Jedro

Izdaja uporabnega dovoljenja vsebinsko ne predstavlja samostojnega in od veljavnosti gradbenega dovoljenja ločenega postopka, kar pomeni, da mora biti gradbeno dovoljenje v času izdaje uporabnega dovoljenja veljavno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Žalec je z izpodbijano odločbo, številka 351-155/2010-2 z dne 14. 4. 2010, v 1. točki izreka odločila, da se zahteva za izdajo uporabnega dovoljenja za enodružinsko stanovanjsko hišo, ki jo dne 24. 3. 2010 podala investitorica A.A., zavrne. V 2. točki izreka je odločila, da v postopku niso nastali posebni stroški.

Prvostopni upravni organ je odločitev pojasnil z ugotovitvijo, da je 24. 3. 2010, istočasno z vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja, investitorica podala izjavo, da je gradnja izvedena v skladu z gradbenim dovoljenjem, številka 351-407/2006-5 z dne 16. 1. 2007, kar potrjuje odločba Ministrstva za okolje in prostor, številka 0612-71/2008/6 z dne 14. 1. 2010, ki je bila tudi priložena k vlogi. V vlogi je stranka navedla še, da je priložila geodetski načrt novega stanja zemljišča po končani gradnji in izjavo projektanta in nadzornika, da je stavba zgrajena skladno s predpisi, vendar teh prilog ni priložila, so pa pogoj za izdajo uporabnega dovoljenja po tretjem odstavku 101. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – UPB, 14/05 popravek, 92/05 – ZJC-B, 111/05 – odl. US, 93/05 – ZVMS, 126/07 – spremembe, 108/09 spremembe – v nadaljevanju ZGO-1).

V nadaljevanju je prvostopni upravni organ pojasnil, da ne glede na zgornje ugotovitve, pristojni organ za gradbene zadeve, v skladu z določbo 96. člena ZGO-1, v postopku izdaje uporabnega dovoljenja izda odločbo, s katero izda uporabno dovoljenje za objekt, za katerega je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje. Gradbeno dovoljenje, ki ga je izdala Upravna enota Žalec 16. 1. 2007, je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, številka 35108-47/2007-20-MP z dne 30. 8. 2007 razveljavilo, odločbo pa je potrdilo tudi Upravno sodišče, s pravnomočno sodbo z dne 6. 3. 2008. Iz tega torej sledi, da enodružinska stanovanjska hiša nima pravnomočnega gradbenega dovoljenje, zato je upravni organ za gradbene zadeve, na podlagi določil 95. in 96. člena ZGO-1, vlogo zavrnil. Drugostopni upravni organ Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, številka 35110-16/2010-2-MP z dne 20. 7. 2010 odločilo, da se pritožba A.A. zavrne in da se zavrne zahteva za povrnitev stroškov postopka. V skladu z določili 96. člena ZGO-1 v postopku izdaje uporabnega dovoljenja namreč pristojni organ izda odločbo, s katero izda uporabno dovoljenje. V obravnavani zadevi je bil objekt zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenje Upravne enote Žalec, številka 351-407/2006-5 z dne 16. 1. 2007, ki je bilo v času gradnje res pravnomočno. Vendar je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 35108-47/2007-20-MP z dne 30. 8. 2007 navedeno gradbeno dovoljenje razveljavilo, odločba o razveljavitvi pa je postala pravnomočna 3. 6. 2008. V času vložitve zahteve za izdajo uporabnega dovoljenja gradbeno dovoljenje ni bilo več veljavno, zaradi razveljavitve pri pristojnem organu, kar je moral prvostopni organ pri svojem odločanju upoštevati. Objekt od razveljavitve odločbe dalje pravnomočnega gradbenega dovoljenja več nima, zaradi česar ni podlage za izdajo uporabnega dovoljenja, saj je med bistvenimi elementi presoje v postopku izdaje uporabnega dovoljenja skladnost izvedenega objekta z gradbenim dovoljenjem. Če za takšno presojo ni izpolnjen bistven pogoj, se tehničnega pregleda niti ne izvede in je podlaga za zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja utemeljena že iz tega razloga.

