Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij - hiša tožnikov je od ceste oddaljena 22 metrov, prva tožnica in drugi tožnik sta bila v relevantnem obdobju zaradi zaposlitve odsotna po 7 do 8 ur dnevno, tretji tožnik je v letih 2004 in 2005 obiskoval srednjo šolo, nato pa je bil pretežno doma, v obdobju od 2005 do 2009 je poskušal opraviti maturitetni tečaj v Ljutomeru, četrti tožnik je bil študent, ki je v letih 2007 in 2008 pavziral, tako da se je večji del dneva zadrževal doma, dva do tri mesece v letu 2006 oziroma 2007 pa je tudi delal. V neposredni bližini hiše je prehod za pešce, kar je bilo posebej moteče zaradi zaviranja in speljevanja vozil.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v izreku te sodbe znesek 5.000 EUR nadomesti z zneskom 4.500 EUR, da se v izreku te sodbe znesek 5.800 EUR nadomesti z zneskom 4.800 EUR, da se v izreku te sodbe znesek 5.500 EUR nadomesti z zneskom 4.700 EUR, da se v tretjem odstavku za besedama "v presežku," doda besedilo "tj. za razliko do zahtevanih 5.800 EUR za vsakega ter", da se znesek 3.290,59 EUR v drugem odstavku izreka nadomesti z zneskom 2.695,73 EUR, odločitev o pravdnih stroških se spremeni tako, da se znesek 358,73 EUR v petem odstavku nadomesti s 105,51 EUR.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v višini 205,06 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine prvi tožnici in drugemu tožniku v višini 4.000 EUR, tretjemu tožniku 4.800 EUR in četrtemu tožniku 4.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2006 do plačila in toženki naložilo povrnitev stroškov postopka vseh tožnikov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede višine odškodnine spremenilo tako, da je prvi tožnici in drugemu tožniku prisodilo vsakemu po 5.000 EUR, tretjemu tožniku 5.800 EUR in četrtemu tožniku 5.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2006 do plačila ter odločilo o stroških.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 207/2010 z dne 19. 5. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila primerna odškodnina za vsakega tožnika po 2.800 EUR. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008 in na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008 in II Ips 409/2009. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka trdi, da je presoja sodišča o obsegu potrebnih stroškov napačna.

5. Tožniki v odgovoru na revizijo navajajo, da so toženkini očitki neutemeljeni in neargumentirani. Tožniki niso bili dolžni trpeti imisij, ki utegnejo že ob kratki izpostavljenosti prizadeti njihovo zdravje. Sklicujejo se na svoje izpovedbe glede vseh nevšečnosti. V množičnem sporu je bilo izdanih že približno 100 odločb, toženka pa se sklicuje na štiri, ki nekoliko odstopajo od ostalih. K odgovoru so priložili sodbe Višjega sodišča v Mariboru.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo ob regionalni cesti G1-3/366 Maribor – Gornja Radgona in zaradi katerega so v obdobju 57 mesecev, tj. od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008 trpeli psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1) Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Dve od teh zadev sta bili doslej predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. V nekaj deset zadevah so bile dopuščene revizije, ki so ta čas predmet obravnavanja pred tem sodiščem. Revizijsko sodišče je tako dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. Tudi stranki v sporu izpostavljata posamezne izmed njih – vsaka seveda le tiste, ki po njunem prepričanju utemeljujejo bodisi znižanje bodisi ohranitev prisojene odškodnine.

8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

9. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljene prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(2) V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve oziroma Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

10. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju o obravnavani in tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste Maribor – Gornja Radgona in o obdobju izpostavljenosti tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste Maribor – Gornja Radgona, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru je bil porast emisije hrupa v letih 2003-2006 izrazito visok. Tako so bile v letih 2004-2005 presežene kritične vrednosti nočnega hrupa, v letih 2006-2008 pa tudi kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

