Jedro

Zahteva, da bi morala stranka grajati pravilnost dokaznega sklepa še preden je ta sploh izdan, ker bo sicer prekludirana, predstavlja nedopusten poseg v pravico do izjave. Tak poseg tudi nima ustrezne zakonske podlage ter je že zato ustavnopravno nedopusten. Te zakonske podlage določba 286.b člena ZPP ne nudi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v drugem odstavku 1. točke izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

**Okvir pravde in dosedanji potek postopka**

1. Tožnika sta bila najemnika nepremičnine tožene stranke. V njej je deloval Klub A. Ta pravda se nanaša na spore, ki so med pravdnima strankama nastali po odpovedi najemne pogodbe. Tožnika sta tako s tožbo zahtevala vračilo neamortiziranih vlaganj v sporni prostor. Svoj zahtevek sta med drugim opirala na pogodbeno določbo 7. člena, ki se glasi: „stranki sklepata to pogodbo za nedoločen čas, vendar najmanj za 10 let, pri čemer jo lahko obojestransko odpovesta brez razlogov z odpovednim rokom eno leto. V kolikor najemodajalec odpove pogodbo pred iztekom časa, v katerem se bodo amortizirala najemodajalčeva vlaganja mu bo ta za vrednost ostanka priznal odškodnino.“

2. Tožena stranka pa je nasprotno od tožnikov zahtevala plačilo zneska, ki je potreben, da se nepremičnina vrne v prvotno stanje. Svoj zahtevek je opirala na pogodbeno določbo, ki se glasi: „Brez pisnega privoljenja najemodajalca, najemojemalec ne sme izvesti nobenih prezidav razen že dogovorjenih po projektu in se obvezuje po preteku najemnega razmerja predati prostore najemodajalcu v takem stanju, kot jih je prevzel, razen predelav, ki bi povzročile nesorazmerne stroške.“

3. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnikov zavrnilo, zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi pa je ugodilo tako, da bi bila tožeča stranka dolžna toženi plačati 32.804,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Prvi razlog, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnikov se nanaša na samo podlago zahtevka. Te naj ne bi bilo, kajti razlaga pogodbenih določil je po stališču sodišča prve stopnje takšna, da je najemodajalec dolžan povrniti vrednost neamortiziranih najemnikovih vlaganj le tedaj, če bi najemodajalec odpovedal najemno pogodbo pred potekom 10 let. Ker se to ni zgodilo (marveč je bilo najemno razmerje odpovedano šele po 14 letih delovanja Kluba A.), po presoji sodišča prve stopnje pogodbenopravna odškodninska podlaga ni podana (glej 15. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

Sodba sodišča prve stopnje nato (glej 16. točko) vsebuje še rezervne razloge, da zahtevek sicer tudi po višini ne bi bil utemeljen. Ti, rezervni razlogi pa niso oprti na dejanske ugotovitve, ki bi bile plod izčrpane dokazne ponudbe tožnikov, marveč jih sodišče utemeljuje s pojasnili, ki jih je v zvezi s tem vprašanjem podal izvedenec B. (sicer postavljen zaradi dokazovanja dejstev glede terjatve po nasprotni tožbi). Tožnika sta v zvezi s svojim zahtevkom sicer podala dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, vendar tega dokaza sodišče ni izvedlo.

Tudi razlogi za neizvedbo tega dokaza so izrazito rezervni: v 16. točki sodbe je v oklepaju navedeno, da sodišče „izvedencu naloge ni poverilo zaradi nezaloženega predujma za izvedenca s strani tožnice; tožnik pa je bil z odločbo Bpp tega sodišča oproščen plačila tega predujma.“

4. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbi tožnikov oziroma nasprotnih tožencev. Njuni pritožbi zoper odločitev o nasprotnem zahtevku je ugodilo ter sodbo glede ugoditve zahtevku po nasprotni tožbi razveljavilo.

