Jedro

Razlog za ničnost iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je podan v primerih, ko je odločba izdana, ker je uradno osebo nekdo prisilil, da je izdala prav tako odločbo, če je nekdo uradno osebo izsiljeval, izvajal nanjo različne vrste pritiska in podobno. Ta razlog je podan takrat, kadar se na uradno osebo izvaja nek pritisk. Tožnik pa ničesar takega ne zatrjuje, ampak trdi, da gostinska dejavnost ni dovoljena glede na določila izvedbenega akta Občine Piran. Iz tožnikovih navedb torej ne izhaja, da bi predhodno obstajalo neko nedovoljeno ravnanje druge (neuradne) osebe, ki bi na uradno osebo pritiskala, naj izda prav tako odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnil predlog tožnika, naj upravni organ izreče za nično odločbo Upravne enote Piran številka 321-78/2006-6 z dne 8. 6. 2006, ki je bila izdana družbi A. d.o.o. za opravljanje gostinske dejavnosti na naslovu B. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik zahteval, naj se navedena odločba izreče za nično iz razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik zatrjuje, da je bila odločba za opravljanje gostinske dejavnosti izdana na podlagi nedovoljenega dejanja uradne osebe, ki je v nasprotju s predpisi izdala odločbo o izpolnjevanju pogojev. Prvostopenjski organ meni, da tožnikove navedbe ne pomenijo nedovoljenega dejanja uradne osebe.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi med drugim pojasnjuje, da se tožnikove navedbe, češ da je bila gostinska dejavnost dovoljena v nasprotju s prostorskim aktom, nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ter uporabo materialnega predpisa, to pa ne more biti razlog za ničnost. Tožnik ni navedel in dokazal nedovoljenega ravnanja uradne osebe, kot je prisiljenje oziroma izsiljenje v zvezi z izdajo upravne odločbe. Ker mora organ na ničnost paziti po uradni dolžnosti, je drugostopenjski organ tudi preveril, ali so izpolnjeni drugi ničnostni razlogi iz 279. člena ZUP, a jih ni ugotovil. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da ima pravni interes za vložitev predloga za izrek ničnosti, ker dejavnost nastanitve gostov izrazito negativno vpliva na bivalno okolje in zdravo življenje in zelo otežuje normalno bivanje. Po tožnikovem mnenju je bila odločba v zvezi z gostinsko dejavnostjo izdana na podlagi nedovoljenega dejanja uradne osebe, ki je kršila materialni predpis. Gostinska dejavnost na navedenem naslovu B. tudi sicer ni dovoljena glede na določila prostorskega izvedbenega akta Občine Piran in sicer Asanacijskega načrta mesta Piran. Ni dovoljeno izvajati gostinske dejavnosti na območju, ki je izključno namenjeno stanovanjskim površinam. Kljub temu je upravni organ v letu 2006 izdal za tožnika sporno odločbo in je s tem storil nedovoljeno dejanje, ki ima za posledico ničnost glede na določbo 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Dejstvo, da je upravni organ izdal odločbo kljub temu, da mu je to prepovedoval materialni predpis, ne pomeni očitek nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ampak očitek nedovoljenega dejanja. Po tožnikovem mnenju gre za izigravanje veljavnih predpisov, ki ga je storila uradna oseba. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odločbo z dne 8. 6. 2006 izreče za nično, podrejeno pa predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, v obeh primerih pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Prvi odstavek 279. člena ZUP določa, da se odločba izreče za nično, če je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka), če bi z izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka), če je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka), če jo je izdal organ brez zahteve stranke pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka), če je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka) in če je v njej taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka).

Sodišče se strinja s toženo stranko, da pri odločbi Upravne enote Piran številka 321-78/2006-6 z dne 8. 6. 2006 ni nobenega izmed naštetih razlogov za ničnost, tudi tistega ne, za katerega obstoj zatrjuje tožnik, to je razlog po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Razlog za ničnost iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je podan v primerih, ko je odločba izdana, ker je uradno osebo nekdo prisilil, da je izdala prav tako odločbo, če je nekdo uradno osebo izsiljeval, izvajal nanjo različne vrste pritiska in podobno. Ta razlog je podan takrat, kadar se na uradno osebo izvaja nek pritisk. Tožnik pa ničesar takega ne zatrjuje, ampak trdi, da gostinska dejavnost ni dovoljena glede na določila izvedbenega akta Občine Piran. Iz tožnikovih navedb torej ne izhaja, da bi predhodno obstajalo neko nedovoljeno ravnanje druge (neuradne) osebe, ki bi na uradno osebo pritiskala, naj izda prav tako odločbo.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba o zavrniti predloga za ugotovitev ničnosti pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.