11. Neutemeljene pa so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

12. Ob upoštevanju vsega navedenega primerno odškodnino tožnikom, ki sodijo v skupino, ki so bili manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, predstavljajo zneski po 4.500 EUR za prvo tožnico in drugega tožnika nekaj manj kot 5 povprečnih neto plač, 4.800 EUR in 4.700 EUR za tretjega in četrtega tožnika pa nekaj več kot pet oziroma pet povprečnih neto plač.(3) Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 22 metrov. V relevantnem obdobju, tj. od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008 sta bila prva tožnica in drugi tožnik zaradi zaposlitve odsotna po 7 do 8 ur dnevno. Tretji tožnik je v letih 2004 in 2005 obiskoval srednjo šolo, nato pa je bil pretežno doma, v obdobju od 2005 do 2009 je poskušal opraviti maturitetni tečaj v Ljutomeru. Četrti tožnik je bil študent, ki je v letih 2007 in 2008 pavziral, tako da se je večji del dneva zadrževal doma, dva do tri mesece v letu 2006 oziroma 2007 pa je tudi delal. V tako določeni odškodnini je bila upoštevana tudi ugotovitev, da je v neposredni bližini prehod za pešce, kar je bilo posebej moteče zaradi zaviranja in speljevanja.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da se prisojeni znesek odškodnine prvi tožnici in drugemu tožniku zmanjša na 4.500 EUR vsakemu, tretjemu tožniku na 4.800 EUR in četrtemu tožniku na 4.700 EUR in da se v presežku do zahtevanih 5.800 EUR tožbeni zahtevek zavrne.

14. Glede na to, da je spremenjen uspeh v pravdi narekoval tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščema prve in druge stopnje, Vrhovno sodišče ni posebej v izreku odločilo o zavrženju sicer nedovoljene revizije zoper ta del odločitve nižjih sodišč. Sklep o stroških namreč ni sklep, s katerim bi bil postopek končan (prvi odstavek 384. člena ZPP).

15. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami). Revizijsko sodišče je upoštevalo pravilno odmero stroškov s strani prvostopenjskega sodišča in toženkin uspeh v pravdi glede na v revizijskem postopku znižano odškodnino. Stroški tožnikov, odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 67/2003, 70/2003, v nadaljevanju OT), znašajo do zvišanja zahtevka (9. 5. 2008) 2.441,04 EUR, stroški toženke pa 972,15 EUR. Upoštevajoč 85- odstotni uspeh tožnikov in 15-odstotni uspeh toženke, je dolžna toženka po medsebojnem pobotanju povrniti tožnikom 1.929,06 EUR. Po zvišanju tožbenih zahtevkov 9. 5. 2008 znašajo stroški tožnikov 1.018,59 EUR, stroški toženke pa 241 EUR. Glede na 80-odstotni uspeh tožnikov in 20-odstotni uspeh toženke je dolžna toženka po medsebojnem pobotanju povrniti tožnikom 766,67 EUR. Tako je toženka dolžna tožnikom povrniti skupno 2.695,73 EUR stroškov prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožnikov in v celoti zavrnilo pritožbo toženke. S spremembo izpodbijane sodbe so tožniki uspeli z zneskom 1.200 EUR. Ker je bilo v pritožbi sporno 5.900 EUR, je njihov uspeh 20-odstotni. Revizijsko sodišče je upoštevalo pravilno odmerjene pritožbene stroške (527,55 EUR) in glede na uspeh tožnikov odločilo, da mora toženka tožnikom povrniti 105,51 EUR pritožbenih stroškov.

17. Toženka je v revizijskem postopku uspela z 2.800 EUR od izpodbijanih 10.100 EUR, kar je 28 odstotkov. Toženkine revizijske stroške je revizijsko sodišče v skladu z OT odmerilo na 351,35 EUR, glede na uspeh pa morajo tožniki toženki povrniti 98,32 EUR. Revizijsko sodišče je stroške tožnikov v zvezi z odgovorom na revizijo odmerilo na 421,36 EUR, glede na 72-odstotni uspeh pa mora toženka tožnikom povrniti 303,38 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžna toženka povrniti tožnikom 205,06 EUR revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 9. 7. 2008. Op. št. (3): Glede na to, da je bilo v večjem delu zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je Vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.