Pritožbo tožnikov zoper zavrnitev zahtevka po tožbi pa je zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo. Vendar je presoja pritožbenega sodišča - zaradi drugačne razlage uvodoma povzetega 7. člena pogodbe - glede same podlage zahtevka bistveno drugačna. Odškodninska terjatev je po stališču pritožbenega sodišča podana, če najemodajalec odpove pogodbo pred iztekom časa, v katerem se bodo amortizirala najemodajalčeva vlaganja. Ta pogoj se po prepričanju pritožbenega sodišča lahko uresniči tudi v primeru, če je do odpovedi najemne pogodbe prišlo po izteku 10 let od njene sklenitve. Pritožbeno sodišče namreč v 10. točki obrazložitve pojasnjuje, da takšna predpostavka iz citiranega pogodbenega določila ne izhaja in da je določba jasna.

Ker je tako, razlogi, ki se nanašajo na procesna vprašanja v zvezi z ugotavljanjem višine terjatve po tožbi več niso rezervni, marveč postanejo na drugi stopnji sojenja osrednji razlogi. Osrednji razlog pritožbenega sodišča je, da tožnika v zvezi z višino terjatve nista zmogla dokaznega bremena. Tega pa nista zmogla zato, ker ni bil izveden dokaz z izvedencem. Dejstvo, zakaj ta (sicer predlagan) dokaz ni bil izveden, po presoji pritožbenega sodišča očitno ni relevantno, ter se pritožbeno sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Presodilo je namreč, da sta bila z uveljavljanjem te procesne kršitve tožnika prekludirana (286.b člen ZPP).

**Bistvo navedb strank v revizijskem postopku**

5. Revizijo vlagata tožnika zoper tisti del sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bila njuna pritožba zavrnjena - torej glede odločitve o zavrnitvi zahtevka po tožbi. Bistveni revizijski poudarki so, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti njunega dokaznega predloga s vzpostavitvijo izvedenca. Nadaljnji očitek je, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo. Na to se navezuje očitek sodišču druge stopnje, da pomanjkljive obrazložitve dokaznega sklepa ne bi smelo samo sanirati. Nazadnje pa napada tudi vsebinske razloge sodišča druge stopnje, s katerimi je bil saniran pomanjkljiv dokazni sklep sodišča prve stopnje. Nasprotuje stališču, da je procesno kršitev tožeča stranka uveljavljala prepozno. Zatrjuje torej napačno uporabo 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred sodiščem druge stopnje. Opozarja, da sta tožnika kršitev uveljavljala na zadnjem naroku za glavno obravnavo 26. 2. 2016. 6. Tožena stranka je na vročeno revizijo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

7. Revizija je utemeljena.

8. Naloga Vrhovnega sodišča je (glede na zgoraj povzet dosedanji potek postopka) le ta, da presodi, ali je nosilni procesnopravni sklep sodišča druge stopnje o nastopu prekluzije po 286b. členu ZPP1 pravilen ali ne. Odgovor Vrhovnega sodišča je, da ni pravilen.

9. Opustitveno ravnanje, ki je bilo predmet procesnih očitkov tožeče stranke najprej pred sodiščem prve stopnje, nato pa še v pritožbi, se nanaša na neizvedbo dokaza, ki sta ga predlagala (dokaza z izvedencem). Dokazni predlog je procesna izjava. V skladu z ustavnopravnimi razsežnostmi pravice do izjave (22. člen Ustave), mora sodišče o dokaznem predlogu stranke odločiti z dokaznim sklepom (213. člen ZPP). Dokazni sklep sestavlja odločitev o izvedbi ali neizvedbi dokaza, ter njegova obrazložitev. Obrazložitev dokaznega sklepa, s katerim sodišče zavrne dokazni predlog, je pomembna tako z vidika pravice do izjave, kakor z vidika pravice od pravnega sredstva. Iz zakona ne izhaja izrecna zahteva, kdaj je sodišče dolžno obrazložiti dokazni sklep: že tedaj, ko ga izreče, ali šele v obrazložitvi sodbe. Načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP) bi sicer narekovalo, da sodišče to stori že ob sami izdaji dokaznega sklepa. A če tega ne stori, marveč zavrnitev dokaznega predloga obrazložiti šele v sami sodbi, sicer ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa takšno ravnanje pomembno vpliva na strankine realne možnosti in obveznosti, da procesno ravnanje sodišča pravočasno grajajo ter s tem tudi na procesno pooblastilo sodišča, da izreče pravno posledico iz 286b. člena ZPP.

