Jedro

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila tožeči stranki kot operaterju s pomembno tržno močjo z izpodbijano odločbo, izdano v postopku nadzora izpolnjevanja obveznosti enakopravnega obravnavanja, pravilno in v skladu z regulatorno odločbo naložena obveznost, da v okviru širokopasovnega dostopa z bitnim tokom zagotovi takšno funkcionalnost IP/MPLS omrežja, kot jo za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS) svojim končnim uporabnikom na maloprodajnem trgu omogoča sama sebi.

Tožena stranka v izreku regulatorne odločbe ni bila dolžna eksplicitno našteti, katere konkretne operaterske dostope do omrežja tožeče stranke je le-ta dolžna zagotoviti, temveč je jasno in določno navedeno, da mora zagotoviti operaterske dostope do svojega omrežja v enakovrednih okoliščinah, z uporabo enakovrednih pogojev dostopa do omrežja. To pomeni, da mora pri zagotavljanju storitve dostopa z bitnim tokom drugim operaterjem, ki zagotavljajo širokopasovne storitve končnim uporabnikom, zagotoviti takšne dostope do svojega omrežja (torej v takšnih okoliščinah in pod takšnimi pogoji, storitve enake kakovosti ter enako kakovostne in istočasne informacije), ki jih omogoča sami sebi oziroma svojim partnerskim družbam.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložila, da mora: pri izvrševanju obveznosti enakega obravnavanja iz 3. točke odločbe št. 3824-50/2007-3 z dne 11. 10. 2007 (v nadaljevanju: regulatorna odločba) v okviru širokopasovnega dostopa z bitnim tokom zagotoviti takšno funkcionalnost IP/MPLS omrežja, kot jo za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS) svojim končnim uporabnikom na maloprodajnem trgu omogoča sama sebi (1. točka izreka); v roku 15 dni dopolniti vzorčno ponudbo za dostop z bitnim tokom tako, da bo skladno s 4. točko regulatorne odločbe vanjo vključila tudi storitve iz prejšnje točke izreka te odločbe, vključno z razumno določenimi roki za izvedbo (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je prejela prijavo operaterja A. d.o.o., da tožeča stranka krši obveznost 2., 3. in 4. točke izreka regulatorne odločbe, ker neupravičeno zavrača razumno zahtevo vlagatelja za zagotavljanje storitve, vzpostavitve in delovanja navideznih zasebnih omrežjih (VPN-IP/MPLS) v okviru širokopasovnega dostopa z bitnim tokom za končne uporabnike vlagatelja v omrežju zavezanke. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje potek postopka pred izdajo izpodbijane odločbe. Navaja, da je v skladu z analizo upoštevnega trga „širokopasovni dostop (medoperaterski trg)“ z regulatorno odločbo, ki je dokončna in izvršljiva, določila tožečo stranko za operaterja s pomembno tržno močjo ter ji v skladu z določbami 26. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom) naložila določene obveznosti v zvezi z dopustitvijo operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe, v okviru katere mora zagotoviti dostop do svojega omrežja na nivoju BRAS in na nivoju regijske oziroma nacionalne priključne točke na IP/MPLS omrežju ter v zvezi s tem omogočiti dostop do tehničnih vmesnikov, protokolov in drugih tehnologij. Tožena stranka se strinja z navedbami tožeče stranke, da izvajanje oziroma zagotavljanje storitev VPN-IP/MPLS ni obveznost, ki bi bila tožeči stranki izrecno naložena z odločbo. Tožeči stranki je bila z odločbo skladno s 24. členom ZEKom naložena obveznost enakega obravnavanja, v okviru katere mora pri zagotavljanju storitve dostopa z bitnim tokom za druge operaterje, ki zagotavljajo širokopasovne storitve končnim uporabnikom, v enakovrednih okoliščinah omogočati enakovredne pogoje dostopa do omrežja. Namen te obveznosti je, da se operaterju s pomembno tržno močjo prepreči neenako obravnavanje operaterjev v primerjavi z lastno maloprodajno enoto glede zagotavljanja operaterskega dostopa z bitnim tokom, kar ima za posledico izrivanje s trga. Poudarja, da je predmet regulacije medoperaterski trg, torej trg, kjer poteka ponudba in povpraševanje operaterjev po veleprodajnih produktih, ne pa trg, na katerem se ponujajo storitve končnim uporabnikom. Pri tem gre za produkte, ki jih operaterji potrebujejo za zagotavljanje storitev na maloprodajnem nivoju, torej predvsem za različne oblike dostopa do omrežne infrastrukture. Tožena stranka je ugotovila, kar je potrdila tudi tožeča stranka sama v predmetnem postopku nadzora, da svojim končnim uporabnikom zagotavlja storitev VPN-IP/MPLS. Tožeča stranka je za svoje potrebe, torej za ponujanje storitev svojim končnim uporabnikom, omrežje lahko konfigurirala tako, da je izvajanje storitev VPN-IP/MPLS mogoče, nikakor pa naj ga ne bi mogla konfigurirati za druge operaterje. Tudi zato, ker se odgovor tožeče stranke z dne 11. 6. 2008, poslan družbi A. d.o.o., od odgovora tožeče stranke toženi stranki v predmetnem postopku nadzora z dne 2. 3. 2009 vsebinsko ni v ničemer spremenil, je jasno, da tožeča stranka s svojim ravnanjem diskriminira družbo A. d.o.o. v razmerju do same sebe in da s tem svojim početjem niti po letu dni, čeprav je družbi A. d.o.o. obljubila nasprotno, ne namerava prenehati. To pa ima v konkretnem primeru za posledico izrivanje konkurence na segmentu sicer reguliranega medoperaterskega trga dostopa z bitnim tokom (širokopasovni dostop). Iz tega razloga je izdaja izpodbijane odločbe z naloženimi ukrepi za odpravo ugotovljenih nepravilnosti nujna. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe ugotavlja, da IP/MPLS omrežje tožeče stranke z uporabo MPLS protokolov ter označevanjem omrežnega prometa tožeči stranki omogoča kreiranje različnih razredov storitev (CoS) in diferenciacijo omrežnega prometa, kar ji, za razliko od družbe A. d.o.o., omogoča konkurenčno prednost. Tožeča stranka ima tako možnost, da svojim končnim uporabnikom omogoča učinkovitejši (bolj kakovosten) podatkovni pretok in različno prioriteto omrežnega prometa, kar je danes za številne poslovne uporabnike ključnega pomena. Dostop z bitnim tokom je regulirana medoperaterska storitev, ki jo mora tožeča stranka izvajati skladno z regulatorno odločbo. Storitev skladno z regulatorno odločbo obsega tudi prenos po IP/MPLS omrežju tožeče stranke, saj mora slednja, skladno s 1. točko izreka, zagotoviti dostop do omrežja na nivoju regijske oziroma nacionalne priključne točke na IP/MPLS omrežju. Tožeči stranki je v 3. točki izreka odločbe naložena obveznost enakega obravnavanja, v okviru katere mora pri zagotavljanju storitve dostopa z bitnim tokom za druge operaterje, ki zagotavljajo širokopasovne storitve končnim uporabnikom, v enakovrednih okoliščinah uporabljati enakovredne pogoje dostopa do omrežja. Prav tako mora, skladno z isto točko izreka, pri zagotavljanju storitve dostopa z bitnim tokom drugim operaterjem, zagotavljati enako kakovostne storitve ter enako kakovostne in istočasne informacije, kot jih zagotavlja sami sebi oziroma svojim partnerskih družbam. Družba A. d.o.o. istovrstne storitve sploh ne more ponuditi svojim končnim uporabnikom, ker ji tožeča stranka ne omogoči takšne kakovosti in pogojev dostopa z bitnim tokom, ki bi izvajanje te storitve sploh omogočili. Družbi A. d.o.o. omogoča namreč zgolj takšen prenos bitnega toka, ki s svojo kakovostjo ne omogoča izvajanja predmetne storitve. Dejstvo je namreč, da gre pri funkcionalnosti VPN-IP/MPLS za uravnavanje kakovosti prenosa podatkov po omrežju, kar je v izključni domeni tožeče stranke. Operater, ki zakupuje storitev bitnega toka, namreč do naprav tožeče stranke nima dostopa in posledično ne more vplivati na kakovost storitve oziroma prometni inženiring. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da ji z regulatorno odločbo obveznost, na podlagi katere bi morala izvajati zgoraj navedeno, ni bila naložena, se tožena stranka strinja, da tožeča stranka na podlagi regulatorne odločbe ni zavezana oblikovati storitve VPN-IP/MPLS za družbo A. d.o.o. in ji nato pod veleprodajnimi pogoji storitve prodati tako, da jo bo družba A. d.o.o. lahko potem preprodala svojim končnim uporabnikom. Vendar pa je tožeča stranka dolžna zagotoviti enakovredne pogoje uporabe omrežja (dostopa z bitnim tokom) za družbo A. d.o.o., kot jih omogoča sama sebi. To pa pomeni, da mora za omrežne elemente, ki so na njeni strani, zagotoviti takšne (enake) parametre, ki bodo družbi A. d.o.o. in drugim operaterjem, ki uporabljajo storitev bitnega toka, omogočali kreiranje istovrstnih storitev za njihove končne uporabnike. Z regulatorno odločbo se namreč regulira omrežje oziroma dostop do omrežja tožeče stranke ter kakovost njenih storitev tega dostopa. Ker operater brez sodelovanja tožeče stranke v smislu nastavitve parametrov na posameznih omrežnih elementih, storitev VPN-IP/MPLS ne more izvajati, tožeča stranka pa jih lahko, družbo