Jedro

Pripadniki SV presežek ur kompenzirajo kot proste ure, sporno pa je njihovo plačilo. Predlagatelj v tem sporu namreč uveljavlja, da bi morale biti ure (kompenzirane) plačane, upoštevaje posebne pogoje dela, v katerih so bile opravljene. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da delo pripadnika SV preko polnega delovnega časa samo po sebi ne utemeljuje priznanje dodatka za delo preko polnega delovnega časa ter drugih vtoževanih dodatkov. Ure, ki so jih pripadniki SV opravili preko polnega delovnega časa in kompenzirali kot proste ure, se vštevajo v polno delovno obveznost, zato je nasprotni udeleženec te ure pravilno obračunal v višini 100 % urne postavke.

Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je nasprotna udeleženka dolžna obračunati in izplačati vtoževane dodatke v višini kot jih določa KPJS za ure, ki so jih pripadniki SV izrabili kot proste ure. Predlagatelj ne upošteva instituta začasne razporeditve delovnega časa. Ure, opravljene v posebnih delovnih pogojih, je potrebno upoštevati v številu ur redne tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti oziroma jih prerazporediti v ta okvir. Do presežka ur, ki jih pripadniki kompenzirajo, pride zaradi začasne prerazporeditve delovnega časa, ko se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v šestmesečnem obdobju. Vendar pa to ne pomeni, da pripadniki SV v času, ko dejansko opravljajo delo preko polnega delovnega časa, niso upravičeni do vtoževanih dodatkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagatelja, da se ugotovi, da je nasprotna udeleženka kršila 43., 44., 45., in 48. člen kolektivne pogodbe za javni sektor, ker pripadnikom Slovenske vojske, zaposlenim pri nasprotnem udeležencu, članom Sindikata A., ki so v obdobju od 1. 8. 2008 do pravnomočnosti te sodbe opravljali delo ponoči, v nedeljo ter na dela proste dneve, ki so z zakonom določeni kot dela prosti dnevi, ter preko polnega delovnega časa, tudi za čas dežurstva in so tako opravljene ure koristili kot proste ure (kompenzirali) ni obračunala in izplačala dodatka za delo ponoči, dodatka za delo v nedeljo in dodatka za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ter dodatka za delo preko polnega delovnega časa (I. točka izreka) ter zavrglo predlog predlagatelja, da je nasprotna udeleženka dolžna, skladno s 43., 44. in 45. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor, pripadnikom Slovenske vojske, članom Sindikata A., ki so v obdobju od 1. 8. 2008 dalje, za delo ponoči, v nedeljo ter na dela proste dneve in preko polnega delovnega časa, tudi za čas dežurstva v skladu z 48. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor, imeli priznane ure za koriščenje kot proste ure (za kompenzacijo) in so tako opravljene ter priznane ure koristili (kompenzirali) kot proste ure, pa še niso imeli obračunanih dodatkov na osnovi 43., 44. in 45. člena kolektivne pogodbe za javni sektor za te ure obračunati in izplačati dodatke tako, da se jim od urne postavke osnovne bruto plače obračuna dodatke za delo ponoči (30 % urne postavke), v nedeljo (75 % urne postavke) in na dela proste dneve (90 % urne postavke), ki so z zakonom določeni kot dela prosti dnevi, ter preko polnega delovnega časa (30 % urne postavke), in od tako določenih vrednosti dela plače za dodatke odvesti vse prispevke od plače ter izplačati neto dolgovano vrednost dela plače za dodatke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje tj. od 5 dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni od dne vsakokratne vložitve zahtevka predlagatelja s seznamom upravičencev članom Sindikata A. (II. točka izreka). Odločilo je, da je predlagatelj dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v višini 2.645,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, svoje stroške postopka krije predlagatelj sam (III. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep se pritožuje predlagatelj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da prizna tožbeni zahtevek predlagatelja, podredno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da za pripadnike Slovenske vojske opravljanje dela preko polnega delovnega časa samo po sebi ne utemeljuje priznanja dodatkov ter da se ure, ki jih pripadniki SV opravijo preko polnega delovnega časa, ponoči, v nedeljo ter na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, vštevajo v ure polne mesečne delovne obveze v okviru začasne prerazporeditve delovnega časa s preračunom delovnega časa v okvirih dopustnega obdobja šestih mesecev. Sodišče prve stopnje je zato ocenilo, da je nasprotna udeleženka pravilno v višini 100 % urne postavke obračunala vse ure, ki so jih člani predlagatelja opravljali preko polnega delovnega časa, ponoči, v nedeljo ter na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan. Zato je sodišče prve stopnje odločilo, da predlagatelj neutemeljeno zatrjuje kršitev Kolektivne pogodbe za javni sektor.

Med predlagateljem in nasprotnim udeležencem ni bilo sporno, ali so pripadniki SV opravljali delo preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni v celoti ugodilo predlaganim dokazom in s tem predlagatelju ni omogočilo, da bi predstavil vse dokaze, s katerimi bi dokazal zatrjevana dejstva, na katera je opiral svoj zahtevek.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pripadniki SV, člani predlagatelja delo v posebnih pogojih dela ponoči, v nedeljo ter na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan in preko polnega delovnega časa opravili. Kljub temu, da so se ure opravljenega dela kasneje kompenzirale, je nasprotna udeleženka dolžna spoštovati svojo obvezo (in predpise) in jim obračunati ter izplačati vtoževane dodatke, v višini kot jih določa KPJS. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da je nadurno delo v SV možno izplačevati le, če je to predhodno odobreno in odrejeno. Navaja, da specialni predpisi ne morejo z administrativnimi ovirami preprečevati izvajanje splošnih predpisov in kot določa peti odstavek 96. člena ZObr, da se delavcem na obrambnem področju za delo v posebnih pogojih dela plača poveča skladno s splošnimi predpisi, zato bi jo nasprotna udeleženka morala povečati tako, kot zahteva predlagatelj v tem sporu.

Glede zavrženja predloga (2. točka predloga) sodišče utemeljuje svojo odločitev, da gre za uveljavljanje pravic, ki bi jih delavci lahko uveljavljali le v individualnih delovnih sporih, kjer bi se za vsak primer oz. za vsakega delavca ugotavljalo ali je v točno določenih urah delavec res opravljal nadurno delo. Navedeno ne drži, saj je zahtevek uperjen le na del nadure, ki to sploh niso, ampak gre za 100 % redne ure in ustrezen dodatek glede na čas opravljanja dela v manj ugodnem delovnem času od rednega. V predmetnem sporu gre za kršitev izvrševanja kolektivne pogodbe med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami, za katere ZDSS-1 v točki a) 6. člena določa pristojnost za odločanje delovnemu sodišču. Delovno sodišče bi moralo ugotoviti kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, kot izhaja iz 1. točke predloga. Po ugotovljenih kršitvah pravic in obveznosti bi sodišče zaradi narave razmerja, še posebej ker so vsi podatki o kršitvah delodajalcu znani in izhajajo iz elektronsko vodenih mesečnih urnih list, dolžno naložiti nasprotnemu udeležencu izpolnitev obveznosti plačila skladno s KPJS, kot izhaja iz 2. točke zahtevka. Individualni postopki bi bili potrebni, v kolikor nasprotni udeleženec ne bi imel podatkov o opravljenih urah dela oziroma posledično kršitvah KPJS in vseh potrebnih podatkov za izvršitev sodbe.

Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno, nasprotni udeleženki pa prizna povračilo stroškov te pritožbe in jih naloži v plačilo predlagatelju. Navaja, da se z samo odločitvijo (zavrnitvijo predloga) strinja, da pa nekateri zaključki sodišča prve stopnje v obrazložitvi niso pravilni. Poudarja, da navedbe predlagatelja in zaključki v izpodbijani sodbi ne držijo, saj pripadniki SV dodatke za delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, za čas opravljanja dela v takih pogojih dela, dejansko prejemajo, razen za čas, ko so pripadniki SV v stalni pripravljenosti (takrat dela ne opravljajo, pač pa so v pripravljenosti za delo). Navaja, da se o navedenem pritožbeno sodišče lahko prepriča z vpogledom v mesečne urne kartice in plačilne liste B.B.. Pravilni pa so zaključki sodišča prve stopnje, da je v predmetnih primerih neutemeljeno priznavanje dodatka za delo preko polnega delovnega časa, saj gre za prerazporeditev polnega delovnega časa, skladno z določbami ZObr. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ju sodišče prve stopnje storilo s tem, ko predlagatelju ni omogočilo, da bi predstavil vse dokaze, s katerimi bi dokazal zatrjevana dejstva. Očitek predlagatelja v pritožbi ne drži, sodba nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov (za zaslišanje predstavnika sindikata C.C. in priče B.B.) je ustrezno obrazložena.

V predlogu je predlagatelj zahteval: 1) ugotovitev, da je nasprotna udeleženka kršila 43., 44., 45. in 48. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor, ker pripadnikom Slovenske vojske, zaposlenim pri nasprotnem udeležencu, članom Sindikata A., ki so v obdobju od 1. 8. 2008 do pravnomočnosti te sodbe opravljali delo ponoči, v nedeljo ter na dela proste dneve, ki so z zakonom določeni kot dela prosti dnevi, ter preko polnega delovnega časa, tudi za čas dežurstva in so tako opravljene ure koristili kot proste ure (kompenzirali) ni obračunala in izplačala dodatka za delo ponoči, dodatka za delo v nedeljo in dodatka za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ter dodatka za delo preko polnega delovnega časa; 2) da je nasprotna udeleženka dolžna, skladno s 43., 44. in 45. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor, pripadnikom Slovenske vojske, članom Sindikata A., ki so v obdobju od 1. 8. 2008 dalje, za delo ponoči, v nedeljo ter na dela proste dneve in preko polnega delovnega časa, tudi za čas dežurstva v skladu z 48. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor, imeli priznane ure za koriščenje kot proste ure (za kompenzacijo) in so tako opravljene ter priznane ure koristili (kompenzirali) kot proste ure, pa še niso imeli obračunanih dodatkov na osnovi 43., 44. in 45. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor za te ure obračunati in izplačati dodatke tako, da se jim od urne postavke osnovne bruto plače obračuna dodatke za delo ponoči (30 % urne postavke), v nedeljo (75 % urne postavke) in na dela proste dneve (90 % urne postavke), ki so z zakonom določeni kot dela prosti dnevi, ter preko polnega delovnega časa (30 % urne postavke), in od tako določenih vrednosti dela plače za dodatke odvesti vse prispevke od plače ter izplačati neto dolgovano vrednost dela plače za dodatke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje tj. od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni od vsakokratne vložitve zahtevka predlagatelja s seznamom upravičencev članov Sindikata A..