10. Procesna dejstva v obravnavani zadevi so sledeča: – Na naroku 24. 9. 2014 sta obe pravdni stranki predlagali izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, vsaka stranka v zvezi z dokazovanjem svoje terjatve. Na istem naroku sta tožnika podala tudi predlog za oprostitev plačila izvedenine (list. št. 73); sodišče je nato izdalo dokazni sklep (list. št. 74) s katerim je dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke dopustilo, vsaki od pravdnih strank pa naložilo plačilo predujma za izvedenca v znesku 450,00 EUR; – Tožeča stranka je 18. 11. 2014 (glej list. št. 98,99) sodišče obvestila, da je bila tožniku B. B. odobrena brezplačna pravna pomoč. Hkrati je zatrjevala, da gre pri obveznosti založitve predujma za solidarno obveznost in da se zato šteje, da je obveznost izpolnjena, ko jo izpolni eden od dolžnikov - ta pogoj naj bi bil po tezi tožeče stranke izpolnjen z dostavljeno odločbo o brezplačni pravni pomoči; – Sodišče je nato tožeči stranki poslalo dopis, v katerem jo poziva, naj drugotožnica plača predujem v znesku 450,00 EUR; – Nato je 5. 3. 2015 izdalo sklep o postavitvi izvedenca gradbene stroke (list. št. 105). V njem je izvedencu postavilo vprašanja v zvezi z dokaznim predlogom nasprotno tožeče stranke, v obrazložitvi pa je med drugim pojasnilo, da dokaza z izvedencem gradbene stroke za dokazovanje trditev tožnikov ne bo izvedlo, ker odrejeni predujem ni bil plačan; – Na drugem in hkrati zadnjem naroku, 24. 2. 2016 (list. št. 179-181), je sodišče izdalo dokazni sklep, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo in dokazovanje zaključi. Tožnika sta ob tem uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke po predlogu tožeče stranke, kljub temu, da je bil tožnik z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2603/2014 z dne 22. 10. 2014 oproščen plačila stroškov sodnega izvedenca gradbene stroke v celoti.

11. Pogoj za procesno grajo ravnanja sodišča v zvezi z neizvedbo dokaza je ta, da sodišče najprej izda korekten dokazni sklep z odločitvijo o zavrnitvi dokaznega predloga in obrazložitvijo svoje odločitve. Sama odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga (z ustreznim izrekom dokaznega sklepa) je bila izdana šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo in takoj nato sta tožnika tudi uveljavljala storjeno procesno kršitev. Zgolj pojasnilo v sklepu o postavitvi izvedenca, da sodišče ne bo zastavilo vprašanj v zvezi z dokazno temo, ki se nanaša na zahtevek tožnikov, ne zadošča. Zahteva, da bi morala stranka grajati pravilnost dokaznega sklepa še preden je ta sploh izdan, ker bo sicer prekludirana, predstavlja nedopusten poseg v pravico do izjave. Tak poseg tudi nima ustrezne zakonske podlage ter je že zato ustavnopravno nedopusten. Te zakonske podlage določba 286.b člena ZPP ne nudi. Ta se namreč nanaša na že zagrešene kršitve postopka ne pa tudi na tiste, za katere lahko stranka le sluti, da se bodo pripetile (čeprav ima za takšno sklepanje trdno podlago v dejstvih - ravnanju sodišča).

12. Nosilni razlog pritožbenega sodišča tako predstavlja ustavno neskladno razlago določbe 286.b člena ZPP.

13. Ker je takšno pravno stališče bistveno vplivalo na odločitev o pritožbi tožeče stranke (prvi odstavek 339. člena ZPP), je podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Na podlagi procesnega pooblastila iz prvega odstavka 379. člena ZPP je zato Vrhovno sodišče reviziji tožnika ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo. V ponovljenem postopku bo moralo zato pritožbeno sodišče vsebinsko odgovoriti na uveljavljeno procesno kršitev zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke in napačne oziroma pomanjkljive obrazložitve dokaznega sklepa sodišča prve stopnje.

14. Sklep o pridržanju odločitve o stroških revizijskega postopka je oprt na tretji odstavek 165. člena ZPP.

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem.