Jedro

Revidentovo zemljišče zato statusa stavbnega zemljišča ni imelo izvorno, ampak ga je pridobilo izključno zaradi nameravane gradnje ceste in razlastitve. Namen, zaradi katerega je prišlo do prestavitve ceste, ni odločilen.

Načeloma morajo biti v enakem položaju le tisti razlaščeni lastniki, katerih zemljišča so imela enak izvorni status, ki so bila razlaščena za enak namen in ki so bila tudi sicer v vseh lastnostih primerljiva. Na odločitev o višini odškodnine ne morejo vplivati cene, ki jo za zemljišča (četudi v neposredni bližini), ki niso bila razlaščena in so na prostem trgu, lastnikom ponujajo privatni investitorji.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Vsak od udeležencev nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Upravna enota Kranj je z odločbo 352-10/2009-65 z dne 16. 1. 2013, ki je postala pravnomočna 5. 2. 2013, nasprotnemu udeležencu razlastila dve nepremičnini s parcelnimi številkami ... in ... k. o. ....

2. Sodišče prve stopnje je nasprotnemu udeležencu za razlaščeni nepremičnini določilo odškodnino v višini 38.035,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2013 do plačila, drugostopenjsko sodišče pa je sklep potrdilo.

**Nosilni razlogi odločitev sodišč prve in druge stopnje**

3. Ugotovljeno je bilo, da je bilo na dan 19. 12. 2002 zemljišče v lasti nasprotnega udeleženca (tako izhaja iz potrdila o namenski rabi) in opredeljeno kot gozdno zemljišče, ki je tudi v naravi predstavljalo gozd. Z občinskim Odlokom o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana za obdobje 1986-2000 za območje Cerklje na Gorenjskem (objavljenim dne 20. 12. 2002) je bila zaradi normalnega funkcioniranja letališča Brnik predvidena prestavitev glavne ceste II št. 104 Kranj - Moste, sporno zemljišče pa opredeljeno kot stavbno zemljišče z osnovno namensko rabo DC - območje državnih cest. Sporni parceli sta tako postali stavbno zemljišče na podlagi prostorskih aktov, ki so bili sprejeti za potrebe gradnje ceste in zaradi katerih je sploh prišlo do razlastitve.

4. Predlagateljica je v postopku predlagala plačilo odškodnine za razlaščeno zemljišče v višini največ 3,48 do 5,03 EUR/m2. Nasprotni udeleženec je temu nasprotoval, saj je menil, da je treba upoštevati dejstvo, da gre za stavbno zemljišče. Po presoji sodišč nižjih stopenj se nasprotni udeleženec ne more sklicevati na status stavbnega zemljišča, saj zemljišče takega statusa ni imelo izvorno, temveč ga je pridobilo ravno zaradi nameravane gradnje ceste in razlastitve (predmet razlastitve je namreč lahko le stavbno zemljišče). Odškodnina v višini 38.035,11 EUR je zato določena na podlagi cenitve izvedenke in cenilke gozdarske stroke, zajema pa tudi povečanje zaradi statusa kmetije in razbitja gozdne posesti na manjše fragmente.