A. d.o.o. pri dostopu z bitnim tokom neenakopravno obravnava v smislu kakovosti zagotavljanja storitve dostopa. Na podlagi vseh navedenih ugotovitev je tožena stranka v predmetnem postopku nadzora v skladu z drugim odstavkom 144. člena ZEKom odločila tako, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je bila v 4. točki izreka regulatorne odločbe na podlagi 23. člena ZEKom tožeči stranki naložena tudi obveznost zagotavljanja preglednosti, v okviru katere mora imeti objavljeno vzorčno ponudbo za dostop z bitnim tokom (v nadaljevanju: vzorčna ponudba), iz katere so razvidne storitve, ki jih v zvezi s tem ponuja, vključno s cenami, razumno določenimi roki za izvedbo ter sankcijami za primer nespoštovanja izvedbenih rokov. Tožena stranka ugotavlja, da storitve tožeče stranke v zvezi z dostopom operaterjev za zagotavljanje VPN-IP/MPLS storitve niso vključene v vzorčno ponudbo. Ker gre pri VPN-IP/MPLS za storitve, ki se zagotavljajo na podlagi dostopa z bitnim tokom, ki je reguliran z regulatorno odločbo, bi morala tožeča stranka v vzorčno ponudbo vključiti tudi storitve, ki jih v zvezi s tem ponuja. Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu s 4. točko regulatorne odločbe in storitev za zagotavljanje dostopa za izvajanje VPN-IP/MPLS storitev ni vključila v vzorčno ponudbo, je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 23. člena v povezavi s 144. členom ZEKom odločila tako, kot izhaja iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe. V okviru obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva mora tožeča stranka cene naročnine storitev dostopa z bitnim tokom oblikovati skladno z v 5. točki odločbe naloženo metodo „maloprodajna cena - x“. Navaja, da bi bilo v tem trenutku preuranjeno odločiti, da enaka cenovna regulacija velja tudi za vse storitve, potrebne za priključitev in uporabo storitve navideznih zasebnih omrežij. Tožeča stranka namreč ni dolžna zagotoviti preprodaje storitev VPN-IP/MPLS, pač pa pogoje za izvajanje predmetne storitve. Ko bo tožeča stranka v vzorčno ponudbo, skladno z izpodbijano odločbo, vključila tudi vse storitve, ki jih za izvajanje VPN-IP/MPLS storitve najmanj potrebujejo alternativni operaterji, bo lahko tožena stranka po uradni dolžnosti v postopku nadzora ugotavljala, katera od uveljavljenih cenovnih postavk je regulirana po metodi „maloprodajna cena - x“.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena in po 4. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V tožbi navaja, da ji obveznost zagotoviti operaterjem takšno funkcionalnost IP/MPLS omrežja, kot jo za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS) svojim končnim uporabnikom na maloprodajnem trgu omogoča sama sebi, ni bila naložena v okviru obveznosti enakega obravnavanja z regulatorno odločbo. Meni, da že iz samega besedila naloženih obveznosti v izreku regulatorne odločbe jasno izhaja, da ji tožena stranka ni naložila, da v okviru širokopasovnega dostopa z bitnim tokom zagotovi takšno funkcionalnost IP/MPLS omrežja, kot jo za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS) svojim končnim uporabnikom na maloprodajnem trgu omogoča sama sebi. Takšna obveznost bi ji morala biti z regulatorno odločbo eksplicitno naložena, kar pa ni, tako kot je na primer z regulatorno odločbo eksplicitno naložena obveznost ponuditi takšno obliko dostopa z bitnim tokom, da bo omogočal ponujanje IP telefonije (VoIP), IP televizije (IPTV) in videa na zahtevo (video on demand) v 3. alinei 3. točke izreka regulatorne odločbe. Kolikor bi tožena stranka želela naložiti obveznost zagotavljanja funkcionalnosti IP/MPLS omrežja za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS), bi to morala eksplicitno storiti v okviru naložitve obveznosti dopustitve operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe (26. člen ZEKom), česar v odločbi ni storila. O kršitvi obveznosti, ki sploh ni bila naložena, že iz tega razloga ni mogoče govoriti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da se dejstva, da tožeči stranki obveznost z regulatorno odločbo ni bila naložena, zaveda tudi tožena stranka sama, zaradi česar sploh ne navede, za kršitev katere naložene obveznosti naj bi šlo, temveč se sklicuje tako na 1., kot tudi 2. alineo 3. točke izreka regulatorne odločbe. V 1. alinei 3. točke izreka sploh ni naložena obveznost enakega obravnavanja