Jedro

Predlagatelj v tem sporu ni zatrjeval, da so viški ur nastali ob koncu referenčnega obdobja, temveč znotraj tega obdobja. Prav tako v predlogu ni načenjal vprašanja pravilnosti odrejanja kompenzacije teh ur namesto plačila ali pravilne organizacije delovnega časa v skladu z Direktivo 2003/88, na katero se sklicuje v reviziji. Predmet tega spora ni vprašanje, ali se čas stalne pripravljenosti všteva v delovni čas in ali je zakonsko referenčno obdobje skladno z Direktivo 2003/88. Posledično revizijske navedbe predlagatelja, ki se nanašajo na zgoraj navedena vprašanja presegajo predmet tega spora oziroma so bila že predmet drugih sporov, kot utemeljeno opozarja nasprotni udeleženec v odgovoru na revizijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Predlagatelj mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti nasprotnemu udeležencu njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 2.270 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagatelja za ugotovitev, da je nasprotna udeleženka kršila 43., 44., 45., in 48. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor (v nadaljevanju KPJS) (1), ker pripadnikom Slovenske vojske, zaposlenim pri nasprotnem udeležencu, članom Sindikata vojakov Slovenije, ki so v obdobju od 1. 8. 2008 do pravnomočnosti te sodbe opravljali delo ponoči, v nedeljo ter na dneve, ki so z zakonom določeni kot dela prosti dnevi, ter preko polnega delovnega časa, tudi za čas dežurstva, in so tako opravljene ure koristili kot proste ure (kompenzirali), ni obračunala in izplačala dodatka za delo ponoči, dodatka za delo v nedeljo in dodatka za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ter dodatka za delo preko polnega delovnega časa (I. točka izreka). Zavrglo je predlog predlagatelja, da je nasprotna udeleženka dolžna v skladu s 43., 44. in 45. členom KPJS pripadnikom Slovenske vojske, članom Sindikata vojakov Slovenije, ki so v obdobju od 1. 8. 2008 dalje za delo ponoči, v nedeljo ter na dela proste dneve in preko polnega delovnega časa, tudi za čas dežurstva v skladu z 48. členom KPJS, imeli priznane ure za koriščenje kot proste ure (za kompenzacijo) in so tako opravljene ter priznane ure koristili (kompenzirali) kot proste ure, pa še niso imeli obračunanih dodatkov na osnovi 43., 44. in 45. člena KPJS, za te ure obračunati in izplačati dodatke tako, da se jim od urne postavke osnovne bruto plače obračuna dodatke za delo ponoči (30 % urne postavke), v nedeljo (75 % urne postavke) in na dneve (90 % urne postavke), ki so z zakonom določeni kot dela prosti dnevi, ter preko polnega delovnega časa (30 % urne postavke), in od tako določenih vrednosti dela plače za dodatke odvesti vse prispevke od plače ter izplačati neto dolgovano vrednost dela plače za dodatke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje tj. od 5 dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni od dne vsakokratne vložitve zahtevka predlagatelja s seznamom upravičencev članom Sindikata Vojakov Slovenije (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da so bile sporne ure predmet prerazporeditve delovnega časa v smislu 97. člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr) (2) in zato člani predlagatelja do plačila spornih dodatkov niso upravičeni.

3. Predlagatelj vlaga revizijo zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na sodno prakso, ki jo je višje sodišče zavzelo v sodbi Pdp 261/2014 z dne 19. 6. 2014, kjer je navedlo, da se delo, ki presega polni delovni čas, šteje kot delo preko polnega delovnega časa, katerega plačilo je urejeno v KPJS. Plačilo nadur naj ne bi bilo le predmet individualnih delovnih sporov ampak tudi kolektivnih, saj gre ob neplačevanju dodatka za delo preko polnega delovnega časa za kršitev kolektivne pogodbe. Sodišče bi moralo upoštevati Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88) (3) in ugotoviti, da se pripravljenost na delovnem mestu ali določenem kraju šteje kot polni delovni čas, čemur bi moralo ustrezati tudi plačilo. Po 6. členu Direktive 2003/88 naj povprečni delovni čas za vsako sedemdnevno obdobje ne bi presegal 48 ur. Po 16. členu navedene direktive naj bi države članice za uporabo 6. člena lahko določile referenčno obdobje, ki ni daljše od štirih mesecev, v nobenem primeru pa ne daljše od šestih mesecev. Odstopanja od 6. člena naj bi bila po Direktivi 2003/88 možna samo v primeru zdravnikov na usposabljanju, pa še to le v prehodnem obdobju do 1. 8. 2009. Določbe navedene direktive glede maksimalnega števila delovnih ur na teden in referenčnega obdobja naj bi bile neposredno uporabljive, saj so jasne in nepogojne. Tako bi se morale vse ure, ki se pripadnikom sedaj plačujejo v višini 20% urne postavke kot za čas stalne pripravljenosti, šteti v polni delovni čas. Te ure naj se ne bi nikoli koristile in so se prenašale v nova referenčna obdobja. Določbe 97., 97a., 97č., 97e., 97f. člena ZObr naj bi določale, da se pripravljenost na delovnem mestu in na določenem kraju ne štejejo v polni delovni čas, zato se po izteku obdobja za implementacijo Direktive 2003/88 ne bi smele več uporabljati, ker se direktiva uporablja neposredno.

