Jedro

Pogoj za nastanek izvenpravdnega pobota je pobotna izjava imetnika pobotne terjatve. Ko je le-ta enkrat dana se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj - ex tunc učinkovanje pobotne izjave. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da morajo biti pogoji za pobot izpolnjeni preden se poda pobotna izjava ali vsaj hkrati z njo. Stranka namreč s pobotno izjavo uveljavlja, da je terjatev nasprotne stranke (že) ugasnila zaradi njene nasprotne terjatve. To pa je mogoče le, če so v trenutku, ko je pobotna izjava dana, izpolnjeni pogoji za pobotanje. V dveh pobotnih izjavah navedena valuta knjiženja, ne spreminja dejstva kdaj so bile pobotne izjave dane. Izpolnitev zakonskih pogojev za pobotanje se namreč presoja v trenutku, ko je pobotna izjava dana (velja oddajna teorija). Zato pobotna izjava tudi ne more biti dana pod pogojem nastopa zapadlosti zadnje terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče pustilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 19579/2015 z dne 25. 2. 2015 v veljavi v prvem odstavku izreka glede plačila 96.326,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2014 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka glede stroškov v višini 74,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (I. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo v prvem odstavku izreka glede plačila 103.673,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2014 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka glede stroškov v višini 81,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.341,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del (II. in III. točka izreka) sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del (I. in III. točka izreka) sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

5. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanem delu. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

7. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala zmoto uporabo materialnega prava. Navajala je, da je bil v pobotnih izjavah z dne 24. 11. 2014 in 28. 1. 2015, naslovljenih na K. d. o. o. ( K.) naveden datum valute, to je datum od katerega je tožeča stranka pobotala medsebojne terjatve, pri čemer so v pobotu upoštevane tudi terjatve K., ki so zapadle po datumu pobotne izjave, torej sta bili pobotni izjavi dani vnaprej. Tudi pri pobotni izjavi z dne 5. 1. 2015 so bile zajete terjatve, ki so zapadle po datumu pobotne izjave, vse do 15. 1. 2015. Iz navedenega po njenem mnenju izhaja, da je v pobotnih izjavah določila dodaten pogoj in sicer datum pravnega učinka pobota za dne 30. 11. 2014, 15. 1. 2015 in 31. 1. 2015. Sodišču prve stopnje je očitala, da bi moralo razlikovati med dnevom nastanka pobotanja in dnevom nastanka pravnih posledic pobotanja. V konkretnem primeru je bil dan nastanka pravnih posledic pobotanja vezan na zapadlost vseh udeleženih terjatev, zato so bile v njenih pobotnih izjavah naslovljenih na K. zajete vse medsebojne terjatve, tudi tiste, ki so zapadle nekaj dni po podaji pobotnih izjav.

8. Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti, in če sta obe zapadli (311. člen Obligacijskega zakonika - OZ). S pobotom torej lahko prenehata dve istovrstni, dospeli in vzajemni terjatvi. Pogoj za nastanek izvenpravdnega pobota je pobotna izjava imetnika pobotne terjatve. Ko je le-ta enkrat dana, se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj - ex tunc učinkovanje pobotne izjave (drugi odstavek 312. člena OZ). Iz navedene zakonske določbe izhaja, da morajo biti pogoji za pobot izpolnjeni preden se poda pobotna izjava ali vsaj hkrati z njo. Stranka namreč s pobotno izjavo uveljavlja, da je terjatev nasprotne stranke (že) ugasnila zaradi njene nasprotne terjatve. To pa je mogoče le, če so v trenutku, ko je pobotna izjava dana, izpolnjeni pogoji za pobotanje. V dveh pobotnih izjavah navedena valuta knjiženja, ne spreminja dejstva, kdaj so bile pobotne izjave dane. Izpolnitev zakonskih pogojev za pobotanje se namreč presoja v trenutku, ko je pobotna izjava dana (velja oddajna teorija). Zato pobotna izjava tudi ne more biti dana pod pogojem nastopa zapadlosti zadnje terjatve. V konkretnem primeru so bile pobotne izjave tožeče stranke za določene terjatve podane vnaprej, torej v času, ko nekatere tožničine terjatve do K. ali obratno še niso zapadle v plačilo. Glede na povedano do pobotanja še nezapadlih terjatev ni moglo priti, saj niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za pobot. Drugačen zaključek bi bil mogoč le, če bi tožeča stranka dokazala, da se je s K. dogovorila (pogodba) za pobotanje tudi nezapadlih terjatev oziroma za pobotanje vnaprej, kar pa ji ni uspelo. Trdila je le, da K. ni nasprotovala pobotanju oziroma danim pobotnim izjavam, kar pa ne pomeni, da je z njimi, tudi v delu, ki so se nanašale na nezapadle terjatve, izrecno soglašala.

9. V dokaz trditev, da lahko določba drugega odstavka 312. člena OZ, ki določa učinek pobotanja ex tunc, pomeni tudi veljavno pobotanje za vnaprej, se je tožeča stranka sklicevala na komentar OZ, 2. knjiga, str. 398, kjer naj bi dr. Juhart navedel, da učinkovanje pobotne izjave na dan, ko so se stekli pogoji za pobot, lahko pomeni tudi veljavno pobotanje vnaprej. Navedenega dr. Juhart ni zapisal. Ravno nasprotno. Poudaril je ex tunc učinkovanje pobotne izjave, kar v praksi največkrat pomeni zapadlost kasnejše obveznosti, ki s pobotanjem preneha. Nato pa je navedel, da bi se lahko sicer pogoj vzajemnosti izpolnil po nastopu zapadlosti terjatev (vendar pred datumom pobotne izjave), če bi na primer ena od strank s cesijo pridobila že zapadlo terjatev. Iz tega vsekakor ne izhaja, da je mogoče (brez dogovora) dati pobotno izjavo tudi za terjatve, ki bodo šele v prihodnosti zapadle.

10. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da do pobotanja terjatev, ki v trenutku, ko je tožeča stranka dala pobotne izjave, še niso zapadle, ni moglo priti. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako višje sodišče ni našlo nobene od kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

11. Tožena stranka je navajala, da so bile pobotne izjave tožeče stranke pravzaprav zgolj predlogi pobota, ki pa jim v celoti ni mogoče priznati pobotnega učinka, ker nekatere terjatve, ki naj bi s pobotom prenehale, še niso zapadle. V zvezi s tem je sodišču prve stopnje očitala, da je najprej navedlo, da pobotanje ni mogoče "za vnaprej", potem pa je kljub temu štelo, da je do pobota med tožečo stranko in K. v višini 137.759,08 EUR prišlo. Izrek izpodbijane sodbe zato po njenem mnenju nasprotuje razlogom sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na podlagi spornih pobotnih izjav tožeče stranke prišlo do pobotanja terjatev glede katerih so bili izpolnjeni zakonski pogoji za pobot, tožena stranka v pritožbi izpodbija le z navedbami, da pobotne izjave iz razloga, ker je tožeča stranka z njimi izjavila pobot tudi nekaterih nezapadlih terjatev, ni mogoče priznati niti delnega učinka oziroma niti v delu, ki se nanaša na zapadle terjatve. Tako stališče je materialno pravno zmotno. Ključno je namreč, ali so bili ob podaji pobotne izjave izpolnjeni zakonski pogoji za pobot. V kolikor se pobotna izjava nanaša na več različnih terjatev, je treba (ne)izpolnjenost teh pogojev presoditi (ločeno) za vsako od njih. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pobotni izjavi priznalo učinek v delu, v katerem se je nanašala na (zapadle) terjatve v zvezi s katerimi so bili izpolnjeni zakonski pogoji za pobotanje.

13. Nadalje je tožena stranka sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno znesek, za katerega je med tožečo stranko in K. prišlo do pobota (137.795,08 EUR), odštelo od napačnega salda (241.468,22 EUR). Iz listine B2 namreč izhaja, da je relevanten saldo 293.322,04 EUR. Slednje naj bi bilo razvidno tudi iz priloge 1 izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se tudi naj ne bi opredelilo do njenih trditev o tem, katere terjatve K. niso prenehale na podlagi pobotnih izjav tožeče stranke, zaradi česar je uveljavljala bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po njenem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje sešteti znesek terjatev, ki s pobotom tožeče stranke niso prenehale in za ta znesek zavrniti tožbeni zahtevek.