operaterjev pri zagotavljanju storitve dostopa z bitnim tokom v primerjavi z lastnimi storitvami, prav tako navedena obveznost ni določena z 2. alineo 3. točke izreka regulatorne odločbe. Meni, da je 3. alinea podrobnejša izpeljava 2. alinee, medtem ko 2. alinea obsega zgolj osnovno storitev dostopa z bitnim tokom za potrebe uporabe interneta. Navedeno izhaja tudi iz obrazložitve regulatorne odločbe. Pri tem pa 3. alinea 3. točke izreka natančno določa, da mora tožeča stranka zagotoviti tako obliko dostopa z bitnim tokom, da bo operaterjem omogočala ponujanje IP telefonije (VoIP), IP televizije (IPTV) in videa na zahtevo (video on demand) na maloprodajnem trgu na enak način, kot to omogoča sama sebi oziroma svojim partnerskim družbam. Iz tega je nedvomno razvidno, da tožeči stranki ni naložena obveznost, da v okviru širokopasovnega dostopa z bitnim tokom zagotavlja funkcionalnosti IP/MPLS omrežja za potrebe zagotavljanja storitve za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS). Poudarja tudi, da dejstvo, da storitev širokopasovnega dostopa z bitnim tokom s funkcionalnostjo IP/MPLS omrežja za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS) ni bila analizirana v okviru analize trga v skladu z 21. členom ZEKom in obveznost prav tako ne naložena, izhaja tudi iz dokumenta tožene stranke „Analiza upoštevnega trga 12: širokopasovni dostop (medoperaterski trg) s predlaganimi obveznostmi“, ki je strokovna podlaga ter predpogoj za izdajo regulatorne odločbe na podlagi 22. člena ZEKom. V navedeni analizi tožena stranka v točki 8.1. „Obveznost dopustitve operaterskega dostopa do določenih omrežnih zmogljivosti in njihove uporabe“ jasno določa oblike operaterskega dostopa z bitnim tokom, ki jih mora tožeča stranka zagotoviti. Tožena stranka govori o obliki dostopa z bitnim tokom, ki bo operaterjem omogočal ponujanje IP telefonije, IP televizije in videa na zahtevo in te storitve imenuje dodatne storitev širokopasovnega dostopa na maloprodajnem trgu. Glede na to, da tožena stranka kot oblike dostopa ne omenja širokopasovnega dostopa z bitnim tokom s funkcionalnostjo (IP/MPLS) omrežja za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS), ta oblika dostopa ni bila analizirana v analizi in prav tako ni mogla biti naložena z regulatorno odločbo. Dejstvo, da bi za naložitev obveznosti zagotavljanja oblike širokopasovnega dostopa z bitnim tokom s funkcionalnostjo IP/MPLS omrežja za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS) bila potrebna podrobna proučitev že v sami analizi upoštevnega trga ter ustrezna umestitev v regulatorni odločbi, dokazuje tudi navedba tožene stranke v zvezi z obveznostjo cenovnega nadzora iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožena stranka namreč na strani 8 obrazložitve navaja metodo „maloprodajna cena minus“, ki jo je v 5. točki izreka regulatorne odločbe naložila tožeči stranki v zvezi s storitvami bitnega toka, obenem pa priznava, da je v tem trenutku preuranjeno odločiti, da enaka cenovna regulacija velja tudi za vse storitve, potrebne za priključitev in uporabo storitve navideznih zasebnih omrežij. Tožena stranka v nadaljevanju navaja, da bo šele po vključitvi vseh VPN-IP/MPLS storitev v vzorčni ponudbi v skladu z izpodbijano odločbo v postopku nadzora ugotavljala, katera od veljavnih cenovnih postavk je regulirana po metodi „maloprodajna cena - x“. Takšno arbitrarno ravnanje tožene stranke je po mnenju tožeče stranke povsem nedopustno in nezakonito. Tožena stranka bi se želela šele naknadno opredeliti, katere cenovne postavke je regulirala po metodi „maloprodajna cena-x“. Da bi oblika širokopasovnega dostopa z bitnim tokom s funkcionalnostjo IP/MPLS omrežja za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS) morala biti navedena v regulatorni odločbi in tudi v predhodno opravljeni analizi, dokazuje tudi nova analiza upoštevnega trga „Analiza upoštevnega trga 5: Širokopasovni dostop (medoperaterski trg) s predlaganimi obveznostmi“. Nova analiza trga namreč znova določa oblike dostopa, ki jih mora tožeča stranka zagotavljati operaterjem, vendar za razliko od prejšnje analize sedaj vključuje tudi obliko dostopa, ki bo omogočala ponujanje navideznih zasebnih omrežij (VPN-IP/MPLS). Dejstva, da obveznost zagotavljanja oblike širokopasovnega dostopa z bitnim tokom s funkcionalnostjo IP/MPLS omrežja