potrebno trajneje vplivati na njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj. Pritožbeno sodišče z izrekom takšnega ukrepa soglaša, saj ugotavlja, da je prvo sodišče svojo odločitev izčrpno in prepričljivo argumentiralo v točkah 21. in 22. obrazložitve.

36. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba in sklep izpodbijata, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v celoti potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (391. člen ZKP in tretji odstavek 402. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 451. člena ZKP).

Obtoženi s pritožbami niso uspeli in zato morajo, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 kot strošek pritožbenega postopka. Kot je bilo ugotovljeno in obrazloženo že zgoraj, plačilo sodne takse ne bo predstavljalo grožnje vzdrževanju obtožencev in oseb, ki so jih dolžni vzdrževati. V skladu z določbo prvega odstavka 484. člena ZKP, ki predpisuje, da v primeru izreka vzgojnega ukrepa stroški postopka zoper mladoletnika obremenjujejo proračun, pa drugostopenjsko sodišče starejšemu mladoletniku ni naložilo plačila sodne takse.