**Povzetek revizijskih navedb**

5. Nasprotni udeleženec poudarja, da je do spremembe namembnosti razlaščenega zemljišča prišlo izključno zaradi širitve letališča in s tem širitve območja stavbnih zemljišč. Prestavitev ceste naj bi bila zgolj posledica te širitve. Tudi če po spornem zemljišču ne bi bil predviden potek ceste, bi po njegovem mnenju zemljišče vseeno dobilo status stavbnega zemljišča, namenjenega širitvi letališča. Zato naj bi bilo treba šteti, da je izvorni status zemljišča stavbno in ne gozdno zemljišče. Vsi lastniki zemljišč na tem območju bi morali biti v enakem položaju, ne glede na to, ali je bila zaradi širitve letališča na njihovem zemljišču predvidena gradnja ceste ali kapacitet letališča. Meni, da zadeva II Ips 343/2015, na katero se sklicujeta sodišči nižjih stopenj, ni primerljiva, ker tam izvorni status zemljišča ni bil sporen, prav tako ne razlog za razlastitev. Uveljavlja, da naj bi bil za določitev prave vrednosti nepremičnine po Zakonu o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1) kot po Zakonu o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ) pomemben trenutek uvedbe razlastitvenega postopka. Opozarja, da je v konkretnem primeru od uveljavitve planskega akta, s katerim je bil spremenjen status nepremičnine, do uvedbe razlastitvenega postopka preteklo več kot 8 let, v vmesnem času pa je bil lastnik omejen pri rabi nepremičnine in izpostavljen večjim davčnim bremenom ravno zaradi statusa stavbnega zemljišča. Odločitev o odškodnini, ki temelji na statusu zemljišča več kot 10 let pred razlastitvijo, naj bi bila v nasprotju s 33. in 69. členom Ustave RS. Aerodrom naj bi zemljišča, predvidena za širitev, odkupoval tudi po ceni 72 EUR/m2 in več, primerljiva zemljišča v neposredni bližini pa po ceni med 16,56 in 44,84 EUR/m2. Te tržne cene primerljivih zemljišč naj bi bile bistvene za določitev vrednosti vseh, tudi razlaščenih zemljišč. Prav tako naj bi Občina Cerklje državi s pogodbo namesto razlastitve prodala svoja (prav tako gozdna) zemljišča po cenah med 16 in 44 EUR/m2, predstavniki DRSC, A., B. in Aerodroma pa naj bi se strinjali, da se tržne cene razlaščenih primerljivih zemljišč na območju širitve letališča gibljejo med 35 in 40 EUR/m2. Zaradi tega naj bi bila podana tudi kršitev načela enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS. Revident uveljavlja še bistveno kršitev določb postopka, saj naj bi se sodišči pavšalno, neobrazloženo sklicevali na (domnevno) ustaljeno sodno prakso, sodišče druge stopnje pa naj bi se ne opredelilo do odločilnih pritožbenih navedb.

6. Bistveni argumenti revidenta so torej usmerjeni v očitek, da naj bi nižji sodišči storili procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi ustrezno obrazložili, kaj je bil razlog za razlastitev in zakaj je bila odškodnina odmerjena glede na izvorno kmetijski status razlaščenih nepremičnin. V zvezi s tema vprašanjema naj bi posledično tudi materialno pravo uporabili zmotno, saj bi mu morala biti prisojena odškodnina v višini 331.405,80 EUR.

7. Predlagateljica vse očitke nasprotnega udeleženca obrazloženo zavrača in predlaga zavrnitev revizije.

8. Revizijo nasprotnega udeleženca zoper sklep pritožbenega sodišča je Vrhovno sodišče skladno s takratno sodno prakso o nedovoljenosti revizije, vložene po pooblaščencu, ki ji ne priloži novega pooblastila, s sklepom II Ips 127/2018 z dne 9. 5. 2019 zavrglo, Ustavno sodišče pa je sklep o zavrženju revizije razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v odločitev o reviziji.

**O dovoljenosti revizije**

9. Revizija je dovoljena.

10. Postopek na prvi stopnji se je končal pred uveljavitvijo novele E Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki v drugem odstavku 125. člena določa, da se v zadevah, v katerih je bil postopek na prvi stopnji končan pred njeno uveljavitvijo, v postopku pred pritožbenim in vrhovnim sodiščem uporablja zakon v besedilu, veljavnem pred uveljavitvijo novele, torej ZPP-D. Slednjega je Vrhovno sodišče uporabilo tudi v konkretnem primeru.

11. V nepravdnih postopkih je revizija le izjemoma dovoljena, če tako določa zakon (35. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju: ZNP). Po pravilu iz 103. člena ZNP je zoper odločbo sodišča druge stopnje v postopkih določanja odškodnine revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega vrednost, ki jo ZPP predpisuje kot pogoj za dovoljenost revizije, torej 40.000,00 EUR.

12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da znaša vrednost razlaščenih nepremičnin 38.035,11 EUR, revident pa kot pravilno ocenjuje cenitev izvedenke gradbene stroke, ki navedeni znesek presega za več kot 40.000,00 EUR (konkretno 331.405,00 EUR). Ker revizijsko sporna vrednost znaša več kot 40.000,00 EUR, je revizija dovoljena.

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija ni utemeljena.

14. V skladu s prvim odstavkom 105. člena ZUreP-1, ki je pravna podlaga za odločitev v tej zadevi, pripada lastniku za razlaščeno nepremičnino ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina. Pri oceni vrednosti razlaščene nepremičnine se po tretjem odstavku 105. člena ZUreP-1 poleg strokovnih standardov upoštevajo tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka.