za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS) ni bila naložena z regulatorno odločbo, se očitno zaveda tudi tožena stranka, kar jasno izhaja iz izrecne vključitve navedene oblike dostopa v novi analizi upoštevnega trga 5. V nadaljevanju tožbe navaja, da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z zmožnostjo zagotavljanja oblike širokopasovnega dostopa z bitnim tokom s funkcionalnostjo IP/MPLS omrežja za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS) drugim operaterjem. Če bi tožena stranka v analizi in kasneje izdani regulatorni odločbi preučila možnosti zagotavljanja oblike širokopasovnega dostopa z bitnim tokom s funkcionalnostjo IP/MPLS omrežja za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS), bi ugotovila, da obstajajo objektivne ovire, ki so posledica zasnove omrežja tožeče stranke. Omejitve izhajajo iz razpoložljivih kapacitet IP/MPLS omrežja. Tožena stranka tehničnih možnosti omrežja tožeče stranke, kljub ustreznim opozorilom, ni preučila. V zvezi s temi dejstvi sodišču predlaga, da imenuje izvedenca telekomunikacijske stroke, ki naj ugotovi stanje omrežja tožeče stranke v času od izdaje odločbe ter zmožnost zagotavljanja oblike širokopasovnega dostopa z bitnim tokom s funkcionalnostjo IP/MPLS omrežja za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS). Da je treba predhodno preučiti možnost zagotavljanja oblike širokopasovnega dostopa z bitnim tokom s funkcionalnostjo IP/MPLS omrežja za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS), je razvidno tudi iz prakse drugih nacionalnih regulatorjev v EU. Prav tako ji tožena stranka ni omogočila izjasnitve glede vseh dejstev in okoliščin v postopku nadzora, in sicer ji ni v izjasnitev poslala dopisa družbe A. d.o.o. z dne 19. 6. 2009, ki ga citira v izpodbijani odločbi. Meni tudi, da ji je z izpodbijano odločbo nedopustno naložena obveznosti brez izvedenih postopkov analize trga (21. člen ZEKom), brez izvedenega postopka posvetovanja z zainteresirano javnostjo (95. člen ZEKom), brez izvedenega postopka notifikacije pri Evropski komisiji (125. člen ZEKom) in ob očitni kršitvi določbe 22. člena tega zakona. Takšno ravnanje, po prepričanju tožeče stranke pomeni tudi kršitev pravice do izjave, saj se tožeča stranka ni mogla izjaviti niti glede same analize trga, ki ni bila izvedena, niti glede obveznosti, kot ji je naložena z izpodbijano odločbo, ker upravičeno ni pričakovala, da ji bo tožena stranka naložila takšno obveznost brez izvedenega obligatornega postopka po ZEKom. Zgolj s pozivom na izjasnitev in odpravo nepravilnosti v nezakonitem postopku tožena stranka standardu načela zaslišanja stranke glede na zakonsko predpisane in obligatorne postopke po 21. in 22. členu ZEKom, ni zadostila. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 1811/2006 z dne 23. 9. 2008 in sodbo sodišča Evropskih skupnosti (2. senat) z dne 21. 2. 2008 št. C 426/05. Ugovarja tudi, da je naložitev obveznosti dopolnitve vzorčne ponudbe za dostop z bitnim tokom, vključno s 15-dnevnim izpolnitvenim rokom, povsem nerazumna in neustrezna. Po vsem povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v daljšem odgovoru na tožbo povzema razloge, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi in odgovarja na tožbene ugovore. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2010 ponavlja tožbene navedbe, vztraja pri predlaganih dokazih in nasprotuje navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo. Predlaga vpogled v spis Upravnega sodišča opr. št. U 2121/2008 in navaja, da je pomembnost navedenega upravnega spora v tem, da tožeča stranka izpodbija odločbo, v kateri ji tožena stranka očita kršitev obveznosti enakega obravnavanja v zvezi z določenim dostopom (v smislu obveznosti omogočiti operaterjem, da bodo lahko širokopasovne storitve ponujali tudi na priključkih, na katerih ni vključena PSTN ali ISDN storitev), pa čeprav obveznost določenega operaterskega dostopa (v tem je podobnost obeh upravnih sporov) ni bila naložena.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2010 odgovarja na navedbe tožeče stranke ter dodatno pojasnjuje razloge za sprejeto odločitev.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2010 vztraja pri navedbah iz njenih predhodnih vlog.