Tožnica v vloženi tožbi odločitvi upravnega organa oporeka. Navaja, da so bile določbe ZGO-1, kot materialnega predpisa, nepravilno uporabljene in posledično nezakonito zavrnjena izdaja uporabnega dovoljenja. Sklicuje se na določbo 26. člena ZGO-1, ki določa, da se izda uporabno dovoljenje za objekt, za katerega je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje. V konkretnem primeru je bil tožničin objekt, stanovanjska hiša, zgrajen na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, številka 351-407/2006-5 z dne 16. 1. 2007, še pred njegovo razveljavitvijo, kar je bilo ugotovljeno v odločbi Ministrstva za okolje in prostor z dne 14. 1. 2010 in kar je ugotovila tudi gradbena inšpektorica z odločbo 06122-699/2007 z dne 17. 2. 2010, zato tega objekta tudi ni bilo šteti za nelegalno gradnjo. Kasnejša razveljavitev gradbenega dovoljenja nima torej nikakršnega vpliva na dejstvo, da je bil objekt zgrajen legalno in na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, zato bi bilo treba za uporabo tega objekta izdati uporabno dovoljenje po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZGO-1. Skladno z določbo tretjega odstavka 101. člena ZGO-1 se za enostanovanjsko stavbo zgrajeno na podlagi gradbenega dovoljenja izda uporabno dovoljenje brez poprej opravljenega tehničnega pregleda, če investitor zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja, poleg geodetskega načrta novega stanja zemljišča, priloži izjavo projektanta in nadzornika, da je takšna stavba zgrajena v skladu s predpisi. Tožnica je vse pogoje za izdajo uporabnega dovoljenja, upoštevaje tudi tretji odstavek 101. člena ZGO-1 izpolnila, ter UE Žalec predložila vse potrebne izjave. Glede na navedeno in glede na določbo tretjega odstavka 101. člena ZGO-1, so neutemeljeni očitki tožene stranke v odločbi druge stopnje, ko se sklicuje na postopek tehničnega pregleda stanovanjske hiše. Tožena stranka je torej v konkretnem primeru zmotno uporabila materialno pravo in sicer določbo 96. in 101. člena ZGO-1. Prav tako je pri odločanju povsem spregledala oziroma zanemarila tudi določbo tretjega odstavka 96. člena ZGO-1, ki določa primere, v katerih upravni organ lahko zavrne izdajo uporabnega dovoljenja. V konkretnem primeru ne gre za tak primer, zato je očitno, da tožena stranka za izdajo izpodbijane odločbe ni imela pravne podlage. Možnost zavrnitve uporabnega dovoljenja po 1. alineji tretjega odstavka 96. člena ZGO-1, pa v konkretnem primeru, upoštevaje da za objekt tožnice tehnični pregled ni potreben, sploh ne pride v poštev. V konkretnem primeru je povsem nepomembno kakšen je status gradbenega dovoljenja v času odločanja o predlogu za izdajo uporabnega dovoljenja, ampak je pomembno le, ali je hiša v času dokončanja gradnje imela pravnomočno gradbeno dovoljenje in ali je bila zgrajena skladno z njim. Tožnica je tudi za slednjo ugotovitev izpolnila vse pogoje in je Upravni enoti Žalec predložila tudi vse izjave zahtevane s tretjim odstavkom 101. člena ZGO-1. Kljub temu je bila njena vloga zavrnjena.