4. Nasprotni udeleženec je vložil odgovor na revizijo, v katerem navaja, da predlagatelj v reviziji vsebinsko spreminja predmet spora. Predmet tega spora naj bi bilo vprašanje pravilnega plačevanja viškov ur oziroma ur, opravljenih nad redno delovno obveznostjo, ki so bile v okviru šestmesečnega obdobja kompenzirane in za katere je delavec prejel plačilo v višini 100% plače, čeprav bi po mnenju predlagatelja moral prejeti tudi vse ustrezne dodatke. Predlagatelj pa naj bi v reviziji zahteval presojo pravilnosti plačila bruto razlike med že obračunanim zneskom dodatka za čas stalne pripravljenosti v višini 20% urne postavke in 100% urne postavke za vsako uro stalne pripravljenosti preko polnega delovnega časa. Zgolj iz previdnosti zavrača predlagateljevo razlago materialnega prava.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (4) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku dne 9. 5. 2014 razčistilo nejasnosti glede predmeta tega spora, na podlagi ugovora litispendence nasprotnega udeleženca, saj je predlagatelj sprožil drug kolektivni spor pod številko X Pd 1623/2012 (v zvezi z X Pdp 196/2014), kjer je zahteval ugotovitev kršitve pravice do izplačila nadur z dodatki za delo preko polnega delovnega časa, ponoči, v nedeljo in za dela proste dni in za vsako uro preko polnega delovnega časa zahteval plačilo razlike med 20% dodatkom za čas stalne pripravljenosti in 100% urno postavko, skupaj z dodatki za delo preko polnega delovnega časa, ponoči v nedeljo in na dela proste dni. Sprožil je tudi kolektivni spor pod številko X Pd 420/2013 (v zvezi z X Pdp 36/2014), kjer je med drugim zahteval, da se delavcem na novo obračuna čas stalne pripravljenosti na delo in izplača razlika v plači. Sodišče je ugovor litispedence zavrnilo in ugotovilo, da gre v predmetni zadevi za drugačen spor od navedenih. Predmet tega spora je plačilo viškov ur, ki so nastale znotraj referenčnega obdobja v okviru prerazporeditve delovnega časa, ki so jih delavci koristili kot proste ure, obračunane v višini 100% plače. Predlagatelj tej višini izplačila nasprotuje in zahteva še dodatno izplačilo dodatkov za delo preko polnega delovnega časa, ponoči, v nedeljo in na dela proste dni.

8. Predlagatelj v tem sporu ni zatrjeval, da so viški ur nastali ob koncu referenčnega obdobja, temveč znotraj tega obdobja. Prav tako v predlogu ni načenjal vprašanja pravilnosti odrejanja kompenzacije teh ur namesto plačila ali pravilne organizacije delovnega časa v skladu z Direktivo 2003/88, na katero se sklicuje v reviziji. Predmet tega spora ni vprašanje, ali se čas stalne pripravljenosti všteva v delovni čas in ali je zakonsko referenčno obdobje skladno z Direktivo 2003/88. Posledično revizijske navedbe predlagatelja, ki se nanašajo na zgoraj navedena vprašanja presegajo predmet tega spora oziroma so bila že predmet drugih sporov, kot utemeljeno opozarja nasprotni udeleženec v odgovoru na revizijo. Predlagatelj zahteva zgolj drugačno (višje plačilo) viškov ur, ki so bile kompenzirane znotraj referenčnega obdobja. Zato so tudi neutemeljene revizijske navedbe v zvezi s sklicevanjem na stališče višjega sodišča v sodbi Pdp 261/2014 z dne 19. 6. 2014, kjer je šlo za viške ur, ki so nastale po izteku (!) referenčnega obdobja. V zvezi s tem je neutemeljeno sklicevanje na Direktivo 2003/88, saj ta plačila ur ne ureja, predlagatelj pa ne ponuja nobene druge materialnopravne podlage. Na KPJS se sklicuje le v zvezi z dodatkom za delo preko polnega delovnega časa, ničesar pa v reviziji ne navaja v zvezi z drugimi vtoževanimi dodatki (za delo ponoči, v nedeljo in na dela proste dni). Zato revizijsko sodišče ni imelo podlage, da bi pravnomočno odločbo preizkusilo tudi v zvezi s temi dodatki.

9. Revizija ne konkretizira razlogov za izpodbijanje odločitve o zavrženju dela predloga. Zato odločitve, ki se nanaša na izpodbijani sklep sodišča druge stopnje revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

11. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. V skladu s 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu (5) v povezavi z Zakonom o odvetniški tarifi (6) mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo po tar. št. 3300 v višini 2.250 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6000 v znesku 20 EUR, skupaj v znesku 2.270 EUR.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji.

Op. št. (3): UL EU L 299 , 18/11/2003 str. 9 - 19. Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

Op. št. (5): Ur. l. RS, št. 20/97 in nadaljnji.

Op. št. (6): Ur. l. RS, št. 67/08 in nadaljnji.