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila tožeči stranki, kot operaterju s pomembno tržno močjo, z izpodbijano odločbo, izdano v postopku nadzora izpolnjevanja obveznosti enakopravnega obravnavanja, pravilno in v skladu z regulatorno odločbo naložena obveznost, da v okviru širokopasovnega dostopa z bitnim tokom zagotovi takšno funkcionalnost IP/MPLS omrežja, kot jo za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS) svojim končnim uporabnikom na maloprodajnem trgu omogoča sama sebi.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita in utemeljena s pravilnimi razlogi, ki jim sodišče sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: S 3. točko regulatorne odločbe je bila tožeči stranki naložena obveznost zagotavljanja enakega obravnavanja, v okviru katere: mora pri zagotavljanju storitve dostopa z bitnim tokom za druge operaterje, ki zagotavljajo širokopasovne storitve končnim uporabnikom, v enakovrednih okoliščinah uporabljati enakovredne pogoje dostopa do omrežja (1. alinea 3. točke izreka); mora pri zagotavljanju storitve dostopa z bitnim tokom drugim operaterjem zagotavljati enako kakovostne storitve ter enako kakovostne in istočasne informacije, kot jih zagotavlja sama sebi oziroma svojim partnerskim družbam (2. alinea 3. točke izreka).

Po določbi prvega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 do 8/10) se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. V skladu s šestim odstavkom istega člena tega zakona mora biti izrek kratek in določen; če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk. Po presoji sodišča glede na citirano besedilo 1. in 2. alinee 3. točke izreka regulatorne odločbe tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da ji tožena stranka z regulatorno odločbo ni naložila, da v okviru širokopasovnega dostopa z bitnim tokom zagotovi takšno funkcionalnost IP/MPLS omrežja, kot jo za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS) svojim končnim uporabnikom na maloprodajnem trgu omogoča sama sebi. Po 1. alinei 3. točke izreka regulatorne odločbe je tožeča stranka namreč drugim operaterjem dolžna pri zagotavljanju storitve dostopa z bitnim tokom zagotoviti enakovredne pogoje dostopa do omrežja. To po presoji sodišča pomeni, da je v okviru tako naložene obveznosti tožeči stranki z regulatorno odločbo bilo naloženo tudi, da mora zagotoviti takšno funkcionalnost omrežja, ki bo tudi drugim operaterjem omogočala opravljanje storitev povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS). Tudi v tem primeru gre namreč za zagotavljanje dostopa do omrežja, kar pa je, kot že navedeno, zajeto v 1. alinei 3. točke izreka regulatorne odločbe. Sodišče sodi, da je bila tožeči stranki z regulatorno odločbo obveznost enakega obravnavanja naložena dovolj jasno in določno ter zavrača tožbeni ugovor, da bi ji morala biti z regulatorno odločbo takšna obveznost eksplicitno naložena. Kot že navedeno predstavlja ukrep, ki ji je bil naložen z izpodbijano odločbo, nedvomno operaterski dostop do omrežja, kar pa je obveznost, naložena s 1. alineo 3. točke izreka regulatorne odločbe. Enaka kakovost storitev ter enako kakovostne in istočasne informacije pa so tožeči stranki naložene z 2. alineo 3. točke izreka regulatorne odločbe. Sodišče meni, da tožena stranka v izreku regulatorne odločbe ni bila dolžna eksplicitno našteti, katere vse konkretne operaterske dostope do omrežja tožeče stranke je le-ta dolžna zagotoviti, temveč je jasno in določno navedeno, da mora zagotoviti operaterske dostope do svojega omrežja v enakovrednih okoliščinah, z uporabo enakovrednih pogojev dostopa do omrežja. To pomeni, da mora pri zagotavljanju storitve dostopa z bitnim tokom drugim operaterjem, ki zagotavljajo širokopasovne storitve končnim uporabnikom, zagotoviti takšne dostope do svojega omrežja (torej v takšnih okoliščinah in pod takšnimi pogoji, storitve enake kakovosti ter enako kakovostne in istočasne informacije), ki jih omogoča sami sebi oziroma svojim partnerskim družbam. Prav tako je jasen in določen izrek v 2. alinei 3. točke regulatorne odločbe. Tako ne držijo tožbene trditve, da v 1. in 2. alinei 3. točke izreka regulatorne odločbe sploh ni naložena obveznost enakega obravnavanja operaterjev pri zagotavljanju storitve dostopa z bitnim tokom v primerjavi z lastnimi storitvami ter da je 3. alinea 3. točke izreka le podrobnejša izpeljava 2. alinee, kar naj bi potrditvah tožeče stranke izhajalo iz obrazložitve regulatorne odločbe.