Tožnica poudarja, da se izdaja uporabnega dovoljenja vedno zavrne z razlogom, da za stanovanjsko stavbo ne obstaja gradbeno dovoljenje, kljub temu, da je bilo ugotovljeno, da objekt ne predstavlja nelegalne gradnje. S takšnim ravnanjem tožečo stranko postavlja v položaj, ko ima zakonito – legalno zgrajeno stanovanjsko hišo, ki je v celoti opremljena, ki pa se po stališču tožene stranke ne sme uporabljati, ker zanjo nima veljavnega gradbenega dovoljenja. Slednjega tudi ne more več pridobiti, ker naj bi bilo zemljišče na katerem je stavba zgrajena kmetijsko in ne stavbno zemljišče. S takim ravnanjem so tožnici krši več temeljnih ustavnih človekovih pravic in svoboščin, tudi pravica do zasebne lastnine in varstva lastnine, pravice do enakega obravnavanja pred zakonom, kršeno je načelo pravne države in načelo enakega varstva pravic. Pod opravilno številko IV U 157/2010 je tožnica sprožila tudi upravni spor, zaradi tega ker stanovanjske stavbe ne sme uporabljati. Navaja, da takšne nepremičnine, ki je legalno zgrajena, pa je ni dopustno uporabljati, tudi ne more prodati. S takšnimi nezakonitimi ravnanji državnih organov se tožnici brez kakršnekoli pravne podlage onemogoča uporaba njene lastnine in razpolaganje z njo na ekonomsko učinkovit način, s tem pa se ji povzroča velika premoženjska škoda, saj ima v samo hišo vložena sredstva v višini skoraj 200.000 EUR, ki pa jih glede na opisana stališča upravnih organov ne more uživati. Edina možnost ki jo ima je, da je hiša prazna, ali da jo podre, čeprav jo je zgradila legalno. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo je navedla, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče sklicuje (drugi odstavek Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010-v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da med strankama upravnega spora ni sporno, da je bila enodružinska stanovanjska hiša na zemljišču s parc. št. 1338/3 k.o. ..., zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja Upravne enote Žalec, številka 351-407/2006-5 z dne 16. 1. 2007. Prav tako ni sporno, da je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 35108-47/2007-20-MP z dne 30. 8. 2007 navedeno gradbeno dovoljenje razveljavilo, odločba o razveljavitvi pa je postala pravnomočna 3. 6. 2008, ko je o zadevi s sodbo U 241/2007 odločilo Upravno sodišče RS, oddelek v Celju.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je uporabno dovoljenje odločba, s katero skladno z določbo 11. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, tisti upravni organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje, na podlagi prej opravljenega tehničnega pregleda, dovoli začetek uporabe objekta. Namen izdaje uporabnega dovoljenja je torej ugotovitev, ali je gradnja skladna s projektom. Izdano uporabno dovoljenje je tudi pogoj za začetek uporabe objekta (5. člen ZGO-1), ki je bil zgrajen ali rekonstruiran na podlagi gradbenega dovoljenja ali se mu je na podlagi gradbenega dovoljenja spremenila namembnost. Gre torej za akt, katerega izdaja je vezana na uporabo objektov zgrajenih z gradbenim dovoljenjem, ter akt s katerim se potrdi skladnost gradnje tako z gradbenemu dovoljenju priloženimi projekti, kot tudi skladnost gradnje s prostorskimi akti, ki si navedeni v gradbenem dovoljenju. Postopek pridobitve uporabnega dovoljenja ureja ZGO-1 v četrtem, torej v samostojnem razdelku z naslovom „Pridobitev uporabnega dovoljenja“, vendar je ta razdelek tako kot razdelek „Pridobitev gradbenega dovoljenja“ in „Gradnja“, umeščen v enotni tretji del ZGO-1 z naslovom „Graditev objekta“. Navedena sistematika ZGO-1 po mnenju sodišča kaže na enotnost in usklajenost celotnega postopka gradnje, ki se začne s projektiranjem in konča s pridobitvijo uporabnega dovoljenja.

Tako po presoji sodišča izdaja uporabnega dovoljenja, če upoštevamo prej navedeno razlago, vsebinsko ne predstavlja samostojnega in od veljavnosti gradbenega dovoljenja ločenega postopka, kar seveda pomeni, da mora biti gradbeno dovoljenje v času izdaje uporabnega dovoljenja veljavno. V obravnavani zadevi ni sporno, da gradbeno dovoljenje Upravne enote Žalec, številka 351-407/2006-5 z dne 16. 1. 2007, v času, ko je tožnica zaprosila za izdajo uporabnega dovoljenja (dne 24. 3. 2010), ni bilo veljavno, kar seveda pomeni, da v zadevi ni bil izpolnjen temeljni pogoj oziroma namen izdaje uporabnega dovoljena. Ta ugotovitev nadalje pomeni, da upravni organ ni bil dolžan ugotavljati, ali je tožnica zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja priložila vso v določbi petega odstavka 89. člena ZGO-1 zahtevano dokumentacijo.

Ker uporabno dovoljenje ureja vprašanje dovoljenosti uporabe objekta, gradbeno dovoljenje pa vprašanje dovoljenosti graditve objekta, ima nesporno dejstvo, da je tožnica objekt zgradila na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja, vpliv na uporabo določb 150. do 154. člena ZGO-1. To dejstvo (torej veljavno gradbeno dovoljenje v času gradnje), v povezavi s podatkom, da je bilo pred tožničino vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja, gradbeno dovoljenje Upravne enote Žalec, številka 351-407/2006-5 z dne 16. 1. 2007 razveljavljeno, pa po presoji sodišča pomeni, da je upravni organ tožničino vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja utemeljeno zavrnil, zato tožnica v tem upravnem sporu ne more uspeti s sklicevanjem na kršitev z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in svoboščin.

Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

K 2. točki izreka: Tožnica je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, ali zavrže, ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka.