Jedro

Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo in utemeljilo materialnopravno stališče, oblikovano v praksi pritožbenega sodišča, da je (drugače kot v primeru kabelske retransmisije glasbe v TV programih) v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih pravno praznino mogoče zapolniti z naslonitvijo na (zadnje) pogodbeno dogovorjene cene - 0,03 EUR na naročnika RA programov.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 3.847,29 EUR tečejo od 18. 2. 2013 dalje do plačila; ter posledično v II. točki izreka tako, da se črta besedilo: „od zneska 3.847,29 EUR od 18. 2. 2013 do 17. 2. 2016“.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.847,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek glede plačila 7.919,92 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.847,29 EUR za čas od 18. 2. 2013 do 17. 2. 2016, od zneska 6.850,18 EUR za čas od 18. 2. 2013 dalje in od zneska 1.069,74 EUR za čas od 4. 1. 2018 dalje je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.317,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka). Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.647,11 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče se do bistvenih pravnih naziranj tožnice ni opredelilo. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, temelji na pravilih Zavoda AIPA, kontradiktornega postopka pa v zvezi s tem ni bilo, zato se pritožnica o tej pravni podlagi ni mogla izjasniti. Tožnici je bila kršena pravica do izjave, kar pomeni kršitev iz 22. člena URS in kršitev 6. člena EKČP. Ni pravilno, da se pravna tarifa zapolni s pravnimi pravili Zavoda AIPA, saj posli AIPE temeljijo na dovoljenju, ki se nanaša na avdiovizualno in ne glasbeno delo, sodišče pa ni ugotavljalo, v čem je AV delo primerljivo z glasbenim delom. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Ker je sodišče višino honorarja določilo v odvisnosti od AV dela, je zmotno uporabilo materialno pravo, hkrati je prekršilo 33. in 60. člen URS. Prav tako je sodišče zmotno uporabilo 81. člen ZASP. Sodišče ni priznalo obresti od neupravičene uporabe dalje, kar je napačno, saj je bila toženka, ki je glasbo uporabljala brez dovoljenja tožnika, nedobroverna. Napačna je tudi stroškovna odločitev, saj bi sodišče pri izračunu uspeha moralo upoštevati, da je po temelju uspela v celoti.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Ker je pravica kabelske retransmisije enovita pravica, je tožba nesklepčna, saj tožnik ne more ločeno uveljavljati nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA in ločeno v TV programih. Glede zastaranja je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je zastaralni rok za vtoževano terjatev triletni, kot to določa 347. člen OZ. Pri odločanju o višini zahtevka bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti Tarifo 1998. Ker ni ravnalo tako in je nekritično povzelo nadomestilo, ki ga je določilo VS RS v precedenčnih judikatih, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, s čimer je sodišče zagrešilo tudi kršitev 22. člena URS. Vrhovno sodišče RS dopušča možnost spremembe višine nadomestila, če bi obstajali razlogi, ki bi nedvomno izkazovali, da je nadomestilo v znesku 0,198 EUR občutno previsoko. Gre za navedbe in dokazne predloge glede pravilnega razmerja med glasbenimi in AV deli, glede izvedbe matematičnih operacij in glede višine nadomestila v primerljivih državah EU, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer je zgrešilo kršitev 22. člena URS. Vrhovno sodišče je namreč pri izračunu nadomestila v precedenčnih sodbah storilo dve očitni računski pomoti. Prav tako je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, saj navedb toženke glede tarif v drugih primerljivih državah EU, študije EIPF in sodne prakse sodišča EU sploh ni vsebinsko presojalo in se do njih opredelilo, zaradi česar izpodbijana sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti, toženki pa ni bila dana možnost vsebinske obravnave (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), nepravilno je bilo uporabljeno materialno pravo (81. člen ZASP, 9. člen ZPomk-1 in 102. člen PDEU ter sodna praksa Sodišča EU), nepravilno je ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj sodišče ni ugotavljalo tarif v predstavljenih primerljivih državah EU. Prav tako je sodišče prekršilo toženčevo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Pritožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da skladno z drugim odstavkom 267. člena PDEU Sodišču EU postavi predhodno vprašanje, ali je praksa nacionalnega sodišča pri določanju primernega honorarja za avtorsko pravico v primeru kabelske retransmisije, do katerega je upravičena monopolna kolektivna organizacija v tej državi članici, ki ne upošteva tarif istovrstnih avtorskih del v petih drugih državah članicah EU (Slovaška, Estonija, Latvija in Madžarska), ki s to državo delijo skupni kulturno zgodovinski razvoj ter pravni razvoj, skladna s pravom EU, zlasti s členom 102 PDEU. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da se nagrada za opravljeno delo ravna po času oprave dejanja, kar pomeni, da bi moralo upoštevati, da je pred 9. 4. 2019 vrednost odvetniške točke znašala 0,459 EUR.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe toženke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

**O pritožbi tožnika**

7. V obravnavani zadevi tožnik vtožuje nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, in sicer za obdobje od vključno januarja do vključno junija 2012 in za december 2012. 8. Pritožbena očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih pravnih naziranj tožnika ter da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), nista utemeljena. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij, zato je preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe mogoč.

9. Obširne pritožbene navedbe tožnika, da je napačna sodna praksa VS RS, ki je pri izračunu višine avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabila Pravilnik Zavoda AIPA, niso utemeljene. Po prenehanju veljavnosti Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju: Memorandum) in Dodatkov, do česar je prišlo po podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del Zavodu AIPI, je nastopila pravna praznina glede višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Zato je Vrhovno sodišče v zadevah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 ugotovilo višino običajnega honorarja (81. člen ZASP) za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Pri tem se je oprlo med drugim tudi na Skupen sporazum, sklenjen med ZKOS in Zavodom AIPA ter na Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil. Pritožba neutemeljeno izpodbija način, s katerim je VS RS v precedenčnih zadevah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 zapolnilo pravno praznino. Vrhovno sodišče je Pravilnik Zavoda AIPA uporabilo zaradi analogije pri urejanju podobnih primerov in v izogib kakršnikoli arbitrarnosti, pri tem pa je upoštevalo tudi pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli v Memorandumu. Ne drži pritožbeni očitek, da je Vrhovno sodišče z uporabljeno metodo za izračun tarife primerjalo neprimerljivo (da avdiovizualno delo ne more postaviti cene drugi vrsti avtorskega dela - glasbenemu delu). Vrhovno sodišče se je oprlo na podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic. Skupni sporazum, sklenjen med ZKOS in Zavodom AIPA oziroma v njem določena tarifa, se nanaša tudi na (določena) glasbena dela (na filmsko glasbo), zaradi česar je kot pravno pravilo, ki se nanaša na podoben primer, uporabljiva pri zapolnjevanju nastale pravne praznine glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Navedena pravna podlaga Zavoda AIPA predstavlja uporabo materialnega prava. Ne drži pritožbeni očitek, da sta bili tožniku prekršeni pravici do poštenega sojenja (22. člen URS in 6. člen EKČP) in pravica do zasebne lastnine (33. člen URS), kot tudi ne pritožbeni očitek, da je zaradi zmotne uporabe materialno pravnega določila 81. člena ZASP sodišče prekršilo tožnikovo pravico iz 60. člena URS.

10. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti. V skladu z določilom 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ) mora pridobitelj, kadar se vrača neupravičeno pridobljeno, če je bil nepošten, plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Tožnik je v tožbi trdil, da je toženka nepoštena uporabnica glasbe, ki njegovega dovoljenja za uporabo glasbe ni pridobila. Upoštevaje sodno prakso v zadevi II Ips 260/2018 okoliščina, da je bila med pravdnima strankama sporna višina nadomestila, ne zadostuje za sklep o toženkini dobrovernosti. Dejstvo, da toženka ni vedela za točno višino svoje obveznosti, ne pomeni, da je riziko nepravočasnega plačila prešel na tožnika. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo na podlagi določila 358. člena ZPP zaradi zmotne uporabe 193. člena OZ spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od avtorskega honorarja, ki se nanaša na obdobje sedmih mesecev v letu 2012, tečejo od 18. 2. 2013 dalje, kot jih je zahteval tožnik.

11. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka pravilno odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. Pravilno je upoštevalo, da pravdni uspeh tožnice znaša 27,6% in uspeh toženke 72,4%, pri čemer je upoštevalo zgolj uspeh strank po višini zahtevka, ne pa tudi po temelju. Odločilen je končni uspeh strank. Glede temelja zahtevka niso nastajali samostojni stroški strank, npr. stroški za izvedence ipd. Pritožba tožnika, ki se zavzema za drugačen izračun pravdnega uspeha pravdnih strank, tako ni utemeljena.

12. Ostale pritožbene navedbe tožnika za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**O pritožbi toženke**

13. Zmoten je očitek, da je tožba nesklepčna. V praksi namreč obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih del, ki imata (sta imela) različno pravno podlago (prenos pravic so urejale različne licenčne pogodbe), kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več postopkih.

14. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo ugovor zastaranja, ker je štelo, da za terjatev iz naslova neupravičene obogatitve velja petletni zastaralni rok, o čemer se je pritožbeno sodišče že izreklo v 9. točki v tej zadevi izdanega sklepa II Cp 1629/2018 z dne 13. 3. 2019. 15. Enako velja za obširne pritožbene navedbe, ki se zavzemajo za določitev avtorskega honorarja na podlagi Tarife 1998, kot tudi obširne pritožbene navedbe o nestrinjaju s prakso VS RS, da avtorski honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV in RA programih znaša 0,198 EUR na naročnika. V zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 je VS RS kot primerno običajno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del določilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno. V zadevi II Ips 52/2018 je navedlo razloge za uporabo tega zneska v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. Pojasnilo je, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike spravljala v nepredvidljiv in negotov položaj, kar bi nasprotovalo tako sodni praksi Ustavnega sodišča kot pravnemu redu EU. Zato so pritožbene navedbe, ki grajajo pravilnost matematičnega izračuna VS RS in samo višino tako določenega nadomestila, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo in utemeljilo tudi materialnopravno stališče, oblikovano v praksi pritožbenega sodišča, da je (drugače kot v primeru kabelske retransmisije glasbe v TV programih) v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih pravno praznino mogoče zapolniti z naslonitvijo na (zadnje) pogodbeno dogovorjene cene - 0,03 EUR na naročnika RA programov.

16. Iz sodbe VS RS II Ips 43/2018 (v 42. točki obrazložitve) izhaja, da primerjava tarif med državami članicami EU ni vedno uporabna, ker ima vsaka kolektivna organizacija svoj način določanja in uveljavljanja tarife, tudi sicer pa je tovrstna primerjava tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP), ki je za to strokovno usposobljen organ. Zato navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter se ni opredelilo do tarif v primerljivih državah članicah EU, niso utemeljene. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (9. člen ZPomk-1 in 102. člen PDEU). Tudi kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni, saj ima sodba sodišča prve stopnje jasne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Prav tako se je sodišče opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev; kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Glede predloga za predložitev predhodnega vprašanja Sodišču EU pa velja toženki pojasniti, da gre v postopkih po 267. členu Pogodbe o delovanju EU za vprašanja, ki zadevajo veljavnost in razlago prava EU, ne pa za vprašanja (ne)skladnosti nacionalnega prava s pravom EU, še manj pa za vprašanja (ne)skladnosti ravnanja nacionalnega sodišča s pravom EU (tako tudi VSL sodba II Cp 880/2020).

17. Toženka meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 12. člena Odvetniške tarife, ker bi moralo za storitve, opravljene pred 6. 4. 2019, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR, priznati nagrado za odgovor na tožbo in druga v pritožbi izpostavljena opravila v višini 800 točk in ne 700 točk. Čeprav so bila nekatera procesna dejanja v tem sporu opravljena pred uveljavitvijo navedene spremembe Odvetniške tarife glede vrednosti točke, je z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki (VSL sklep I Cpg 85/2020, VSL sklep II Cp 2334/2019, VSL sklep II Cp 1793/2019). Zato je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri odmeri nagrade upoštevalo vrednost točke v višini 0,60 EUR, pravilna.

18. Ostale pritožbene navedbe toženke za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**Sklepno**

19. Ker je bila pritožba tožnika delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče na podlagi določila 358. člena ZPP delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska tečejo od 18. 2. 2013 dalje do plačila. Posledično je delno poseglo tudi v zavrnilni del sodbe v II. točki izreka, iz katerega je črtalo del, da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 3.847,29 EUR za čas od 18. 2. 2013 do 17. 2. 2016. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Delna sprememba sodbe je terjala tudi ponovno odločanje o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh pravdnih strank po delni spremembi ostaja enak, saj je tožnik s pritožbo uspel zgolj zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, kar predstavlja stransko terjatev. Zato stroškovna odločitev sodišča prve stopnje kljub delni spremembi ostaja enaka.

21. Tožnica je v pritožbenem postopku uspela zgolj s pritožbo zoper akcesorno terjatev, toženka v pritožbenem postopku ni uspela. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.