14. Tožena stranka je tista, ki je v dokaz obstoja terjatev do tožeče stranke, ki jih je na podlagi odstopa terjatev prevzela od K. in glede katerih je nato podala pobotno izjavo z dne 5. 3. 2015, predložila listino "terjatve do kupca A. z. o. o. na dan 2. 2. 2015" (B2). Iz slednje izhaja, da je imela 2. 2. 2015 K. do tožeče stranke terjatve v skupnem znesku 241.468,22 EUR, kar navsezadnje izhaja tudi iz pobotne izjave z dne 5. 3. 2015 (B2). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da K. toženi stranki ni mogla odstopiti terjatve v skupnem znesku 241.468,22 EUR, saj so bile pred odstopom nekatere od njih pobotane na podlagi pobotnih izjav tožeče stranke (naslovljene na K.). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so na podlagi pobotne izjave tožeče stranke prenehale terjatve K. do tožeče stranke v skupnem znesku 137.795,08 EUR, je zato pravilno navedeni znesek odštelo od salda v višini 241.468,22 EUR, saj je tožena stranka trdila, da navedeni znesek predstavlja vsoto vseh njenih terjatev do tožeče stranke, ki so ji bile odstopljene od K. Slednje je pojasnilo že sodišče prve stopnje, pri čemer tožena stranka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v 15. točki obrazložitve, temveč zgolj ponavlja trditve iz postopka na prvi stopnji, na katere pa je sodišče prve stopnje že odgovorilo. Razloge sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

15. Poleg tega tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da naj bi bili razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, nejasni in v nasprotju z izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje naj bi namreč najprej (v razlogih sodbe) toženi stranki priznalo njeno terjatev do tožeče stranke v višini 103.673,14 EUR, nato pa se je v 13. točki obrazložitve sklicevalo na prilogo št. 1 k sodbi, iz katere naj bi izhajalo, da je toženi stranki priznalo terjatev v višini 175.733,70 EUR. Slednje ne drži. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je treba od navedenega zneska odšteti tudi že plačane terjatve, kot izhaja iz seznama terjatev K. do tožeče stranke (B2) in sicer znesek 72.060,59 EUR. Tožena stranka je sicer v pritožbi navajala, da plačila v tem znesku sodišče ne bi smelo upoštevati, ker naj se ne bi nanašalo na terjatev K. do tožeče stranke in posledično naj ne bi bile predmet odstopa terjatev in tudi ne pobota. Pritožbeno sodišče ponavlja, da je ključno, da je tožena stranka v dokaz obstoja terjatev do tožeče stranke, ki naj bi jih prevzela od K., sama predložila seznam terjatev K. do tožeče stranke na dan 2. 2. 2015 in le-te naj bi v skupnem znesku znašale 241.468,22 EUR, pri čemer je upoštevano tudi delno plačilo v višini 72.060,59 EUR. Poleg tega tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da se katerih postavk iz seznama terjatev K. do tožeče stranke ne upošteva in zakaj naj bi bilo temu tako. Zato je s temi pritožbenimi navedbami prepozna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Tožena stranka je navajala še, da ne drži, da ni podala konkretiziranih trditev v zvezi z obrestnim delom zahtevka (1.849,39 EUR), saj iz njene pripravljalne vloge z dne 20. 11. 2015 (list. št. 68) povsem jasno izhaja specifikacija posameznega zneska obresti. Za vsako terjatev je navedla znesek in datum zapadlosti, zato je sodišču očitala, da je v nasprotju z listinami v spisu navedlo, da tožena stranka obrestnega dela zahtevka ni konkretizirala.

17. Glede na zgornjo ugotovitev, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je pobotni ugovor tožene stranke utemeljen v višini 103.673,14 EUR, da je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovljeni znesek terjatev K. do tožeče stranke, ki so prenehale pred njihovim odstopom toženi stranki, odštelo od salda teh terjatev na dan 2. 2. 2015 v višini 241.468,22 EUR, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti. Iz vloge tožene stranke izhaja, da je pri izračunu obresti upoštevala obveznosti tožeče stranke do K. v skupnem znesku 170.591,40 EUR, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so na podlagi pobotnega ugovora tožene stranke prenehale le obveznosti v znesku 103.673,14 EUR. Zato je zaključilo, da so navedbe tožene stranke glede obresti nepreverljive, saj ni mogoče ugotoviti od kdaj tečejo obresti od posameznih terjatev v navedenem relevantnem skupnem znesku. Tožena stranka je sicer res zahtevala obresti od zapadlosti vsake posamezne terjatve do tožeče stranke dalje do 2. 2. 2015, a ker so nekatere od teh terjatev na podlagi pobota prenehale preden so bile odstopljene toženi stranki, poleg tega so bile nekatere terjatve delno plačane, česar tožena stranka ni upoštevala, trditve strank in predloženi dokazi ne omogočajo natančne ugotovitve od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti od terjatev do tožeče stranke, ki so bile odstopljene toženi stranki. Zato je v to smer očitek sodišču prve stopnje neutemeljen.

18. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako višje sodišče ni našlo nobene od kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

19. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Nobena stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).