Sodišče prve stopnje je predlog predlagatelja v točki 1) zavrnilo. Ugotovilo je, da nasprotni udeleženec ni kršil določil 43., 44., 45. in 48. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. list RS št. 57/ 2008 in naslednji). Zakon o obrambi (ZObr, Ur. list RS št. 82/94 in naslednji) v 97. b členu določa, da pri neenakomerni razporeditvi ter začasni razporeditvi polnega delovnega časa delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden in ne manj kot štiri ure na dan. Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni razporeditvi delovnega časa se upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše kot šest mesecev. Glede na citirano določilo je sodišče prve stopnje zaključilo, da delo pripadnika SV preko polnega delovnega časa, sama po sebi ne utemeljuje priznanje dodatka za delo preko polnega delovnega časa ter drugih vtoževanih dodatkov. Ure, ki so jih pripadniki SV opravili preko polnega delovnega časa in kompenzirali kot proste ure se vštevajo v zagotovitev polne delovne obveznosti, zato je nasprotni udeleženec te ure pravilno obračunal v višini 100 % urne postavke.

Sodišče prve stopnje je 2. točko predloga predlagatelja zavrglo, ker je ugotovilo, da je utemeljenost do vtoževanih dodatkov lahko le predmet individualnega delovnega spora in presoje konkretnih okoliščin za vsakega delavca posebej.

Delovno sodišče je pristojno za odločanje v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami na podlagi določbe a) točke 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS št. 2/2004 in naslednji). Predlagatelj nasprotnemu udeležencu očita kršitev 43. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) - dodatek za delo ponoči - višina dodatka 30 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca; kršitev 44. člena KPJS - dodatek za delo v nedeljo - višina dodatka 75 % urne postavke, za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan znaša 90 % urne postavke; kršitev 45. člena KPJS - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - višina dodatka 30 % urne postavke; kršitev 48. člena KPJS - za čas dežurstva, ki presega polni delovni čas - dodatek za delo preko polnega delovnega časa.

ZObr v 97.b členu v 2. odstavku določa, da se pri neenakomerni razporeditvi ter začasni razporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše kot šest mesecev. Delo v neenakomernem delovnem času oziroma v izmenah vključuje opravljanje delovne obveznosti v deljenem delovnem času, ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih ter delo v popoldanskem in nočnem času, s prerazporeditvijo v okviru določene redne mesečne oziroma letne delovne obveznosti (3. odstavek). Pripadniki SV presežek ur kompenzirajo kot proste ure, sporno pa je njihovo plačilo. Predlagatelj v tem sporu namreč uveljavlja, da bi morale biti ure (kompenzirane) plačane, upoštevaje posebne pogoje dela, v katerih so bile opravljene. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da so ure, ki so jih pripadniki SV opravili preko polnega delovnega časa in jih nato koristili kot proste ure, všteli v zagotovitev polne delovne obveznosti v obdobju, ki ni daljši od šest mesecev, zato je nasprotni udeleženec te ure pravilno obračunal v višini 100 % redne urne postavke.

Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je nasprotna udeleženka dolžna obračunati in izplačati vtoževane dodatke, v višini kot jih določa KPJS za ure, ki so jih pripadniki SV koristili kot proste ure. Predlagatelj ne upošteva instituta začasne razporeditve delovnega časa. Ure, opravljene v posebnih delovnih pogojih, je potrebno upoštevati v številu ur redne tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti oziroma jih prerazporediti v ta okvir. Do presežka ur, ki jih pripadniki kompenzirajo pride zaradi začasne prerazporeditve delovnega časa, ko se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v šestmesečnem obdobju. Vendar pa to ne pomeni, da pripadniki SV v času, ko dejansko opravljajo delo preko polnega delovnega časa niso upravičeni do vtoževanih dodatkov.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je napačna odločitev o zavrženju 2. točke predloga. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da gre za uveljavljanje pravic (obračun in plačilo dodatkov), ki jih delavci uveljavljajo v individualnih delovnih sporih.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe predlagatelja ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odgovor nasprotnega udeleženca ni prispeval k odločitvi o pritožbi, zato nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).