Kot neutemeljen sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor v zvezi s sklicevanjem na „Analizo upoštevnega trga 12: Širokopasovni dostop (medoperaterski trg) s predlaganimi obveznostmi“ ter na „Analizo upoštevnega trga 5: Širokopasovni dostop (medoperaterski trg) s predlaganimi obveznostmi“. Po določbi prvega odstavka 21. člena ZEKom mora agencija v sodelovanju z organom, pristojnim za varstvo konkurence, v rednih časovnih intervalih analizirati trge iz prvega odstavka prejšnjega člena. Pri tem pa časovni intervali ne smejo biti daljši od dveh let. Pri analizi mora agencija upoštevati smernice iz šestega odstavka 19. člena tega zakona (drugi odstavek 21. člena ZEKom). V skladu z 22. členom ZEKom, ki predstavlja podlago za izdajo regulatorne odločbe, agencija, če na podlagi analize upoštevnega trga ugotovi, da ta trg ni dovolj konkurenčen, z odločbo določi operaterja s pomemno tržno močjo na tem trgu ter mu naloži vsaj eno izmed obveznosti iz 23. do 30. člena tega zakona (prvi in drugi odstavek tega člena ZEKom). Po mnenju sodiča, ob upoštevanju gornjega stališča sodišča v zvezi z jasnostjo in določenostjo izreka regulatorne odločbe, samo dejstvo, da v „Analizi upoštevnega trga 12: Širokopasovni dostop (medoperaterski trg) s predlaganimi obveznostmi“ tožena stranka ni kot oblike operaterskega dostopa posebej navedla širokopasovnega dostopa z bitnim tokom s funkcionalnostjo IP/MPLS omrežja za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS) oziroma da ga je v kasnejši „Analizi upoštevnega trga 5: Širokopasovni dostop (medoperaterski trg) s predlaganimi obveznostmi“ navedla, ne pomeni, da iz tega razloga takšna obveznost tožeči stranki z regulatorno odločbo ni mogla biti naložena. Ob upoštevanju citiranih določb 21. in 22. člena ZEKom ter kot že zgoraj povedano sodišče meni, da tožena stranka ni bila dolžna niti v analizi, niti v regulatorni odločbi posebej naštevati, katere vse konkretne operaterske dostope do omrežja tožeče stranke je le-ta dolžna zagotoviti.

Utemeljen ni niti ugovor, da tehnične možnosti omrežja tožeče stranke onemogočajo izvršitev obveznosti, naložene z izpodbijano odločbo. Dejstvo, da tožeča stranka svojim končnim uporabnikom na maloprodajnem trgu v okviru širokopasovnega dostopa z bitnim tokom zagotavlja takšno funkcionalnost IP/MPLS omrežja, ki omogoča izvajanje tudi VPN-IP/MPLS storitev, ni sporno. To pa, glede na z regulatorno odločbo naloženo obveznostjo enakega obravnavanja, pomeni, da mora takšen dostop do svojega omrežja omogočiti tudi ostalim operaterjem. Kolikor pa takšnega dostopa do svojega omrežja zaradi tehničnih razlogov ne more ponuditi svojim končnim uporabnikom, ga seveda ni treba omogočiti ostalim operaterjem. Iz tega razloga toženi stranki v tem postopku ni bilo potrebno ugotavljati oziroma preučevati tehničnih možnosti omrežja tožeče stranke. Zato tudi sodišče ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu, da imenuje izvedenca telekomunikacijske stroke.

Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku nadzora izpolnjevanja obveznosti, naloženih z regulatorno odločbo. Po določbi prvega odstavka 144. člena ZEKom mora agencija, če pri nadzoru fizičnih oziroma pravnih oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, ugotovi nepravilnosti pri izvajanju določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih posamičnih aktov, te osebe o tem pisno obvestiti in jim dati primerno možnost, da se o zadevi izrečejo ali nepravilnosti tudi same odpravijo v roku, ki ga določi agencija. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ravnala v skladu s citirano določbo ZEKom in tožečo stranko obvestila o ugotovljenih nepravilnostih ter ji dala možnost, da le-te odpravi. Po presoji sodišča je tako tožeča stranka v postopku nadzora imela možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, čeprav ji ni bil posredovan dopis družbe A. d.o.o. Bistveno je namreč, da je bila seznanjena z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo izpodbijane odločbe. Po vsem povedanem je treba zavrniti tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na kršitev pravice do izjave. Glede same analize trga se je sodišče že opredelilo (glej na prejšnji strani te sodbe). Glede zatrjevanega neizvedenega postopka posvetovanja z zainteresirano javnostjo po 95. členu ZEKom in neopravljeno notifikacijo pri Evropski komisiji po 125. členu ZEKom pa je pojasniti, da to v konkretnem primeru ni bilo potrebno, saj je bila izpodbijana odločba izdana v postopku nadzora izvrševanja regulatorne odločbe in torej v obravnavanem primeru ni šlo za naložitev nove obveznosti. Tožeča stranka se v zvezi s tem tudi ne more uspešno sklicevati na sodbo Upravnega sodišča opr. št. U 1811/2006 in na sodbo sodišča Evropskih skupnosti št. C 426/05, saj v navedenih dveh primerih ne gre za takšno situacijo kot v obravnavani zadevi, torej za odločbo, izdano v postopku nadzora izvrševanja regulatorne odločbe.

Glede tožbenega ugovora, da je takšno arbitrarno ravnanje tožene stranke, ki v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da bo šele po vključitvi vseh VPN-IP/MPLS storitev v vzorčno ponudbo v skladu z izpodbijano odločbo v postopku nadzora ugotavljala, katera od veljavnih cenovnih postavk je regulirana po metodi „maloprodajna cena – x“, povsem nedopustno in nezakonito, je pojasniti, da je tožena stranka tožeči stranki v 2. točki izreka izpodbijane odločbe zgolj naložila, da mora v roku 15 dni dopolniti vzorčno ponudbo za dostop z bitnim tokom tako, da bo skladno s 4. točko regulatorne odločbe vanjo vključila tudi storitve iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, vključno z razumno določenimi roki za izvedbo, ni pa v izreku izpodbijane odločbe, ki kot edini del odločbe postane izvršljiv, tožeči stranki naložila obveznosti cenovne regulacije. Zato tudi navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe s tem v zvezi ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi.

Tožbeni ugovor, da je rok iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe za dopolnitev vzorčne ponudbe nerazumen in neustrezen pa je pavšalen in povsem nekonkretiziran, zato ga sodišče ne more upoštevati.

Ne nazadnje je potrebno odgovoriti tudi na tožbene navedbe v zvezi s sklicevanjem na upravni spor, ki ga je Upravno sodišče vodilo pod opr. št. U 2121/2008. Po presoji sodišča gre namreč v obravnavani zadevi za drugačno situacijo oziroma drugačno obveznost, naloženo tožeči stranki, kot v navedenem upravnem sporu, in sicer je v zadevi U 2121/2008 bila tožeči stranki v postopku nadzora izvrševanja iste regulatorne odločbe kot v obravnavani zadevi naložena obveznost, da mora operaterjem, ki dostopajo do njenega omrežja z bitnim tokom, omogočiti pogoje, da bodo lahko širokopasovne storitve ponujali tudi na priključkih, na katerih ni vključena PSTN ali ISDN storitev, v obravnavani zadevi pa je bila tožeči stranki, kot že povedano, naložena obveznost zagotavljanja funkcionalnosti omrežja (torej dostopa do omrežja) tako, da bo tudi drugim operaterjem omogočeno opravljanje storitev povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS).

Po vsem navedenem sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1