15. Jedro spora v obravnavani zadevi je v razlagi zakonskega pojma "namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev." Nasprotni udeleženec namreč uveljavlja, da je prostorski akt, ki je podlaga za razlastitev, izvedbeni akt, konkretno Odlok o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1 - glavna cesta G II-104 Kranj - Moste (odsek ob letališču) iz leta 2005, ne pa temu hierarhično nadrejen planski akt - Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana za obdobje 1986-2000 za območje Cerklje na Gorenjskem, dopolnjen leta 2002, čeprav je bilo prav s slednjim sporno zemljišče res opredeljeno kot stavbno zemljišče z osnovno namensko rabo "DC - območje državnih cest." V zadevah, ki so v bistvenem primerljive z obravnavano, se je Vrhovno sodišče o tem že izreklo: zakonski pojem "namembnost stavbnega zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev", je treba razumeti tako, da ni upošteven le tisti prostorski izvedbeni akt, ki je neposredna podlaga za razlastitev in s katerim se izkazuje javna korist za razlastitev, ampak so pomembni tudi morebitni drugi, prej sprejeti akti, na podlagi katerih so zemljišča pridobila status stavbnih zemljišč, vendar, in to je bistveno, ravno zaradi nameravane gradnje infrastrukture.1 Oba akta, planski in izvedbeni, sta bila, kolikor se nanašata na del, kjer leži revidentu razlaščeno zemljišče, sprejeta prav zaradi gradnje (prestavitve) ceste. Revidentovo zemljišče zato statusa stavbnega zemljišča ni imelo izvorno, ampak ga je pridobilo izključno zaradi nameravane gradnje ceste in razlastitve. Namen, zaradi katerega je prišlo do prestavitve ceste, ni odločilen. Odločilno je le, da je bil potek prestavljene trase ceste že od začetka, torej od sprejetja planskega akta, načrtovan čez revidentovo zemljišče, četudi se je njena trasa prestavila zaradi širitve letališča.2

16. Revizijska teza, da bi morala biti vsem razlaščencem na istem območju prisojena za m2 zemljišča enaka odškodnina, je neutemeljena že zato, ker jo nasprotni udeleženec izpeljuje zgolj iz lastne, a z ničemer izkazane predpostavke, da bi bilo njegovo zemljišče, če ne bi bilo namenjeno za gradnjo ceste, namenjeno gradnji objektov ali infrastrukture za letališče in zato bistveno višje ocenjeno. Odločilna je konkretna namembnost vsakega posameznega razlaščenega zemljišča. Načeloma morajo biti v enakem položaju le tisti razlaščeni lastniki, katerih zemljišča so imela enak izvorni status, ki so bila razlaščena za enak namen in ki so bila tudi sicer v vseh lastnostih primerljiva. Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo, zakaj na odločitev o višini odškodnine ne morejo vplivati cene, ki jo za zemljišča (četudi v neposredni bližini), ki niso bila razlaščena in so na prostem trgu, lastnikom ponujajo privatni investitorji, tudi Aerodrom Ljubljana. Te cene so rezultat zasebnih pogajanj in upoštevanja različnih zasebnih interesov ter dejavnikov, ki se ne pokrivajo z zakonskimi kriteriji. Ker se pri ocenjevanju vrednosti razlaščenih zemljišč po samem zakonu upošteva njihova namembnost pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, medtem ko ni ovir, da se pri pogajanjih za cene zemljišč na prostem trgu upošteva njihov kasnejši status ter številni objektivni in subjektivni dejavniki, ki vplivajo na prosto oblikovanje cene, tudi ni mogoče trditi, da gre za primerljive položaje.3 Prav tako je v primerljivi zadevi Vrhovno sodišče odreklo pomembnost okoliščini, da naj bi Občina Cerklje na Gorenjskem prodala primerljiva zemljišča za gradnjo iste ceste po veliko višji ceni. Razlaščencu pripada odškodnina v skladu s cenitvijo, kot jo je v nepravdnem postopku v skladu z zakonsko določenimi kriteriji in strokovnimi standardi opravila izvedenka ustrezne, t. j. gozdarske stroke (tretji odstavek 105. člena ZUreP-1).4 V zdaj obravnavani zadevi očitek o nepravilnosti cenitve revident neutemeljeno utemeljuje z upoštevanjem napačnega statusa ocenjevanega zemljišča, cenitve, ki jih v reviziji ponudi v primerjavo, pa jasno kažejo, da se nanašajo na v naravi in po statusu različne nepremičnine, ki so jih zato tudi ocenjevali cenilci različnih strok.5 Revizijska trditev o kršitvi 33. in 69. člena Ustave zaradi neupoštevanja stavbnega statusa zemljišč je torej neutemeljena.

17. Ne drži niti, da je določitev odškodnine po ZUreP-1 urejena drugače, kot je bila po pred njim veljavnim Zakonom o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ): po obeh je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča6 kot prvi od dveh elementov za ugotovitev vrednosti zemljišča, določenih v prvem odstavku 105. člena ZUreP-1. Drugi, dodaten, prav tam določen element je dejansko stanje zemljišča, kakršno je v trenutku uvedbe postopka razlastitve. Revident se tako neutemeljeno zavzema za upoštevanje statusa zemljišča ob uvedbi postopka razlastitve. Tedaj je pomembno le dejansko stanje zemljišča, ki je bilo v obravnavanem primeru nesporno gozd.

18. Vprašanje, ali je v skladu z zakonom in Ustavo, da je bil nasprotni udeleženec od spremembe namembnosti zemljišča v stavbno do razlastitve, torej 11 let, podvržen ustrezno višji davčni obremenitvi glede na status zemljišča, presega problem pravilnosti odločitve o višini odškodnine in na odločitev o slednji ne more vplivati. Enako velja tudi za vprašanje pravilnosti in popolnosti upravne odločbe o razlastitvi.

19. Prav tako je potrebno zavrniti še nekonkretiziran in pavšalen očitek revidenta, da je sklicevanje nižjih sodišč na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 343/2015 in plan iz leta 2002 "v konkretni zadevi neustavno, saj pomeni kršitev 14., 22., 33. in 69. člena Ustave, prav tako pa je v nasprotju s 105. členom ZUreP-1, pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, pomeni pa tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča". Na zadevo II Ips 343/2015 sta se sodišči nižjih stopenj utemeljeno sklicevali. Predmet presoje so bila podobna pravna vprašanja, temelječa na bistveno podobnem dejanskem stanju kot v obravnavani zadevi. Tamkajšnji materialnopravni pristop je bil nato potrjen vsaj še v tej odločbi večkrat citiranih zadevah II Ips 266/2017 in II Ips 279/2017. Pritožbeno sodišče je pritrdilo obširnim razlogom sodišča prve stopnje in tako v zadostni meri navedlo razloge za pravilnost tega pristopa, s tem pa je bil mogoč preizkus izpodbijane odločitve, zato kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP Vrhovno sodišče ni ugotovilo.

20. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z zatrjevanimi kršitvami Ustave in pravil pravdnega postopka.

**Odločitev o reviziji**

21. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

**Odločitev o revizijskih stroških**

22. V nepravdnem postopku za določitev odškodnine sicer velja posebno pravilo o povračilu stroškov, vendar le, če je bilo udeležencu naloženo plačilo odškodnine (104. člen ZNP). V revizijskem postopku se zato navedena določba ne uporabi, če upravičencu do odškodnine zaradi razlastitve ni priznana višja odškodnina od pravnomočno določene. V tem primeru veljajo splošna pravila o povračilu stroškov v nepravdnih postopkih iz 35. člena ZNP, v obravnavanem primeru prvi odstavek tega člena, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške.

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glej sklepa II Ips 279/2017 z dne 29. 3. 2018, točka 11 in II Ips 266/2017 z dne 29. 3. 2018, točka 15. 2 Tako 15. točka obrazložitve sklepa II Ips 266/2017 z dne 29. 3. 2018. 3 Glej 16. točko obrazložitve sklepa II Ips 266/2017 z dne 29. 3. 2018. 4 Glej 16. točko obrazložitve sklepa II Ips 279/2017 z dne 29. 3. 2018. 5 Glej točko V. revizije. 6 Glede določanja odškodnin po ZSZ glej odločbi II Ips 589/1999 z dne 8. 6. 2000 in II Ips 79/2011 z dne 12. 9. 2013.